Zatemnjena svetilka

Udomačevanje Svetega pisma

Že nekaj časa razmišljam o članku Davida Bentleya Harta Kristusova sodrga (drhal, svojat), ki je izšel v katoliški reviji Commonweal, v nekoliko drugačni obliki s provokativnim naslovom Ali naj bi bili kristjani komunisti? pa tudi v New York Timesu.

Za tiste, ki ne veste: David B. Hart je ameriški pravoslavni teolog, ki spada med najpomembnejše sodobne krščanske mislece. V svojem delu Lepota neskončnega: Estetika krščanske resnice je razvil sodoben in še kako relevanten estetski argument za obstoj Boga in za resničnost krščanskega sporočila. V knjigi Ateistične zablode: Krščanska revolucija in njeni sovražniki, ki jo imamo tudi v slovenščini, pa npr. pronicljivo in duhovito ovrže Dawkinsovo Bog kot zabloda. Njegov zadnji projekt, ki ga je pravkar zaključil, je prevod celotne Nove zaveze iz grškega izvirnika. In prav intenzivno ukvarjanje z novozaveznim besedilom ga je spodbudilo k pisanju gornjega članka.

Provokacijo na stran, članek se v resnici ukvarja s témo, ki je preveč grozljivo resna, da bi jo na kratko obšli ali prezrli zaradi propagandističnega naslova. Za kaj gre? Gre za problem, ki ga imenujem udomačevanje Svetega pisma. Delno zaradi prevodov, delno zaradi tradicij (da, tudi protestantskih; da, tudi evangelijskih), delno zaradi osebne varnosti (ugodja, razvajenosti, lenobe?) smo se navadili veliko področij novozaveznega sporočila odinterpretirati, razkuhati, polikati, zgladiti, ukrotiti, zmehčati tako, da nas več ne ogrožajo v našem navadnem, zdravorazumskem (lagodnem, pomehkuženem, malomeščanskem?) življenju in pogledu na svet.

Hart podaja pričevanje iz prve roke, kaj se zgodi, ko se nekdo dalj časa intenzivno sooča z grškim izvirnikom Nove zaveze in ga preučuje v kontekstu časa, v katerem je nastal. Človek je preprosto zgrožen in eksistencialno ogrožen; počuti se, kot da so mu izmaknjena tla pod nogami. Jezusovo sporočilo namreč zasije v ostrini in slepeči svetlobi, ki je vsekakor neprijetna za moj malomeščanski ego, lahko pa jo sprejmem kot veličasten izziv, v katerega lahko vstopim zgolj z vero, s koraki v neznano in nerazumljivo, kot kamela skozi šivankino uho.

To pišem iz lastne izkušnje, saj sem tudi sam vpleten v prevajanje Nove zaveze iz grščine. Zato čutim sympathio (so-trpljenje) s Hartom.

Pravzaprav menim, da je področij, kjer redno udomačujemo Sveto pismo, še več; Hart je z vprašanjem lastnine zgolj trčil ob vrh ledene gore. Po mojem so razvodenela področja vsaj štiri, v tem vrstnem redu:

1. Odnos do sebe, do »jaza«
2. Odnos do lastnine
3. Odnos do uporabe sile proti zlu
4. Odnos do svoje družine, družbe, naroda, države

Preprosto dejstvo je, da novozavezno sporočilo ostro zareže v vsa ta področja; brezkompromisno od nas zahteva nekaj, kar je proti »zdravemu razumu« in ustaljenim družbenim normam. Nova zaveza nas izrecno poziva, da se vsemu temu odpovemo. Poziv (izziv, spodbôda, provocatio, paroxismós) evangelija je tukaj tako močan, da ga pretežno ne zdržimo. Ne zmoremo gledati v slepečo svetlobo. Zato začnemo razlagati, da gre za hiperbole oziroma da moramo te stvari jemati »duhovno« ipd.

Hart je zmogel dovolj poštenosti, da je ob impaktu celotne grške Nove zaveze spoznal in priznal, da se vara. Da besedila preprosto, očitno in jasno govorijo nekaj drugega kot naš »zdravi razum«. Da so izzivalna in morda nemogoče težka. To spoznanje je za Harta očitno tako neznosno, da konča v nekakšni resignirani melanholiji.

To zadnje sicer razumem, vendar se s tem ne morem strinjati. Mislim, da obstaja tretja pot med tem, da si samovšečno prilagajamo Sveto pismo, in med tem, da obupano ugotavljamo, da sploh nismo kristjani in da teh praktično skoraj nikoli ni bilo.

