Jezusova ali cerkvena?
Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija. (Apd 2,36)
Z vstajenjem od mrtvih je Bog naredil Jezusa za Mesija, Gospoda in voditelja (Apd 2,36; 5,31). Dal mu je vso oblast nad vsemi ljudstvi (Mt 28,18–19), nad vsemi živimi bitji (Jn 17,2). On je zdaj voditelj Izraela in vsega človeštva. Tako se je začelo Božje kraljestvo. Jezus že vlada. Bog zdaj naroča, da se sporočilo o tem vladarju in vladanju razglasi po vsem svetu. Vsi ljudje so pozvani, da se spreobrnejo in podredijo tej oblasti (Apd 17,30). To je evangelij, dobra novica, kajti Jezusova oblast je dobra v najglobljem pomenu besede: ozdravlja, osvobaja, preraja, preobraža, vse dela novo, vpeljuje nov način bivanja, novo življenje, ki nima konca. Vse to je povzeto v izjavi “Jezus je Gospod (Kýrios)” (1 Kor 12,3; prim. Rim 10,9; 1 Kor 8,6; Flp 2,11).
Ko v Evropi oznanjamo Jezusa, ljudje razumejo, da gre za poziv k določeni poslušnosti. K podreditvi določeni oblasti. Vendar Jezusovo oblast takoj, samodejno, brez pomislekov in razmislekov, povezujejo s cerkveno oblastjo. Dejstvo je, da je imela cerkev kot državna institucija v Evropi veliko oblast. Zelo konkretno, človeško, politično oblast. Vplivala je na kralje in cesarje, določala zakone, izvajala pregon heretikov, s tršo ali mehkejšo prisilo je uveljavljala javno moralo itn.
Toda to ni bila Jezusova oblast. Dejansko je bila ta oblast v marsičem, večinsko, Jezusovi oblasti naravnost nasprotna. Jezusova oblast prihaja po razglasu Božjega evangelija v moči Duha, ko se človek prostovoljno, z velikim veseljem in ljubeznijo podredi Jezusu osebno in po njegovem neposrednem navdihu začne graditi skupnost tam, kjer je, in se v tem duhu pridruži drugim Jezusovim učencem tam, kjer so oziroma kamor ga Jezus pokliče. To nima (ali vsaj ne potrebuje) prav nobene povezave z nobeno človeško institucijo.
Enak problem se v manjši meri pojavi tudi takrat, ko Jezusa oznanja manjša cerkvena skupnost, ki nikoli ni vihtela politične oblasti. Pogosto se ponovi enak vzorec: če se nekdo odzove na evangelij, si ta skupnost začne nehote lastiti tega človeka. Kot da je prišel pod njeno oblast. Tu je treba jasno potegniti črto. Bratska in sestrska ljubezen gotovo vključuje skrb za novo spreobrnjenega človeka, želi mu pomagati, ga hraniti, ga spremljati. Vendar: glavno vlogo ima od začetka do konca Jezus, po svoji besedi in Duhu. Spreobrnjeni je zgolj in samo njegova last, je pod njegovo oblastjo in naloga cerkve je, da ga spodbuja, opremlja, vodi v to, da je vedno bolj z Jezusom, pod Jezusom, v Jezusu, odvisen od Jezusa. Od njega bo prejel vse vodstvo, moč, moralo, ljubezen in darove za služenje občestvu učencev ter drugim ljudem, ki Jezusa še ne poznajo.
Za nas je en Bog, Oče, iz katerega je vse, mi pa zanj, in en Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem. (1 Kor 8,6)
Ločiti moramo vprašanje zvestobe in ljubezni na eni strani ter oblasti na drugi strani. Božji otrok je vsekakor postavljen in poklican v to, da je ljubeč do sorojencev in zvest skupnosti, v katero ga je postavil Jezus – tudi do zadnje kaplje krvi. Tukaj velja medsebojno podrejanje, dvosmerno in relativno. Vsa skupnost – če je pristna – pa priznava samo eno oblast, Jezusovo. “Za nas je … en Gospod” (1 Kor 8,6). Tu gre za podrejanje, ki je enosmerno in absolutno. Pravzaprav je tako: strahospoštovanje do Mesija v nas poraja medsebojno podrejanje, spoštovanje in ljubezen (Ef 5,21). Tako, edino tako, se gradi Jezusovo občestvo. Prva, absolutno prva, je neposredna podreditev Kristusu, samo njemu. Če njegova zdravilna oblast dobi prosto pot v človeškem bitju, ga bo gotovo preobražala, navdihovala in vodila v ljubezen, spoštovanje in zdravo medsebojno podrejanje drugim učencem na poti.
Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov (Apd 24,46–47).
