Naj pride na nas tvoj Sveti Duh in nas očisti. (Lk 11,2, tekstna različica)
Ko prosimo Boga, naj nam da Svetega Duha, se moramo zavedati, za kaj prosimo. Pogosto namreč to prosimo nekako samoumevno in z nekakšno slepo lahkotnostjo in lahkomiselnostjo, ki je lahko nevarna. Molitev za Svetega Duha ima vsaj naslednje lastnosti:
Nadaljuj z branjem “Molitev za Svetega Duha”
Nekaj časa že razmišljam o vlogi Jezusa kot kralja, vladarja, voditelja. Kako naravnost srhljivo in osupljivo je dejstvo, da neka voditeljska figura takšnega ranga napravi, kar je napravil on – da se pusti ujeti, po krivem obtožiti, mučiti, sleči, pribiti na križ, umreti v sramoti in psovkah, kot zločinec … Voditelji vladajo in kažejo svojo moč – ta pa napravi to!? Kako čudno, grozljivo, protislovno. Vladar, ki umre za svoje. To spremeni vse, razstreli vse, ves svet človeških voditeljev in predstav. Klofuta vladarjem tega sveta z njihovim bliščem in pompom. Redefinicija oblasti, bistva oblasti v Božji vladavini. Da, na glavo obrnjeno kraljestvo. Vendar zakaj res tako? Kot bi gledal v črno luknjo, ki nima dna in vse vleče vase …
Nadaljuj z branjem “Zmaga voditelja Jezusa”
Vsemogočni Bog, usmiljeni nebeški Oče, iz srca in javno priznavamo pred tvojim obličjem, da smo z našimi velikimi grehi, z nepoštenim, grdim življenjem, z vso hudobijo, nečistostjo in z nehvaležnostjo v celoti in obilno zaslužili ne samo kugo in kazen tega sveta, ampak tudi večno smrt in večno pogubljenje. A ker si milostno obljubil in resnično prisegel, da nočeš grešnikove smrti in pogubljenja, ampak da bi se spreobrnil, naredil pravo pokoro in bi bil pri tebi živ, in ker si k nam na ta svet poslal tudi svojega ljubljenega Sina Jezusa Kristusa, našega Gospoda, da vabi in kliče grešnike k pokori – zato ponižno in iz srca kličemo k tebi in te prosimo, da bi nas milostno obvaroval in rešil sedanjih nadlog, nesreč in svoje kazni in da bi se popravili po pridigi tvojega svetega evangelija, slavili in hvalili tvoje sveto ime, sledili tvojemu klicu in tvojim zapovedim; in da bi nas odrešil vseh grehov, da bi dosegli in dobili večno zveličanje. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki s teboj in Svetim Duhom vlada in gospoduje vselej in vekomaj. Amen.
Primož Trubar, Cerkveni red, str. 369 / 127b–128a
Spokorjenje je to, da se človek globoko v sebi zave, da nima prav. V temelju, esencialno, eksistencialno.
Krst v Svetem Duhu je bistvo krščanskega življenja. Je krščanstvo sámo. »Jaz [Janez Krstnik] sem vas krstil v vodi, on [Jezus] pa vas bo krstil v Svetem Duhu« (Mr 1,8). To je velika Božja obljuba za »mesijanski konec časov«, izpričana že v Stari zavezi (4 Mz 11,29; Iz 4,4; 11,2; 32,15; 44,3; Ezk 11,19; 36,26–27; 37,14; Jl 3,1–2). Zato je to končni sad Jezusovega učlovečenja, njegovega učenja, trpljenja, smrti in vstajenja – da smo mi, navadni ljudje, lahko deležni Božjega Duha: Božje lastne svetosti, Božjega notranjega življenja (1 Kor 2,11), Kristusovega uma (1 Kor 2,16), Božje narave (2 Pt 1,4), Božje moči (Lk 24,49). To je bil cilj vsega Jezusovega prizadevanja in njegova goreča želja (Lk 12,49). Krst v Svetem Duhu je ponovitev Učlovečenja Božjega Sina, saj se prek tega dogodka Jezus dejansko naseli v človeku, ki veruje. Še enkrat se zgodi nemogoče – tudi ta človek postane »goreči grm« (prim. 2 Mz 3), saj v sebi združuje dve naravi, ki sta si povsem različni. Krst v Svetem Duhu je nepojmljiva skrivnost, ki pa je namenjena vsakomur, ki veruje. Nadaljuj z branjem “Krst v Svetem Duhu”
»Vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31).
