O posvetnih kristjanih in jeznih svetnikih
Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. (Rim 14,7)
Zakaj toliko kristjanov dobro začne tek, čez nekaj časa pa se ustavi in stagnira? Zakaj je med prepričanimi verniki najti take, ki so očitno sebični, čemerni, krivični, brezbrižni? Zakaj se zgodi, da po spreobrnjenju začetna gorečnost mnogim uplahne in se prizadevnost umakne vsakdanji sivini? Razlog je v pobožnem mesu.
Pobožno meso se pojavi po novem rojstvu. Takrat je umrlo staro, brezbožno meso, za katerega so značilni veliki očitni grehi, kot so prešuštvovanje, kraja, omamljanje ipd. Stari človek je v tem užival in se s tem poistovetil. Spreobrnjenje je z vsem tem pometlo. Človek se je zavedel, da to ni pravo življenje, in se odločil, da bo s tem prenehal. Božja milost mu je pri tem pomagala.
Takrat se je začel proces posvečenja. Človek naj bi hodil tesno z Jezusom, v moči Duha, ponižnosti in resnici, ter rastel v milosti. Toda če ta proces ne teče gladko in neprekinjeno (in pogosto je tako), je sebična človeška mesena narava še vedno tu kot možnost in priložnost. Vendar je to meso, ki raste ob novo rojenem človeku, v nekem smislu novo. Če je bilo za staro meso značilno, da nasprotuje Bogu, mu novo meso ne nasprotuje odkrito, temveč zgolj mirno obstaja ob Bogu in mimo njega. Še vedno se sicer ne podreja Bogu v ljubezni in predanosti in ognju Duha, vendar pa mu vsaj na videz ni nasprotno. Zaradi odnosa z Bogom in odpuščanja, ki sta podarjena po milosti, si neposvečeni jaz ustvari napačne predstave in izpelje napačne zaključke. Novo meso je sprijaznjeno s tem, da se ne bo izživljalo v velikih očitnih grehih, ampak bo preprosto ostalo sebično, upognjeno vase in zase.
To pobožno meso deluje navznoter: v sebičnih željah, mislih, jezi, kritiziranju, obsojanju, vsakršni nejevolji, nepotrpežljivosti, grenkobi. Ker ve, da se ne sme kazati navzven, je nujno skrito, potuhnjeno, farizejsko.
Avtonomni hedonizem: posvetni kristjan
Pobožno meso se ponavadi kaže v stvareh, ki jih človek počne zase, v času, ki ga nameni zgolj sebi. Sebi samemu, brez Jezusa, ne skupaj z njim, kakor je bil vsajen (Jn 15,5). Gre za užitke, ki sami po sebi niso greh, vendar so brez Duha, ker zraven ni hvaležnosti in iskanja Božje bližine. Niso umeščeni v odnos z Bogom, v hojo z Mesijem. V ospredju sem jaz in samo jaz. Uživati v dobri hrani, pijači, glasbi, filmu, knjigi, umetnini, ureditvi hiše, dogodku, masaži, nakupu, druženju, potovanju … gotovo ni greh. Vprašanje pa je, kako k temu pristopam. Sam ali skupaj z Jezusom? S hvaležnostjo, ki rodi radodarnost, ali s sebično željo, ki išče le lastno zadovoljitev? Z zavestjo, da se tudi s tem širi Božje kraljestvo, ali avtonomno in zaprto za konkretne priložnosti, ki jih morda pripravlja Duh v vsem tem? Svobodno ali bolestno navezano na te reči?
Takšno meso seveda še naprej opravlja svoje pobožne dolžnosti, ki jih je pač privzelo: molitev, bogoslužje, branje Svetega pisma itn. V tem morda celo do neke mere uživa, ko se sprošča religiozni adrenalin, vendar budno pazi in poskrbi, da to ne bi vplivalo na preostalo življenje. Božja prisotnost je zaprta v okvire pobožnih dejavnosti. Izven njih je človek sam svoj, prepuščen svojim mislim, načrtom, željam, instinktom, impulzom. Svoje verske dolžnosti je opravil. Kljukica. Zato zdaj pričakuje Božji blagoslov in pomoč v svojem preostalem življenju. Tako naj bi bilo fer, mar ne? Toda blagoslov in prava sreča seveda umanjkata in tak vernik je razočaran. Tu se odpreta dve možnosti: lahko začne iskreno iskati Boga in mu dopustiti, da ruši samoumevnost njegove sebičnosti ter ga popelje na pot tesne hoje z njim, ali pa se zagreni in svoje težave sprejme kot neizbežno nemo usodo, ki mu jo je naklonil Bog in ki jo je pač treba potrpežljivo premešati, ne da bi pri tem kakor koli spremenil svoje življenje, svoje cilje, svoja hotenja. Bog postane oddaljen. Tu je seveda v skušnjavi, da drsi dlje in dlje ter se nazadnje povsem odtuji od Boga in se od pobožnega vrne k staremu, brezbožnemu mesu.