Kako potem, ali Jezusova cerkev nima oblasti? Seveda jo ima, in to veliko. Toda vprašanje je, kakšna je pristna oblast, ki jo Jezus daje občestvu svojih učencev. To je najprej oblast za ozdravljanje in izganjanje demonov (Mt 10,1). Podaljšek Jezusovega poslanstva. Oblast za služenje in osvobajanje. Ne za zasužnjevanje in kontrolo. Nadalje: to je “oblast ključev”, oblast zavezovanja in razvezovanja (Mt 16,19; 18,18), prepovedovanja in dovoljevanja. Kljub različnim fantastičnim predstavam, ki so se v zvezi s tem pojavile skozi zgodovino, je iz Svetega pisma jasno, da je ta oblast vezana na razglas evangelija. To je povsem razvidno, če primerjamo vzporedno mesto Jn 20,21–23 z nadaljnjimi vzporednicami v Apd 1,8 idr. Na to je opozoril že Tertulijan, ki je Jezusovo obljubo Petru v Mt 16,19 povezal z njeno izpolnitvijo npr. v Apd 8,20–23 (zavezovanje) in v Apd 10,47 (razvezovanje). Skratka: Jezusovi učenci imajo veliko oblast, da tistim, ki sprejmejo njihov evangelij, razglasijo odpuščanje grehov, tistim, ki ga zavrnejo, pa sodbo (Lk 24,46–47; Apd 13,37–41 idr.). V podobnem smislu to velja tudi za cerkveno disciplino (Mt 18,17; Tit 2,15). V vseh teh primerih je ključen odnos posameznika z Jezusom, ne z učenci; ti s svojim zavezovanjem in razvezovanjem ne ravnajo avtonomno, ampak zgolj razglašajo, verificirajo, potrjujejo resnico, ki sledi iz podrejanja oziroma nepodrejanja Jezusovi oblasti. Tudi v tem primeru je oblast učencev oblast, ki služi, in je preprost podaljšek Jezusovega delovanja v svetu ter bistveno vezana nanj osebno.
To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga … je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika (Flp 2,5–7).
Oblast Kristusove skupnosti je prav tako izpraznjena sama sebe, kakor on sam (Flp 2,5–7). Jezus to pove povsem naravnost: “Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik (doúlos). Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.” (Mr 10,42–45) Takšna je narava oblasti v Božjem kraljestvu. To je oblast male črede (Lk 12,32), oblast, ki ni človeška, ampak v vsem podobna Božjemu Sinu. Križana skupaj z njim. In zato tudi obujena. Kakor vse drugo, prihod Boga na oder človeške zgodovine redefinira tudi, kaj je prava oblast: z Jezusom se pojavi povsem nov tip oblasti, nov način njenega izvajanja, ki v prav ničemer ni enak človeškim oblastniškim modusom, temveč jim je naravnost nasproten. Gre za oblast, ki je postavljena na glavo. V družbenem pogledu je to morda celo največji novum, ki ga je Jezus prinesel na svet.
Oblast Jezusovih učencev končno vse ljudi vodi v popolnost v Kristusu (Kol 1,28–29). V njegovo lastno polnost (Kol 2,10). Zato jih nujno vodi k njemu, ne k sebi. Oznanja Jezusovo oblast, sebe pa kot služabnika oziroma sužnja ljudem. Dejansko se izraža kot ne-oblast: “Ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa, Gospoda, sebe pa le kot vaše služabnike (doúloi) zaradi Jezusa” (2 Kor 4,5). “Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo” (2 Kor 1,24). V nasprotju s tem pa je “cerkvena oblast”, ki se je razmahnila na našem področju, neposredna in nedvoumna: “Natisnjeno po povelji prečastitljiviga Kneza, GOSPODA GOSPODA ANTONA ALOJZJA, Ljubljanskiga Škofa” (naslovnica t. i. Wolfove Biblije, 1856). Skušnjave po takšni vrsti oblasti se mnoge cerkve niso otresle še do danes. Zdravilna, ponižna, služeča, razlaščena, sebe-žrtvujoča oblast Jezusovih učencev je bila v Evropi prej izjema kot pravilo. Zato evropski in z njim tudi slovenski človek Jezusa samodejno poveže s tisto napačno, gospodovalno, politično, moralistično oblastjo.
Zdi se torej, da moramo v teh okoliščinah ljubosumno oznanjati ekskluzivno Jezusovo oblast. Samo to in potem dolgo nič drugega. To je potrebno zaradi usodne zamenjave, ki se je zgodila na našem področju: povsem človeška oblast cerkvenih institucij se je predstavljala in legitimirala kot Božja oblast. Ponosno je nastopala v Kristusovem imenu ter tako uzurpirala in izpodrinila resnično oblast Božjega kraljestva. Zato moramo v Evropi še bolj kot kje drugje ponižno paziti, da ljudi vodimo preprosto in neposredno h Kristusu (2 Kor 11,2–3) ter nato z veliko potrpežljivostjo in ponižnostjo pustiti njemu, da jih vsadi v svoje telo.
Matjaž Črnivec 