Slava

»Štejem, da trpljenja sedanjega trenutka niso vredna proti prihodnji slavi, ki se bo razodela na nas.« (Rim 8,18)

»Vsi mi, ki z odkritim obrazom odsevamo Gospodovo slavo, se preobražamo v isto podobo, iz slave v slavo, po Gospodu Duhu«. (2 Kor 3,18)

»Slavo, ki si jo dal meni, sem dal njim …« (Jn 17,22)

Glej tudi Ef 1,18; Heb 2,10; 1 Pt 5,1.10; Raz 21,11

Pred nami je slava. Božja lastna slava. Slava vstalega Mesija. Veličastvo, luč, dobra oblast. Od znotraj navzven, na vsem stvarstvu. Čistina. Mir. Prosojnost. Odsotnost vsake nevarnosti. Izliv Boga, vse napolnjeno z Bogom, Bog vse v vsem … In nekaj tega nam daje Duh okušati že zdaj, da lahko vztrajno prinašamo težave tega časa.

Nadaljuj z branjem →

Kristus Božja Beseda

Zakaj se Kristus imenuje Božja Beseda? Ne samo, da ima Božjo besedo, ampak da to je? Zato, ker je že samo s tem, da obstaja, on Božja beseda nam: bodite taki! Je Božji ukaz vsemu človeštvu: živite kakor on, mislite kakor on, govorite kakor on, delujte kakor on, ljubite kakor on, učite kakor on, ozdravljajte kakor on, borite se kakor on, trpite kakor on, umrite kakor on, vstanite od mrtvih kakor on, bodite poveličani kakor on in prejmite njegovo slavo. Impakt Boga na človeka. Udarni pritisk; odtis Boga na vsako človeško bitje, ki se mu ukloni. Obnovitev človeka kot Božje podobe. Božji klic, ki je skrajno preprost, hkrati pa vseobsegajoč, bogat in globok in težak brez mere. Mogoč samo v moči Živega Boga, njegove žive Besede in oživljajočega Duha.

To je osnova osnove učenčevstva. Rim 8,29; Ef 4,15; Kol 3,11; 2 Mz 33,20..

Zato je Bog postal človek.

Postani svetišče

“Jezus, kaj je naslednji korak v mojem življenju?”

– “Postani moje svetišče.”

“Ali ni to dolgoročen življenjski cilj?”

– “Ne, sploh ne. Kdor je v meni, je nova stvaritev (2 Kor 5,17). Že zdaj. Samo postrgati mora stari kvas (1 Kor 5,7). Ker je že nov, ne ker bo nov. Jaz sem umrl, da bi ti lahko postal moje prebivališče (Ef 3,17). To je zate in za vsakogar, ki je stopil na mojo pot. To ni nekaj, kar traja, ampak nekaj, kar poslušno sprejmeš in se začneš tega zvesto zavedati, stalno.”

Torej moram zdaj začeti sebe in druge spraševati: “Ali si svetišče?” In če ne: “Kaj te pri tem ovira?”

Če se zavedam, da sem svetišče, potem bom občutljiv na vsako malenkost, ki me oskrunja – duhovno, duševno, telesno –, na vse, kar ne spada na ta veselo sveti kraj.

Človek je ustvarjen za Boga

Človek je bil ustvarjen kot Božja podoba (1 Mz 1,26; Rim 8,29), kot njegovo svetišče. Torej je moje naravno stanje, da sem popolnoma združen s Kristusom – on v meni in jaz v njem – in da sem poln Svetega Duha. Čeprav se sliši antiintuitivno in daleč od dejanskega stanja, sem bil prav za to narejen – takšen sem v resnici, tako sem koncipiran. Za to sem kot človek. Vsako drugačno bivanje je dejansko nenaravno, proti moji pravi naravi. Greh je izkrivljenje te prave narave, njeno popačenje in iznakaženje, toda Božji Sin se je razodel zato, da uniči to hudičevo delo in obnovi to pravo naravo ter jo pripelje do njenega smotra: popolne združenosti z Bogom, popolne prosojnosti za Boga v svet, da človek postane luč sveta (Mt 5,14), Božja luč v temi (Rim 2,19). Kristus je samega sebe žrtvoval, da bi bili čisti brez vsakega madeža ali hibe, polni Božjega veličastva (Ef 5,27). To velja zame kot človeka v celoti, še posebej pa za moje telo, kot tisto oprijemljivo, čudno, čudežno čutenje sebe v svetu, kot tisti del sveta, ki je jaz in ki je pod mojim neposrednim nadzorom in čutenjem. Zato: telo je za Gospoda in Gospod za telo (1 Kor 6,13). Zato je edino pravo bogoslužje, ki ostaja v Kristusu, darovanje svojega telesa kot žive žrtve Bogu (Rim 12,1). Tako postajamo – skupaj z brati in sestrami – njegovo telo, njegovo vidno, oprijemljivo svetišče v svetu.

Ko torej molim, da bi bil Kristus v meni in jaz v njem, ko molim, da bi se Kristus v polnosti naselil v moje srce, ko molim, da bi bil poln Svetega Duha, molim za nekaj naravnega, nekaj primernega temu, kako sem bil zamišljen in ustvarjen kot človek. Prosim za to, kar je samoumevno. To, da bi bival sam, brez njega in brez Svetega Duha, je neprimerno, nepristojno, perverzno, nenaravno v globokem pomenu te besede. Je temna zastranitev, bolezen, invalidnost, ki jo je povzročil greh. Ta pa v Kristusu nima več zadnje besede, nima več oblasti nad človekom, ker smo pod njegovo milostjo (Rim 6,14).