Avtonomna religioznost: nejevoljni svetnik
V kolikor pa to meso ostane pobožno, obstaja še ena, pravzaprav še nevarnejša in bolj zahrbtna možnost: religiozno naprezanje. Človek privzame, da je zaradi opravljenih verskih dolžnosti pravičen pred Bogom. Ali vsaj, da lahko postane. Zato želi versko delovati. Mora. Trudi se in je aktiven in si prizadeva. V lastni moči. Ker je tako prav. Saj je to vendar všeč Bogu! Samoumevno. Brez ponižnosti. Brez sedenja in čakanja pri Jezusovih nogah. Brez ljubezni do Jezusa. In od njega. Ter ljubezni do ljudi in od njih. Brez milosti. In kmalu tudi brez usmiljenja. Svoje notranje nezadovoljstvo, mrzličnost in nepotešenost obrne navzven, na druge. Ki so vsekakor manj pravični od njega. Opazi njihove napake, grehe, nepravilnosti, herezije. Hudo ga motijo. Postane zelo izveden v njihovem zaznavanju, odkrivanju, razgaljanju. S tem služi Bogu! Kristusovi zadevi. Toda ne zaveda se, da je izgubil prvo ljubezen (Raz 2,4) in da je ves njegov trud popolnoma ničvreden (1 Kor 13,3).
Postal je jezen, zlovoljen, zagrenjen »svetnik«.
V to zanko so se ujeli Jezusovi sodobniki, farizeji, ki so nazadnje zahtevali in dosegli njegovo usmrtitev. V to bi lahko prišteli tudi razne verske gorečneže, preganjalce in inkvizitorje različnih dob. Pobožno meso je v svojem skrajnem dometu še bolj zlo in bogomorilsko kot navadno, brezbožno meso.
In zanimivo: takšna verska gorečnost ni nujno nezdružljiva s hedonizmom, ki smo ga omenili pred tem. Pomislimo samo na nekatere renesančne papeže, ki so razuzdano življenje združevali s preganjanjem Božjih ljudi, ki so se jim z zgledom in z besedo postavljali po robu. Pomenljivo pri tem je, da so bili ti razuzdani preganjalci popolnoma prepričan v svoj prav pred Bogom.
Vendar, priznajmo si: nihče od nas ni imun na te skušnjave, tudi če ne gredo tako daleč. Vedno se začnejo kot čisto nedolžna zastranitev. Skušnjava avtonomnega hedonizma je še posebej močna, če v našem življenju trenutno ni kakšnih hudih stisk ali preganjanja, ki bi nas potiskalo k Bogu. Kruta samopravičnost pa se lahko razvije tudi v težavah, kot napačen, zagrenjen, mesen, zgolj človeški odziv nanje.
Notranje očiščenje
Zdravilo za pobožno meso je vedno samo eno: vrnitev h križu. K evangeliju. K Božji milosti, ki je zastonj, ni pa poceni. K preprostemu odnosu z Jezusom. K Jezusovim nogam. Osebno. Edino on očisti srce od znotraj. Spreobrnjenje, v katerem se popolnoma predaš. Kjer se ponovno zavežeš neprestani, stalni hoji in rasti z Jezusom. V vseh okoliščinah. Kjer On postaja vse v vsem. Ti v njem in on v tebi. Kjer vsak dan sprejmeš svoj križ (Lk 9,23). Križaš staro brezbožno in novo pobožno meso, njegovo notranjo nečistost, z vsemi njegovimi sebičnimi željami ter patološkimi nagnjenji in vzgibi (Gal 5,24). In hodiš za Učiteljem v veri in ljubezni. V veseli poslušnosti, v vsakem trenutku pripravljen storiti, kar ti naroča. Tako širiš njegovo kraljestvo, njegovo vladanje. Če je Jezus Vladar, potem je to vedno, ne samo ob nekaterih posebnih, svetih priložnostih. Odrešil je celotnega človeka, vse življenje. Tudi vse na videz banalne vsakdanje stvari in opravke.
Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. (Jn 3,6)
In modrost je bila opravičena po vseh svojih otrocih. (Lk 7,35)
Matjaž Črnivec 