Markov evangelij vere

Markov evangelij je bil napisan prvi, kot prvo poročilo o Jezusu, o njegovi osebi, naukih in dejanjih. Preseneča, kako malo je v njem »učenja« v pravem smislu besede. V pogl. 4 je nekaj prilik o Božjem kraljestvu, v pogl. 13 je govor o porušenju templja in prihodu Sina človekovega, sicer pa pri Marku ni daljših Jezusovih govorov. Kaj je tista prva, glavna stvar, ki jo torej uči Učitelj Jezus? Izkaže se, da je odgovor zelo preprost: vera.

V Markovem evangeliju se vera oziroma verovanje pojavlja na dvaindvajsetih mestih, od prvega do zadnjega poglavja. Preden pregledamo ta mesta, na kratko povejmo, kaj vse obsega grška beseda pístis, ki jo prevajamo z vera. Pomeni tako osebno zaupanje, zanašanje in zvestobo, kot gotovost, prepričanje in verovanje v določena dejstva. V sodnem kontekstu lahko pomeni celo dokaz, v političnem pa lojalnost imperiju. Vse te pomenske odtenke moramo imeti pred očmi, ko beremo Markov evangelij.

Nadaljuj z branjem →

Krst

Poleg Svetega pisma nam je Jezus dal dve konkretni dejanji, prek katerih nam posreduje svojo milost in svojo oživljajočo, stvariteljsko Besedo: krst in Gospodovo večerjo. Pri obeh je človek na poseben, konkreten, otipljiv način združen s Kristusom in povezan z njegovim glavnim dejanjem: s smrtjo na križu in z vstajenjem od mrtvih. Obe delujeta po človekovi veri in torej ne sami od sebe (kot kakšna magična obreda) – po veri v Kristusa, o katerem pričuje Sveto pismo. Sta sredstvi oziroma orodji, prek katerih prejemamo Božjo milost, ne milost sáma. Moč krsta in Gospodove večerje torej ni v njiju samih, ampak v Božji Besedi, ki je za njima in ki jo posredujeta.

Jezus nikoli ni zapovedal praznih stvari, ki bi bile zgolj formalne. Krst in Gospodova večerja sta Jezusova zapoved, ukaz, zato sta »opasana« z Božjo močjo. Sta efektivni dejanji, pri katerih se nekaj zgodi, spremeni.

Pomen

Vstop v krščansko življenje

Krst je enkratno dejanje. Je svetopisemski vstop v krščansko življenje, pravi začetek naše poti z Jezusom (Mt 28,19–20; Apd 2,38.41; 8,36-38; 9,18; 18,8 itd.). Je »sprejetje Jezusa« pod njegovimi pogoji, na način, ki ga je izbral in predvidel on sam.[1] Je konec starega in začetek novega življenja. Kot konkreten dogodek, izvršen ob določen času, na določenem kraju in pred pričami, nam ponuja trdno, od Boga dano izhodišče, na katero se lahko pozneje opiramo in sklicujemo. Zgolj vero sámo po sebi namreč lahko doživljamo kot psihološko dejstvo, ki se spreminja in niha ter je pogosto precej nepopolno – zato nam je Bog priskrbel konkreten zunanji dogodek, ki se je neizpodbitno izvršil in v katerega ni mogoče dvomiti. Krst torej sloni na veri, potem, ko je izvršen, pa resnično vero tudi krepi.

Nadaljuj z branjem →

Vera in civilizacija

Abraham, oče vere, je zapustil urbano življenje in ga zamenjal za polnomadsko. Vera zaobide človeško civilizacijo, krši njene standarde, okvire, horizonte pričakovanja, prepričanja, predstave, norme. Njene utrditve in ustalitve in zagotovitve. Prejema nebeško kraljestvo.

Vera je neukročena, nepokvarjena, nezaustavljena s človeškimi merili. Odpoveduje se človeški stalnosti in lastnini, ker v stalno posest prejema Boga in njegovo kraljestvo. In pri tem je Abrahamu navrženo tudi tisto prvo.

