Sveto pismo in duhovništvo vseh verujočih

Ob iznajdbi tiska in še posebej ob možnosti množičnega, poceni tiska Svetega pisma v 18. st. je svetopisemski nauk o duhovništvu vseh verujočih* pridobil na pomenu in teži. Cerkev bi takrat morala opraviti teološko refleksijo, kaj pomeni, da ima vsak verujoči lahko zdaj svoj izvod celotnega Svetega pisma, ki ga lahko sam prebira in se vanj poglablja. Njegova opremljenost z Božjo besedo in torej tudi zmožnost za njeno posredovanje drugim je zdaj bistveno večja, kot je bila kdaj koli prej. Če želi, ima, vsaj potencialno, dostop do vsega Božjega načrta in sklepa in volje. S tem se relativno zmanjša in spremeni vloga skupnosti in služb v njej, ki so prej delovale predvsem kot preprosti posredniki Božje besede, zdaj pa imajo bolj vlogo povezovalcev in mentorjev, »duhovnih očetov«, zrelejših spremljevalcev pri rasti v Božji besedi.

* Glavni odlomki: 1 Pt 2,5.9; Raz 1,6; Iz 61,6; Rim 12,1; Heb 13,15-16; Ef 4,7.11-12; Flp 3,3; 1 Kor 12,7; Mt 23,8-11; Gal 3,26-28

Osnovno vprašanje: Kako razlagati Sveto pismo?

Glede tega, kako beremo Sveto pismo, kako pristopamo k besedilom in kako ravnamo z odlomki, ki nam niso všeč, imamo v osnovi dve možnosti:

Določene odlomke izberemo in jih naredimo za osnovo in merilo razlaganja celote (tako nastane slavni »kanon znotraj kanona«); okrog njih razporedimo vsa druga besedila; vse druge odlomke, ki (na videz ali v resnici) govorijo drugače, upognemo pod ta »kanon«, lahko s pomočjo alegorije, eisegeze in drugih interpretativnih prijemov. Tako lahko dobimo jasno definiran, pregleden in lepo urejen sistem verovanja, kjer je vse razumljivo in določeno.
Pustimo vsem odlomkom, da govorijo z nezmanjšano močjo; ne upogibamo enega pod drugega, čeprav to lahko pusti paradokse, kontradikcije in oksimorone, ki jih ne znamo povsem razložiti, urediti, pojasniti, razvezati, razrešiti. Tako ne dobimo jasno preglednega teološkega sistema, ampak serijo močnih besed, ki nas klešejo in spodbujajo, spodbijajo in spodbadajo ter ljubeče napadajo z različnih smeri. To je eksplozivna mešanica, ki aktivno deluje v nas, da bi bili aktivni v Božjem kraljestvu.

Nadaljuj z branjem →

Čudež

Ena največjih težav, ki jih ima povprečen slovenski bralec Svetega pisma, so čudeži. Moralna načela, to bi še šlo. Napete zgodbe, ne brez nasilja in seksa, tudi to je zanimivo. Ampak čudeži – lepo vas prosim, no. Saj vendar vemo, da gre za nekakšno železnodobno vraževerje.

Nadaljuj z branjem →

Zatemnjena svetilka

Udomačevanje Svetega pisma

Že nekaj časa razmišljam o članku Davida Bentleya Harta Kristusova sodrga (drhal, svojat), ki je izšel v katoliški reviji Commonweal, v nekoliko drugačni obliki s provokativnim naslovom Ali naj bi bili kristjani komunisti? pa tudi v New York Timesu.

Za tiste, ki ne veste: David B. Hart je ameriški pravoslavni teolog, ki spada med najpomembnejše sodobne krščanske mislece. Nadaljuj z branjem “Zatemnjena svetilka” →

Popolnost ljubezni: Sveto pismo

Če je izpolnitev dvojne zapovedi ljubezni izpolnitev vsega Svetega pisma (Mt 22,35–40; Rim 13,10), potem je vse Sveto pismo zgolj dramska definicija, pripovedni opis, razlaga Božje ljubezni in človekovega vstopanja vanjo.

Popolnost v ljubezni zgleda precej drugače, kot si predstavljamo. Sicer ne bi križali Gospoda veličastva (1 Kor 2,8).

Zato je potreben takšen gosti opis.

Ljubezni lahko samo pozorno prisluškujemo.

Izziv Psalmov

1. Kaj je Knjiga psalmov?

Psalmi so Božja beseda, ki je že dosegla človeka in ki se zdaj vrača nazaj k Bogu. Poglejmo, kako je nastala ta svetopisemska knjiga, ki jo imenujemo tudi Psalter.

Mnogi psalmi so bili individualne molitve, ki so jih judovski modreci zbrali v posebno knjigo, ki je postala nekakšna normativna Izraelova pesmarica oziroma molitvenik. Nadaljuj z branjem “Izziv Psalmov” →

Svetopisemska molitev – vrata v dramo odrešenja

Vsak, kdor se loti branja Svetega pisma, kmalu naleti na presenetljivo dejstvo: Božja beseda, ki je namenjena človeku, se na več mestih obrne in postane človekova beseda Bogu: prošnja, krik, molitev, vzklik zahvale in slavljenje. Dve svetopisemski knjigi vsebujeta samo molitve: Psalmi, »srce Svetega pisma«, in pa Žalostinke, pretresljivi krik k Bogu iz globin človeške bede. To dejstvo je vredno razmisleka. Božja beseda očitno ni namenjena samo temu, da enostransko nagovarja človeka, ampak da človeka tudi uspešno nagovori do te mere, da začne – navdihnjeno! – odgovarjati Bogu in se odzivati na njegovo milost. Avtoritativno, navdihnjeno razodetje Boga torej vključuje tudi že avtoritativni, navdihnjeni, pravi odziv človeka na to razodetje. Nadaljuj z branjem “Svetopisemska molitev – vrata v dramo odrešenja” →