Izzivi in vprašanja za krščansko življenje. Klici k poglobitvi.
Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. (Rim 14,7)
Zakaj toliko kristjanov dobro začne tek, čez nekaj časa pa se ustavi in stagnira? Zakaj je med prepričanimi verniki najti take, ki so očitno sebični, čemerni, krivični, brezbrižni? Zakaj se zgodi, da po spreobrnjenju začetna gorečnost mnogim uplahne in se prizadevnost umakne vsakdanji sivini? Razlog je v pobožnem mesu.
Nadaljuj z branjem “Pobožno meso”
Kristusovo telo, cerkev, Božje ljudstvo, je bilo 1600 let (40 × 40) ujeto v sheme in strukture vladarstev in oblasti tega sveta. Ne samo navzven, v smislu sodelovanja z njimi, prejemanja ugodnosti, subvencij in privilegijev, širjenja evangelija s silo ipd., temveč tudi navznoter, glede notranje dinamike bogoslužja in ureditve skupnosti. Vzorci, strukture in oblike oblasti v zunanji družbi so vplivali na razumevanje avtoritete v krščanskem občestvu in posledično na njegovo notranje delovanje. Ta proces se je začel že v 2. stoletju, zapečatil in dokončno uveljavil pa se je z letom 313, ko je krščanstvo postalo favorizirana (in kmalu zatem tudi edina dovoljena) religija rimskega cesarstva. Po vzoru človeških oblasti in religij se je znotraj telesa oblikovala ločitev na klerike in laike (tudi če se tako ne poimenuje!), ki v praksi pomeni, da večino opravil Kristusovega telesa prevzame majhna skupina voditeljev, ostali udje pa so pasivni, atrofirani, odmirajoči. Voditelji pa so ponavadi pregoreli – sploh, če so vestni. Namesto telesa, kjer vsak ud prispeva (1 Kor 12,6–7; 14,26; Ef 4,16) in so-deluje, imamo nekakšno združbo, kjer je večina nedejavna in kjer vodilni pogosto prevladujejo po zgledu oblasti tega sveta (Mr 10,42). Gre za shod po vzoru imperialne javne službe, precej birokratski, ne pa za svetišče Kristusovega telesa, kjer Duh močno in učinkovito deluje po vsakem udu; telesa, ki se širi in razrašča v majhnih svetih skupnostih (Mt 18,18–20) po vsem svetu (Mt 28,18–20; Kol 1,6).
Nadaljuj z branjem “1600-letno suženjstvo cerkve”Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni.
Raz 3,17–19
Rak-rana cerkve na Zahodu je mlačnost, lahkomiselnost v odnosu z Bogom in zaskrbljenost ali zavzetost za stvari tega sveta, ker smo materialno bogati. Pred Bogom smo najbolj revna, uboga in bedna ljudstva, ker nimamo časa in srca zanj. Smo slepi za njegovo slavo in kraljestvo. Smo nagi, ker hodimo v mesu, ne v Duhu. Vladar Mesija nas kliče k pravemu bogastvu, k nedolžnosti novega človeka in k maziljenju Duha. In predvsem: k spreobrnjenju, da postanemo goreči.
Aba, Oče, vžgi nas, da bomo goreči za Vladarja, za Mesija Jezusa. Priznavamo ti svojo bedo in zaslepljenost. Krsti nas z ognjem, kakor si obljubil.
Zakaj se Kristus imenuje Božja Beseda? Ne samo, da ima Božjo besedo, ampak da to je? Zato, ker je že samo s tem, da obstaja, on Božja beseda nam: bodite taki! Je Božji ukaz vsemu človeštvu: živite kakor on, mislite kakor on, govorite kakor on, delujte kakor on, ljubite kakor on, učite kakor on, ozdravljajte kakor on, borite se kakor on, trpite kakor on, umrite kakor on, vstanite od mrtvih kakor on, bodite poveličani kakor on in prejmite njegovo slavo. Impakt Boga na človeka. Udarni pritisk; odtis Boga na vsako človeško bitje, ki se mu ukloni. Obnovitev človeka kot Božje podobe. Božji klic, ki je skrajno preprost, hkrati pa vseobsegajoč, bogat in globok in težak brez mere. Mogoč samo v moči Živega Boga, njegove žive Besede in oživljajočega Duha.
