Izzivi in vprašanja za krščansko življenje. Klici k poglobitvi.
»Daj nam danes naš vsakdanji kruh« (Mt 6,11).
Jezus nas spodbuja, naj vsak dan prihajamo k Očetu, ki ni kakor človeški očetje, ampak vedno rad dá dobrega, dá Svetega Duha svojim otrokom. Naj prihajamo in prosimo za »vsakdanji«, »bistveni« kruh, ki ga daje Oče. Vsak dan svež, kakor mano. Miza, ki jo pogrinja Oče, je polna. Njegovi otroci se »nasičujejo z najboljšimi dobrotami njegove hiše« (Ps 36,9).
Beseda »prebujenje« se v zadnjih časih pogosto pojavlja v krščanskih krogih, še posebej v tistih bolj »karizmatično« usmerjenih. S tem ponavadi mislimo na vsesplošno prenovo duhovnega življenja, na gorečnost v Cerkvi, na novo zanimanje nevernih za Boga, včasih tudi na splošno preobrazbo družbe. Točno te besede v Svetem pismu sicer ni, ne smemo pa prezreti njene pomenske bližine z drugo, središčno besedo Nove zaveze – z »vstajenjem« (to velja tudi za angleški besedi »awakening« in »revival«, ki sta najbrž predloga slovenski). Ni pretirano in sploh ni narobe, če rečemo, da je prebujenje določena manifestacija »vstajenja mrtvih«. Če želimo biti natančni, moramo reči, da gre za predokus tega, kar prihaja na koncu sedanje dobe: vzpostavitev Mesijeve oblasti, vstajenje vseh mrtvih, ozdravljenje vseh bolezni, konec zla ter popolna obnova sveta in človeške družbe – »čas poživitve« (Apd 3,20). Prebujenje je torej kapljica, ki napoveduje prihodnji dež. Nadaljuj z branjem “Križ: ključ do prebujenja”
Tole je torej, kar želim, da z Božjo pomočjo storite: Vzemite svoj vsakdan, svoje navadno življenje – svoje spanje, uživanje hrane, odhajanje na delo in hojo po opravkih – in to kot daritev položite pred Boga. Sprejemanje tega, kar Bog dela za vas, je najboljše, kar lahko vi naredite za njega. Ne bodite tako zelo prilagojeni svoji kulturi, da se prilegate vanjo, ne da bi sploh pomislili. Namesto tega usmerite svojo pozornost na Boga. Spremenjeni boste od znotraj navzven. Pripravljeni bodite prepoznati, kaj hoče od vas, in se hitro odzovite. Za razliko od kulture okrog vas, ki vas vedno vleče dol na raven svoje nezrelosti, Bog izvablja iz vas najboljše, razvija v vas lepo oblikovano zrelost. (Pismo Rimljanom 12,1-2, parafraza “Sporočilo”)
Krščanska pot je pot neprestanega, stalnega spreminjanja in preobražanja v podobo/ikono Njega, ki nas je ustvaril (prim. Kol 3,10). “Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega” (1 Kor 15,49).
Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi. (1 Kor 1,22–25)
V ospredju krščanstva je sporočilo o križanem Mesiju. Nadaljuj z branjem “Za šibke”
Jezus je nadaljeval pot in spremljala ga je velika množica ljudi. Obrnil se je k njim in jih nagovoril:»Če želite biti moji učenci, me morate imeti rajši kot vso svojo družino: rajši kot starše, rajši kot zakonca, rajši kot otroke, rajši kot brate in sestre. Še več, imeti me morate bolj radi od samega sebe. Sicer mi ne boste mogli slediti. Kdor ni pripravljen žrtvovati svojega življenja in oditi po mojih stopinjah, ne bo zmogel biti moj učenec.Če recimo nekdo gradi stolp, se bo gotovo najprej usedel in izračunal stroške. Najprej bo ugotovil, ali ima dovolj, da dokonča gradnjo, sicer bi se mu lahko zgodilo, da bi položil samo temelje. Vsi bi se mu smejali, ker je začel, pa ni bil sposoben dokončati.Ali pa recimo, da se neki kralj pripravlja na spopad z drugim kraljem. Gotovo bo najprej temeljito premislil in se posvetoval, če se lahko z deset tisoč vojaki postavi po robu nasprotnikovim dvajsetim tisočem. Če to ne bo mogoče, se ne bo spustil v boj, ampak bo, dokler je še čas, začel pogajanja o miru.Podobno je z vami: če se ne poslovite od vsega, kar imate, ne boste zmogli biti moji učenci.Sol je dobra, kajne?« je končal Jezus. »Če pa izgubi svoj okus, kaj bi z njo? Jo bomo solili? Neuporabna je tako za njivo kakor za gnojišče. Vržemo jo proč.Dobro razmislite o tem!« (Lk 14,25–35)
Jezus želi, da se vnaprej vprašamo, kaj nam je pomembno. Želi, da se pripravimo na pot z njim. Ljubezen in navezanost nanj naj bi bila tako močna, da ob tem vse drugo zbledi. Tukaj seveda govorimo o konkretni ljubezni: kaj nas vsak dan okupira, skrbi, razveseljuje, zaposluje naše misli, vodi naša dejanja.