Vera je nekaj prvobitnega, veliko bolj kot civilizacija.

Zaradi te napetosti je vera vedno subverzivna. Ne pristaja na pravila človeške igre. Zato nastopa kot nekakšna motnja ali celo grožnja. Zato je tudi nujno deležna preganjanja, a je to ne more uničiti, nasprotno, ob tem še bolj raste.

To je zmaga, ki premaga svet: naša vera.
1 Jn 5,4

Čudež

Ena največjih težav, ki jih ima povprečen slovenski bralec Svetega pisma, so čudeži. Moralna načela, to bi še šlo. Napete zgodbe, ne brez nasilja in seksa, tudi to je zanimivo. Ampak čudeži – lepo vas prosim, no. Saj vendar vemo, da gre za nekakšno železnodobno vraževerje.

Nadaljuj z branjem →

Vesoljna zapoved: Jezus!

Verovati v Jezusa pomeni sprejeti Božjo Besedo in jo čuvati/se je držati. Jezus je celotna Beseda Boga človeku, je ukaz, kakšen naj bo človek, in hkrati že sam uresničenje tega ukaza – bogočlovek. Zato cilj ojkonomije ne more biti nič drugega kot poboženje. Jezus v vseh. Verovati pomeni poslušati in (s)prejemati to Božjo Besedo in njeno delovanje. Prihod Besede v človeka je rojstvo, ponovitev Božiča. To, kar je rojeno iz Boga, se ne more imenovati (in bivati) drugače kot Božji otrok. Beseda veje v Duhu posinovljenja.

Nadaljuj z branjem →

Milost je gibanje

Če živimo po Duhu, po Duhu tudi ravnajmo. (Gal 5,25)

Milost ni stanje, ampak gibanje v določeno smer. Nadaljuj z branjem “Milost je gibanje” →

Gospod, zaščiti me pred naivno vero

“Gospod, zaščiti me pred naivno vero, da mora v življenju vse teči gladko. Podari mi trezno spoznanje, da so težave, porazi, neuspehi, protiudarci samoumeven dodatek k življenju, s pomočjo katerega rastemo in zorimo. Ko sem preizkušan, me trdno varuj pred tem, da bi postal zagrenjen.”
(Skupnost Casteller Ring, Losungen za 9.XI.2016)

Kristusova vizija Cerkve

Kristus je ustanovil Cerkev, da bi bila ustanova vere sredi sveta, ki se vzpostavlja drugače, kot vse ostalo na svetu. Njeno bivanje v svetu je bistveno označeno z zunanjo negotovostjo in z notranjo močjo, ki prihaja »od zgoraj«. V tem zaupanju v Nevidnega je temeljno pričevanje Cerkve v svetu. Nadaljuj z branjem “Kristusova vizija Cerkve” →

Pismo Galačanom: Mesijev križ proti Mojzesovi postavi

Na svojem drugem blogu, ki je posvečen svetopisemskim temam, sem objavil razmislek oziroma nekakšen “uvod” v Pismo Galačanom, ki obravnava predvsem vprašanje “odrešenja po veri” in kaj to v resnici pomeni.

Pismo Galačanom: Mesijev križ proti Mojzesovi postavi

Pridi pred Boga

“Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. …

Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo.” (Heb 4,16 in 10,19-22)

Povabilo v neposredno Božjo prisotnost, v sveti prostor, najsvetejše, kjer vlada in se na nas izliva nezaslužena dobrota in kjer se nad kerubi sliši njegov glas. Je kaj bolj čudovitega od tega? Je lahko kaj bolj preprostega? Enostavno zaupaj v Kristusa in pridi pred Boga. Vsi še kako potrebujemo milost in usmiljenje. Kaj nam brani, da tega ne bi počeli vedno, vsakodnevno, neprestano?