To je osnova osnove učenčevstva. Rim 8,29; Ef 4,15; Kol 3,11; 2 Mz 33,20..
Zato je Bog postal človek.
“Jezus, kaj je naslednji korak v mojem življenju?”
– “Postani moje svetišče.”
“Ali ni to dolgoročen življenjski cilj?”
– “Ne, sploh ne. Kdor je v meni, je nova stvaritev (2 Kor 5,17). Že zdaj. Samo postrgati mora stari kvas (1 Kor 5,7). Ker je že nov, ne ker bo nov. Jaz sem umrl, da bi ti lahko postal moje prebivališče (Ef 3,17). To je zate in za vsakogar, ki je stopil na mojo pot. To ni nekaj, kar traja, ampak nekaj, kar poslušno sprejmeš in se začneš tega zvesto zavedati, stalno.”
Torej moram zdaj začeti sebe in druge spraševati: “Ali si svetišče?” In če ne: “Kaj te pri tem ovira?”
Če se zavedam, da sem svetišče, potem bom občutljiv na vsako malenkost, ki me oskrunja – duhovno, duševno, telesno –, na vse, kar ne spada na ta veselo sveti kraj.
In what follows I would like to explore Jesus’ view on the subject of the family with its intimate ties and obligations, from the viewpoint of the radical newness of the kingdom of God that he is ushering in. In doing this I will have to challenge the contemporary conviction which is prevalent among Evangelical and also Catholic Christians and is even unquestionably held as “biblical”.
I want to approach this as a study of relevant sayings of Jesus on this matter as found in the Gospels, and then supplement it with passages from Pauline corpus and from other New Testament letters. This latter evidence is obviously secondary, but as we can safely assume, the apostolic writings maintain and echo many of the “Jesus traditions”, so their testimony can be used as an auxiliary source and a means of clarification of what Jesus taught on the subject, as well as evidence how the first generations of Christians put his teachings into practice in the early communities.
Nadaljuj z branjem “Jesus’ New Family”Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!
Jn 15,9
Kako je Oče ljubil Sina? Tako, da ga je poslal umret za svet, iz ljubezni. Sin je najprej izpraznil samega sebe in umrl sebi, potem je umrl tudi telesno. Pri tem mu je Oče dal vse, kar ima, vso slavo, moč in oblast.
Nadaljuj z branjem “Kako ostati v Jezusovi ljubezni”Živimo v času, ko je vsak, ki se je odločil slediti Jezusu kot učenec, hočeš nočeš izpostavljen mnogim učiteljem, predavateljem, razlagalcem, prerokom itn., ki sami sebe imenujejo »krščanski«. Internet je čudovito orodje za komunikacijo, ki ga lahko s pridom uporabimo za Božje kraljestvo, vendar pa ima izobilje informacij in sporočil tudi svojo slabo stran: nima vgrajenega sistema, ki bi nam modro svetoval, da bi lahko razlikovali med slabim, dobrim, boljšim in najboljšim. Naslednjih nekaj misli naj bi služilo kot nekakšen najosnovnejši pripomoček pri tem razločevanju.
Nadaljuj z branjem “Razločevanje učiteljev”
»Vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31).
Če bi tole vzeli zares, kako zelo bi se morali spokoriti, mi, starejši bratje, skopuhi? Kakšna sprememba mišljenja je primerna tako razsipnemu, izzivalnemu, rušilnemu daru? Ali to ne pomeni, da se mora razklati, spremeniti, prenoviti vse, kar vem o sebi in svetu? Ali se ne bi moral ovedeti: Nadaljuj z branjem “Dar vsega”
Mesija Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem izkazan, potrjen in postavljen za »Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Dana mu je vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18). S tem je Bog Oče že opravil bistveno, kar se tiče Božjega kraljestva: izbral, določil in postavil je vladarja. Sveti Duh, ki ga je Oče poslal v Jezusovem imenu takoj zatem, pa je izvajanje te Jezusove vladarske oblasti. Sveti Duh je torej oblast Božjega kraljestva. Konkretna oblast, oblast, ki se izvaja, oblast, ki se vzpostavlja tam, kjer je prej ni bilo. Ta aktivna, živa in osebna oblast je seveda drugačna od človeške – ima Božjo naravo. Je najprej Božja ljubezen (Rim 5,5), potem Božja pravičnost, mir in veselje (Rim 14,17).
Matjaž Črnivec 