Česar se oni bojijo, se ne bojte in ne plašite. Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo.
Prvo Petrovo pismo 3,14b–16
Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.
Pismo Rimljanom 13,11–14
Pr(a)va bitka naših časov ni, kako se izogniti bolezni, epidemiji, gospodarski krizi ali kaj si misliti glede stanja v svetu in glede spletk, ki jih morda pletejo njegovi arhonti.
Prava bitka je, ali se globoko zavedamo, da je Mesija že postavljen kot pravi vladar sveta. Edini vladar. Z vstajenjem od mrtvih Božji Sin v moči, Sin človekov, ki mu je že dana vsa oblast nad svetom (Rim 1,4; Dan 7,13–14; Mt 28,18). Da smo lojalni njemu, da živimo poslušno njemu in smo vedno pripravljeni pričevati o njem – o njegovem vstajenju, o naši prihodnosti z njim, o dobri in pravični sodbi, ki čaka ves svet.
To pomeni »posvečevati Vladarja Mesija«. Izraz spominja na prvo prošnjo očenaša. Tam je naša vloga bolj pasivna: molimo, da Oče »posveti« svoje ime – da ga poveliča, da se razkrije, kakšen je v resnici, da se pokaže v svojem veličastvu ipd. Tu pa je aktivna: mi »posvečujemo« Kristusa – najprej globoko v sebi, v svojem mišljenju, umu, »srcu«, potem v svojem zagovoru (apología) oziroma pričevanju in potem seveda v vsem svojem obnašanju in vsakodnevnem ravnanju. Oba vidika, pasivni in aktivni, se prepletata, dopolnjujeta.
Prava bitka je torej, da se ne ujamemo v zanke strahu, ki je v svetu, v mišljenje in skrbi starega človeka. Poleg strahov tega določajo in vodijo bolestne, bedne in nizke želje. Nasprotno, bojujemo se, da se v Mesija, v novega človeka, kar »oblečemo«. Kot v našo novo podobo, nov lik, novo obliko našega načina življenja in mišljenja. To je še en vidik njegovega »posvečevanja«. To moramo storiti vedno znova, vsak dan, čeprav smo to enkrat za vselej že storili s krstom (Gal 3,27!). To je orožje luči. Mesija sam je luč sveta. To nam daje moč, da že zdaj živimo, kakor da je že dan, čeprav je še vedno povsod okrog nas noč. Tako naznanjamo njegov prihod in izpričujemo veliko upanje.
Matjaž Črnivec 
Hvala za tole. Poglobljeno in bogato. A ce skusam pridati svojih “five cents” – in biti nekoliko kriticen – mislim, da se nam v razumevanju te bitke prehitro zgodi, da jo premaknemo na raven intelektualne dispozicije, zavedanja, takorekoc feelinga. Ce se bolj zaostrim, fantaziranja in filozofiranja. Vem, treba se je bati takih in drugacnih “aplikacij”, ki so duhovni boj in hojo za Jezusom naredile zgolj za neko v koncni fazi cisto posvetno (in od sveta odvisno) avanturo v smislu dobrih del, odnosa do bliznjega ali pa zadostnega financiranja svoje denominacije. A spet se mi zdi nevarna tudi druga skrajnost, ki duhovni boj prenese na takorekoc epistemolosko področje. Duhovni boj je stvar biti (ali ne biti). Brez ustreznega uvida in se tistega vec, kar na ravni pogleda vere poznamo, torej navdiha, (po)klica, Bozje besede ne moremo. A pri tem se ne sme ustaviti. Ker se nam prehitro zgodi, da vera postane zgolj mentalna droga ali vsaj sladkarija, ne zajame pa nasega vsakdanjika, ki je se naprej predan (prodan) posvetnemu. V bistvu gre za to, da prepoznam, da zame kot Jezusovega ucenca glavna vojna ze poteka in da so gor nastete reci le posamicne praske v njej, niti ne tako prelomni spopadi – da je zato nevarno, da tem obstranskim bitkam, ker so na očeh in dramaticne, namenim jedro svoje vojske, sovraznik pa se okoristi s tem slepilnim manevrom in name udari v sredini bojne crte, tam, kjer je res prelomno, me potepta in osvoji ozemlja. Nisem se dal jasne antiteze tvoji trditvi: mislim, da je to glavno bojisce v vsakdanu, v cistem tu-in-zdaj, kjer vnaprej predam propadu svoje posvetne interese, pac pa poslušam (torej ubogam) Poveljnika – Vladarja. Definicija pa se nam v vsakem primeru izmika, ker je pac tvegano, da jo drugace ponizamo v ideologijo. Hotel sem povedati, da pri bitki ne gre zgolj za stvar misli ali dojemanja, niti morda vztrajanja v tem, pac pa za stvar “zvestobe moje biti”, torej identifikaciji te bitke z mojim zivljenjem v celoti. Bog ni Abrahamu dal samo kataloga obljubljene dežele in mu narocil njegovega zvestega branja. Dvignit je moral rit – in obrnit na glavo svojo realnost. Ne v interesu zgolj nekega sporocila, pac pa v interesu preobražene (odresene)(svoje) reanosti.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Ja, hvala za tale odziv. Sem mislil, da sem v tekstu dovolj jasno nakazal triado mišljenje – govorjenje – delovanje/življenje, kot pač sledi tudi že iz obeh odlomkov. Morda bi lahko zadnje res še bolj podčrtal. No, gre za kratek preblisk, ne za sistematično in ustrezno obširno obravnavo vprašanja “kako naj se obnašamo v sedanjem času”.
Jaz sem seveda močno za akcijo. Absolutno. Če hočeš: mikro-politično akcijo. Lahko tudi povem, kakšno akcijo: da “delamo” učence, ki delajo učence, in ustvarjamo mala pristna občestva z družinsko dinamiko in zavezno predanostjo, ki ustvarjajo nova takšna preprosta občestva. To se morda komu zdi premalo, vendar je v optiki Učitelja to kvas, ki ima potencial, da prekvasi vse, in gorčično seme, iz katerega rastejo velike stvari. Za to je vredno živeti in, če je treba, tudi krvaveti. Nekaj malega sem o tem napisal v prejšnjih dveh prebliskih, Primat učenčevstva (https://matjazcrnivec.wordpress.com/2020/11/25/primat-ucencevstva/) in Christosis (https://matjazcrnivec.wordpress.com/2020/12/16/christosis/). Je pa tudi to tema, ki si bi zaslužila bolj temeljito obravnavo – upam, da kdaj pridem tudi do tega.
Všeč mi jeVšeč mi je