Pridi, Gospod Jezus, v svetišče, ki so ga pripravile tvoje roke. Ti boš tudi preobrazil naše bedno telo, da bo podobno telesu tvoje slave (Flp 3,21).

Christosis

Božji načrt z nami je nadvse preprost: da postanemo kakor Kristus. In to je torej tudi naš klic in cilj: da postajamo vse bolj skladni z njegovo podobo (Rim 8,29). Da bivamo in delamo kakor on (1 Jn 2,6; 4,17). On je delal predvsem učence, ki bodo, ko se izučijo, postali enaki njemu (Lk 6,40).* Torej je tudi naš cilj pri učenčevstvu enak: z Božjo močjo moramo “delati” ljudi, ki bodo kakor Jezus. In seveda pred tem in pri tem tudi sami rasti v to. Pri tem imamo lahko različne pripomočke, ki predstavljajo različne korake k temu cilju, vendar cilja nikoli ne smemo izgubiti izpred oči. Gledano s te perspektive, postane vsa Nova zaveza izredno jasna, preprosto usmerjena k enemu cilju.

Nadaljuj z branjem →

Novo sebovanje: Homo Dei

Vse sebuje (G.M. Hopkins). Sebovanje je bivanje kot jaz. Ohranjanje, izražanje, oddajanje mojega sebstva, tega kar sem, v svet. Jezus je prišel spremeniti, zamenjati, preustvariti, preobraziti, presnoviti, transsubstaciirati prav to.

Glavni način, kako sebujem, je moj notranji monolog oziroma dialog: tok misli v meni, ki si neprenehno sledijo. To je moj notranji svet. In Jezus je prišel očistit prav to (Mr 7,23). Ko se v tišini ustavim pred njim, Učiteljem in Gospodom, ko umolknem tudi navznoter, ne le na zunaj, ker čakam na njegovo besedo, kakor suženj svojega gospodarja, mu odprem srce, da dejansko vstopa vame in me preobraža tukaj, v globini. In če tukaj, potem vse in povsod. Ko vsaj za kratek čas neham sebovati – se vrteti okrog samega sebe, okrog lastnega repa – napravim prostor njemu, ki je moj novi jaz, novi človek, da me dejansko lahko presnovi od znotraj in vgradi svoje sebovanje vame. Zato se od tega trenutka naprej moje misli začnejo vrteti drugače, kot so se prej. Ker se menja njihovo gravitacijsko jedro. Takrat mi zbudi uho, v meni se zbuja Božja beseda, iz katere je vse ustvarjeno in iz katere sem ustvarjen jaz sam. Zdaj tudi na novo, iz Besede.

Nadaljuj z branjem →

O Andrewu Murrayu in njegovi Popolni predaji

Spis Popolna predaja, ki je zdaj na voljo na tej strani, je, kolikor vem, prvo besedilo Andrewa Murraya, ki je dostopno v slovenščini. Murray (1828–1917) se je rodil in večino življenja preživel v Južni Afriki. Deloval je kot potujoči pridigar, voditelj in učitelj v okviru Nizozemske reformirane cerkve. Bil je človek molitve in Bog je uslišal njegove goreče prošnje po prenovi Cerkve, saj je v 60-ih letih 19. stoletja v njegovi skupnosti izbruhnilo prebujenje, ki je prišlo tako nenadoma, da je presenetilo tudi njega samega. Nadaljuj z branjem “O Andrewu Murrayu in njegovi Popolni predaji” →

Vesoljna zapoved: Jezus!

Verovati v Jezusa pomeni sprejeti Božjo Besedo in jo čuvati/se je držati. Jezus je celotna Beseda Boga človeku, je ukaz, kakšen naj bo človek, in hkrati že sam uresničenje tega ukaza – bogočlovek. Zato cilj ojkonomije ne more biti nič drugega kot poboženje. Jezus v vseh. Verovati pomeni poslušati in (s)prejemati to Božjo Besedo in njeno delovanje. Prihod Besede v človeka je rojstvo, ponovitev Božiča. To, kar je rojeno iz Boga, se ne more imenovati (in bivati) drugače kot Božji otrok. Beseda veje v Duhu posinovljenja.

Nadaljuj z branjem →

Psalmi so daritveni ogenj

Psalmi so ogenj žgalnih daritev v Božjem svetišču. Kdor jih bere s srcem, prinaša sebe, svoje telo v to nenehno žgalno daritev, sredi katere prebiva Ime. S psalmom vstopimo v ogenj preobrazbe, ki spreminja tok naših misli in občutkov; v tem ognju zgori zastarana čustvena navlaka, kupi zagrenjenih občutkov, strahov, obupov. In priličimo se mišljenju psalmista, ki po Božjem Duhu, skrivnostno, izreka in uteleša Kristusov um. Tako se Ime naseljuje tudi v naših srcih. Psalmi so vez, vroča linija, med nebeškim templjem in templjem našega telesa, med izgrajenim templjem Jezusa in templjem v izgradnji, ki smo mi.

Izziv Psalmov

1. Kaj je Knjiga psalmov?

Psalmi so Božja beseda, ki je že dosegla človeka in ki se zdaj vrača nazaj k Bogu. Poglejmo, kako je nastala ta svetopisemska knjiga, ki jo imenujemo tudi Psalter.

Mnogi psalmi so bili individualne molitve, ki so jih judovski modreci zbrali v posebno knjigo, ki je postala nekakšna normativna Izraelova pesmarica oziroma molitvenik. Nadaljuj z branjem “Izziv Psalmov” →