O bratski ljubezni pa ni treba, da vam pišemo: vas same je Bog poučil, da ljubite drug drugega. (1 Tesaloničanom 4,9)
Kako se lahko bolj prepustimo Božjemu “poučevanju”?
Ko je torej videl Gospod, da se množi hudobnost človekova na zemlji, in da so vsi naklepi in misli srca njegovega samo hudo ves čas, je bilo žal Gospodu, da je naredil človeka na zemlji, in bolelo ga je v srce. …
Ali Noe je našel milost v očeh Gospodovih … z Bogom je hodil Noe neprestano. (1 Mz 6,5–6.8.9 CHR)
“Neprestano hoditi z Bogom” je lepa religiozna fraza, toda kaj v resnici pomeni? Kako bi to izgledalo danes, v 21. stoletju?
»Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate … Moja hrana je, da uresničujem voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 4,32.34).
Kaj resnično nasiti človeka? To, da udejanja Božjo voljo. In se tega zaveda. “Popolni” smo, ko smo “povsem gotovi v vsem, kar hoče Bog” (Kol 4,12). To je Kristusova skrivnost – človek, ki dela to, kar želi Bog. In pri tem uživa neizrekljivo svobodo. To skrivnost nam Duh razkriva korak za korakom, kolikor mu dopuščamo. Zato molimo:
Zgôdi se tvoja voljakakor v nebesih tako na zemlji.Daj nam danes naš vsakdanji kruh …
Hočem namreč, da veste, kako zelo se moram bojevati za vas, za one v Laodikeji in za vse, ki me osebno niso videli, da bi potolaženi v svojih srcih in združeni v ljubezni, imeli vse bogastvo gotovosti v dojemanju in bi globoko spoznali Božjo skrivnost, Kristusa. (Pismo Kološanom 2,1-2)
Kristus je skrivnost Božjega načrta za človeško zgodovino. Njegova nova oblast se zdaj razodeva tem, ki verujejo. Za to je potreben boj v molitvi in v oznanjevanju evangelija. Sad nove oblasti je ljubezen in gotovost v dojemanju Božje volje.
»… da bi bil za narode liturg Mesija Jezusa, ki z Božjim evangelijem opravlja duhovniško službo, da bi narodi postali Bogu prijetna daritev, ki jo posvečuje Sveti Duh« (Pavel v Pismu Rimljanom 15,16).
»Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobražajte s pomočjo prenove svojega uma, da boste ugotavljali, kaj je Božja volja, dobra, všečna in popolna.« (Pismo Rimljanom 12,1–2)
»Na Gospodov dan se zberite, lomite kruh in se zahvaljujte, najprej pa priznajte svoje prestopke, da bo vaša žrtev čista. In kdor se prepira s svojim bližnjim, naj se vam ne pridruži, dokler ni dosegel sprave, da bi vaša žrtev ne bila oskrunjena. O njej je namreč Gospod rekel: ‘Na vsakem kraju in času naj se mi daruje čista žrtev, kajti velik kralj sem, govori Gospod, in čudovito je moje ime med narodi.’« (Didahe 14; prost navedek iz Malahija 1,11.14)
»Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in liturgiji vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi.« (Pavel v Pismu Filipljanom 2,17)
Iz teh in drugih zgodnjekrščanskih besedil nam vstaja pred očmi slika velikega žrtvovanja oziroma daritve, ki zaobjema ves svet in vse čase. Gre za nenehno vesoljno bogoslužno dejanje, osrediščeno v Kristusovi smrti na križu pod Poncijem Pilatom in katerega druga stran je njegovo vstajenje od mrtvih. Ta holokavst, celostna žgalna daritev, ki zgori do konca, ima svojo zgodovinsko in geografsko os, okrog katere se vrti, in jedro, iz katerega se širi v »vse kraje in čase«, v »povsod« in »vselej«. V to skrivnostno navzoče dogajanje, poslušno odgovarjanje in mistično resnično bogoslužno dejanje smo povabljeni vsi in sicer po evangeliju. Klic Kristusovega evangelija je jasen: »Spreobrnite se, hodite za menoj, sprejmite svoj križ, kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik« (prim. Mt 4,17.19; 10,38.39; Jn 12,26).
Matjaž Črnivec 