Božič, praznik ponižnosti

Razmišljajte kakor Mesija Jezus in bodite drug do drugega kakor on!
Jezus je bil povsem božanski, enak Bogu,
pa se je izpraznil, se odrekel svojim pravicam.
Odložil je vso svojo čast
in sprejel vlogo sužnja.
Kako se je ponižal!
Živel je kot navaden človek
in bil kot tak do konca poslušen Bogu,
vse do grozljive, sramotne smrti na križu.
Zato ga je Bog poveličal nad vse
in mu podaril častno mesto in naziv,
ki presega tudi najbolj vzvišena bitja.
Da, prav vsi v vesolju
mu bodo padli pred noge in priznali:
»Jezus je Mesija in božanski Vladar!«
in s tem počastili Boga Očeta.

(Pismo Filipljanom 2,5–11, poskusni prevod)

Če se je Jezus tako izpraznil, koliko bolj se moram jaz? Božji Sin se je izpraznil sebe, on, ki je bil poln vsega dobrega, samo dobrega. Koliko bolj se moram izprazniti jaz, ki sem v najboljšem primeru poln neke mešanice? Kakšna osvoboditev, da se lahko izpraznim vsega, kar je v meni, da bo v meni nastal prostor za Boga! In za ponovitev Jezusovega rojstva, Jezusove zgodbe. Ko sem jaz razlaščen, dobi nad mano oblast on, ki se je razlastil, da bi lahko prejel v oblast vse. In da bi s takšno oblastjo vse poslal, da še vse druge napravijo za njegove učence.

Nadaljuj z branjem “Božič, praznik ponižnosti”

Zmaga voditelja Jezusa

Nekaj časa že razmišljam o vlogi Jezusa kot kralja, vladarja, voditelja. Kako naravnost srhljivo in osupljivo je dejstvo, da neka voditeljska figura takšnega ranga napravi, kar je napravil on – da se pusti ujeti, po krivem obtožiti, mučiti, sleči, pribiti na križ, umreti v sramoti in psovkah, kot zločinec … Voditelji vladajo in kažejo svojo moč – ta pa napravi to!? Kako čudno, grozljivo, protislovno. Vladar, ki umre za svoje. To spremeni vse, razstreli vse, ves svet človeških voditeljev in predstav. Klofuta vladarjem tega sveta z njihovim bliščem in pompom. Redefinicija oblasti, bistva oblasti v Božji vladavini. Da, na glavo obrnjeno kraljestvo. Vendar zakaj res tako? Kot bi gledal v črno luknjo, ki nima dna in vse vleče vase …

Nadaljuj z branjem “Zmaga voditelja Jezusa”

Molitev v času poginov ali smrti zaradi bolezni

Vsemogočni Bog, usmiljeni nebeški Oče, iz srca in javno priznavamo pred tvojim obličjem, da smo z našimi velikimi grehi, z nepoštenim, grdim življenjem, z vso hudobijo, nečistostjo in z nehvaležnostjo v celoti in obilno zaslužili ne samo kugo in kazen tega sveta, ampak tudi večno smrt in večno pogubljenje. A ker si milostno obljubil in resnično prisegel, da nočeš grešnikove smrti in pogubljenja, ampak da bi se spreobrnil, naredil pravo pokoro in bi bil pri tebi živ, in ker si k nam na ta svet poslal tudi svojega ljubljenega Sina Jezusa Kristusa, našega Gospoda, da vabi in kliče grešnike k pokori – zato ponižno in iz srca kličemo k tebi in te prosimo, da bi nas milostno obvaroval in rešil sedanjih nadlog, nesreč in svoje kazni in da bi se popravili po pridigi tvojega svetega evangelija, slavili in hvalili tvoje sveto ime, sledili tvojemu klicu in tvojim zapovedim; in da bi nas odrešil vseh grehov, da bi dosegli in dobili večno zveličanje. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki s teboj in Svetim Duhom vlada in gospoduje vselej in vekomaj. Amen.

Primož Trubar, Cerkveni red, str. 369 / 127b–128a

Kristusova vizija Cerkve

Kristus je ustanovil Cerkev, da bi bila ustanova vere sredi sveta, ki se vzpostavlja drugače, kot vse ostalo na svetu. Njeno bivanje v svetu je bistveno označeno z zunanjo negotovostjo in z notranjo močjo, ki prihaja »od zgoraj«. V tem zaupanju v Nevidnega je temeljno pričevanje Cerkve v svetu. Nadaljuj z branjem “Kristusova vizija Cerkve”

Drža spreobračanja

Najvarnejši položaj za človeka je (spre)obračanje k Bogu. Gre za točno nasprotno “dejavnost” od naše “naravne” (padle) nagnjenosti, da se odvračamo od njega.

Torej: odvračanje od “svojih hudobnih poti” (2 Krn 7,14) in obračanje k Bogu.