Za šibke

Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi. (1 Kor 1,22–25)

V ospredju krščanstva je sporočilo o križanem Mesiju. Izraelov obljubljeni vladar nemočno umre na križu. Ta trenutek popolne šibkosti se izkaže za trenutek vstopa Božje moči v svet. Življenje je samo po sebi Božji dar, saj ne izhaja iz sebe, temveč od Boga stvarnika. Toda skrivnost življenja se najbolj presenetljivo razkrije v trenutku šibkosti in poraza. Ta poraz se namreč izkaže za resnično zmago in ta smrt se pokaže za smrt smrti – za zmago življenja.

Križani Mesija Jezus zato predstavlja novo etiko, ki postavlja na glavo in spodkopava naše vsakodnevne, uveljavljene nazore, ki moč razumejo kot dominacijo, trdno postavljenost, oblast ipd. Biblična etika že v Stari zavezi, še bolj pa v Novi, v nasprotju s tem pred nas postavi odnos do šibkih. Naj bo to začetek ali konec človeškega življenja ali pa “šibkost”, ki nas doleti sredi življenja: ko smo revni, bolani, zatirani ali marginalizirani, ko smo drugačne narodnosti, religije, nazorov itn.

Jezus pravi, da nas srečuje prav v tej človeški šibkosti: v lačnih, žejnih, tujcih, nagih (prim. Mt 25,35–36). Zagotavlja nam, da nas v tej ljubezni in skrbi za vsako človeško življenje prav v času njegove šibkosti srečuje on sam. Za to nas osvobaja moč dobre novice o Jezusu.