Če bi tole vzeli zares, kako zelo bi se morali spokoriti, mi, starejši bratje, skopuhi? Kakšna sprememba mišljenja je primerna tako razsipnemu, izzivalnemu, rušilnemu daru? Ali to ne pomeni, da se mora razklati, spremeniti, prenoviti vse, kar vem o sebi in svetu? Ali se ne bi moral ovedeti: Nadaljuj z branjem “Dar vsega”
Beseda »prebujenje« se v zadnjih časih pogosto pojavlja v krščanskih krogih, še posebej v tistih bolj »karizmatično« usmerjenih. S tem ponavadi mislimo na vsesplošno prenovo duhovnega življenja, na gorečnost v Cerkvi, na novo zanimanje nevernih za Boga, včasih tudi na splošno preobrazbo družbe. Točno te besede v Svetem pismu sicer ni, ne smemo pa prezreti njene pomenske bližine z drugo, središčno besedo Nove zaveze – z »vstajenjem« (to velja tudi za angleški besedi »awakening« in »revival«, ki sta najbrž predloga slovenski). Ni pretirano in sploh ni narobe, če rečemo, da je prebujenje določena manifestacija »vstajenja mrtvih«. Če želimo biti natančni, moramo reči, da gre za predokus tega, kar prihaja na koncu sedanje dobe: vzpostavitev Mesijeve oblasti, vstajenje vseh mrtvih, ozdravljenje vseh bolezni, konec zla ter popolna obnova sveta in človeške družbe – »čas poživitve« (Apd 3,20). Prebujenje je torej kapljica, ki napoveduje prihodnji dež. Nadaljuj z branjem “Križ: ključ do prebujenja”
»… da bi bil za narode liturg Mesija Jezusa, ki z Božjim evangelijem opravlja duhovniško službo, da bi narodi postali Bogu prijetna daritev, ki jo posvečuje Sveti Duh« (Pavel v Pismu Rimljanom 15,16).
»Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobražajte s pomočjo prenove svojega uma, da boste ugotavljali, kaj je Božja volja, dobra, všečna in popolna.« (Pismo Rimljanom 12,1–2)
»Na Gospodov dan se zberite, lomite kruh in se zahvaljujte, najprej pa priznajte svoje prestopke, da bo vaša žrtev čista. In kdor se prepira s svojim bližnjim, naj se vam ne pridruži, dokler ni dosegel sprave, da bi vaša žrtev ne bila oskrunjena. O njej je namreč Gospod rekel: ‘Na vsakem kraju in času naj se mi daruje čista žrtev, kajti velik kralj sem, govori Gospod, in čudovito je moje ime med narodi.’« (Didahe 14; prost navedek iz Malahija 1,11.14)
»Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in liturgiji vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi.« (Pavel v Pismu Filipljanom 2,17)
Iz teh in drugih zgodnjekrščanskih besedil nam vstaja pred očmi slika velikega žrtvovanja oziroma daritve, ki zaobjema ves svet in vse čase. Gre za nenehno vesoljno bogoslužno dejanje, osrediščeno v Kristusovi smrti na križu pod Poncijem Pilatom in katerega druga stran je njegovo vstajenje od mrtvih. Ta holokavst, celostna žgalna daritev, ki zgori do konca, ima svojo zgodovinsko in geografsko os, okrog katere se vrti, in jedro, iz katerega se širi v »vse kraje in čase«, v »povsod« in »vselej«. V to skrivnostno navzoče dogajanje, poslušno odgovarjanje in mistično resnično bogoslužno dejanje smo povabljeni vsi in sicer po evangeliju. Klic Kristusovega evangelija je jasen: »Spreobrnite se, hodite za menoj, sprejmite svoj križ, kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik« (prim. Mt 4,17.19; 10,38.39; Jn 12,26).
“Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni.” (Jak 5,16)
Podobno kakor v 2 Krn 7,14 tudi tukaj vidimo povezavo med spokorjenjem in ozdravljenjem. Slednje moramo razumeti v širšem smislu: odpuščanje grehov, obnovitev odnosov in medsebojne skupnosti, vrnitev nazaj v Božjo ureditev, okrepitev, jasna usmeritev ipd., ne da bi izključevali tudi duševno in telesno ozdravljenje.
Primož Trubar daje v Cerkovni ordningi [Gg 2a] naslednje navodilo:
Pridigarji morajo zvesto in pogosto opominjati ljudi ter jih poučiti, da molitve in prošnje brez pravega spokorjenja, brez vere in brez pravega Božjega spoznanja ne veljajo nič in pri Bogu ne opravijo, izprosijo ali pridobijo ničesar. Zato je potrebno, da tisti ljudje, ki hočejo svoje prošnje dobro naložiti in kaj izprositi od Boga, najprej odstopijo od grehov, ki so proti naši vesti, in nato s pravo vero v imenu Jezusa Kristusa kličejo Gospoda Boga. Če tega namreč ne storimo, slišimo od Boga, po preroku Izaiju 1,15, naslednje: »Čeprav iztegujete ali vzdigujete svoje roke, vseeno obračam od vas svoje oči, in tudi če veliko molite, vas ne uslišim, kajti vaše roke so polne krvi« itn. Zato morajo pridigarji s svojo Cerkvijo še posebej skupne molitve opravljati tako, da bodo ljudje pripravljeni na spokorjenje. Kajti nihče ne moli prav in z gotovostjo, če ne stoji v pravem spokorjenju, v ponižnosti in v pravi veri.
Koliko to velja za nas danes – za pridigarje in za vse kristjane?
Matjaž Črnivec 