Nicejski cerkveni zbor: drugo mnenje

Letos je minilo 1700 let od nicejskega cerkvenega zbora, ki pomeni prelomnico v krščanski zgodovini. Dogodek je bil tako daljnosežen, da nekateri ločijo krščansko zgodovino na pred- in ponicejsko. Nicejski cerkveni zbor je znan po tem, da je določil krščansko pravovernost: govorimo o nicejski pravovernosti oziroma o teologiji Svete trojice, ki se je s tem cerkvenim zborom pravzaprav začela razvijati in se je nadaljevala v naslednjih stoletjih. Nicejski zbor mnogi slavijo kot pomemben dosežek, predvsem na področju krščanske enotnosti. Strinjam se, da je dobro, da arijanstvo, proti kateremu je zbor nastopil, ni postalo prevladujoča oblika krščanstva. Vendar pa način, na katerega se je to preprečilo, pušča grenak priokus, zaradi česar se težko pridružim vznesenemu proslavljanju. V tem prispevku želim predstaviti drugo mnenje, ki skuša biti zgodovinsko uravnoteženo in pokazati tudi na negativne vidike tega zbora.

Nadaljuj z branjem “Nicejski cerkveni zbor: drugo mnenje”

1600-letno suženjstvo cerkve

Kristusovo telo, cerkev, Božje ljudstvo, je bilo 1600 let (40 × 40) ujeto v sheme in strukture vladarstev in oblasti tega sveta. Ne samo navzven, v smislu sodelovanja z njimi, prejemanja ugodnosti, subvencij in privilegijev, širjenja evangelija s silo ipd., temveč tudi navznoter, glede notranje dinamike bogoslužja in ureditve skupnosti. Vzorci, strukture in oblike oblasti v zunanji družbi so vplivali na razumevanje avtoritete v krščanskem občestvu in posledično na njegovo notranje delovanje. Ta proces se je začel že v 2. stoletju, zapečatil in dokončno uveljavil pa se je z letom 313, ko je krščanstvo postalo favorizirana (in kmalu zatem tudi edina dovoljena) religija rimskega cesarstva. Po vzoru človeških oblasti in religij se je znotraj telesa oblikovala ločitev na klerike in laike (tudi če se tako ne poimenuje!), ki v praksi pomeni, da večino opravil Kristusovega telesa prevzame majhna skupina voditeljev, ostali udje pa so pasivni, atrofirani, odmirajoči. Voditelji pa so ponavadi pregoreli – sploh, če so vestni. Namesto telesa, kjer vsak ud prispeva (1 Kor 12,6–7; 14,26; Ef 4,16) in so-deluje, imamo nekakšno združbo, kjer je večina nedejavna in kjer vodilni pogosto prevladujejo po zgledu oblasti tega sveta (Mr 10,42). Gre za shod po vzoru imperialne javne službe, precej birokratski, ne pa za svetišče Kristusovega telesa, kjer Duh močno in učinkovito deluje po vsakem udu; telesa, ki se širi in razrašča v majhnih svetih skupnostih (Mt 18,18–20) po vsem svetu (Mt 28,18–20; Kol 1,6).

Nadaljuj z branjem “1600-letno suženjstvo cerkve”

Kristusova vizija Cerkve

Kristus je ustanovil Cerkev, da bi bila ustanova vere sredi sveta, ki se vzpostavlja drugače, kot vse ostalo na svetu. Njeno bivanje v svetu je bistveno označeno z zunanjo negotovostjo in z notranjo močjo, ki prihaja »od zgoraj«. V tem zaupanju v Nevidnega je temeljno pričevanje Cerkve v svetu. Nadaljuj z branjem “Kristusova vizija Cerkve”