Pot iz zagate vidim v izreku, ki ga najdemo v Nauku dvanajsterih apostolov: »Če zmoreš nositi ves Gospodov jarem, boš popoln; če pa ne zmoreš, stori to, kar pač zmoreš.« (Didahe 6,2) Zdi se, da gre tukaj za posplošitev izreka, ki ga najdemo v evangelijih in na katerega se navezuje tudi Hart: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih.« (Mt 19,21)

Kaj izhaja iz skupnega branja teh dveh izrekov? To, da očitno obstaja pot popolnosti, h kateri smo povabljeni oziroma poklicani, ne pa prisiljeni. Zato prva Cerkev v Apostolskih delih ni zahtevala, da se vsak odpove vsej svoji lastnini (Apd 5,4), je pa to s svojim zgledom in prakso jasno spodbujala. Zdi se, da je enaka slika tudi v Pavlovih pismih: Pavel ne zahteva, naj vsak takoj proda vse, kar ima, vsekakor pa vse spodbuja h »komunitarnemu« življenju, se pravi k občestvu, v katerem imajo vsaj v nekem smislu res vsi vse skupno. Skratka: ne gre za brezpriziven ukaz, gre pa za smer; ne gre za zahtevo in prisilo, gre pa za napotitev in ideal, h kateremu naj bi stremeli in ki ga vsaj nekateri uresničujejo v polnosti in so zato v skupnosti Jezusovih učencev deležni posebnega spoštovanja.

Ali to pomeni, da k takšni radikalni obliki življenja nismo poklicani vsi, temveč samo nekateri? Z drugimi besedami: ali gre tukaj podobno kot pri spolnosti za to, da imajo pač nekateri poseben dar, da se ji lahko odpovejo, drugi pa ne?

Po mojem ne. Glede na ohranjena pričevanja so v prvih dveh krščanskih stoletjih to uresničevale celotne skupnosti, kar ne kaže ravno na individualno poklicanost, kot je pri celibatu. Rekel bi takole: vsi smo poklicani, da se odpovemo zgornjim štirim področjem. Tako je živel Jezus, takšen on je in takšen je tudi naš cilj – takšna je podoba, v katero nas preobraža Bog in v katero nas bo nekoč tudi dokončno preobrazil, če bomo vztrajali na njegovi poti (ali bo to na tej ali oni strani smrti, pravzaprav ni zares pomembno). Vsi, brez izjeme, smo na poti tja. »Bodite popolni« (Mt 5,48) ni samo lep nasvet; dejansko gre prav zares za zapoved. Jezus kot dober učitelj pa ve, da prvošolci ne zmorejo še nositi vsega, ampak da potence in koreni pridejo v poštev šele v višjih razredih, odvodi in integrali pa šele v srednji šoli ali na univerzi. Zato je z nami potrpežljiv.

Tak pogled nam torej nikakor ne omogoča samozadostnosti in iluzije, da je naše lagodno, »zdravorazumsko« življenje »v veri« pač vse, kar Bog od nas pričakuje. Prav tako pa tak pogled ne pravi, da nismo kristjani. Če hodimo za Jezusom, smo kristjani; če se še vedno oklepamo zgornjih stvari, to pomeni, da smo prvošolci, začetniki, nezreli. In če med nami ni nikogar, ki bi se npr. popolnoma odpovedal osebni lastnini, to pač pomeni, da žal med nami ni zrelih, »popolnih« kristjanov, ki so v prvih stoletjih (in občasno tudi pozneje) dejansko tako živeli. Točno tako moram misliti o sebi: če imam še vedno npr. svojo lastnino, sem na tem področju še vedno samo nezrel začetnik in nič drugega. Jezus nas pri tem ne obsoja, hkrati pa nas tudi ne pusti pri miru, temveč nas spodbuja in spodbada, naj napravimo naslednji korak in naslednjega in še naslednjega.

Naj zaključim z nekaj novozaveznimi odlomki glede vsakega od omenjenih štirih področij, ki lahko služijo za nadaljnjo meditacijo.

1. Jaz

»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,34–35)

»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.« (Jn 12,24–25)

»Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.« (Gal 2,20–21)

»Umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu« (Kol 3,3).

»Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev« (Rim 12,1).

2. Lastnina

»Gorje vam, bogataši« (Lk 6,24).

»Ne nabirajte si zakladov na zemlji« (Mt 6,19).

»Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34)

»Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33).

»Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Kor 4,7)

»Če te kdo prosi, mu daj« (Mt 5,42).

»Vse je namreč vaše: Pavel, Apolo, Kefa, svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji.« (1 Kor 3,21–23)

»Bodite soudeleženi (koinonoûntes) v potrebah svetih« (Rim 12,13).

»Makedonija in Ahaja sta sklenili napraviti nabirko za uboge med svetimi v Jeruzalemu. To sta sklenili, in njihovi dolžnici sta. Kajti če so pogani postali deležni (ekoinónesan) njihovih duhovnih dobrin, so jim dolžni pomagati tudi v njihovih telesnih potrebah.« (Rim 15,26–27, prim. Barnabovo pismo 19,8: »Vse naj ti bo skupno (koinonéseis) z bližnjim; ne govori, da je (kaj) tvoja last. Če ste namreč družabniki (koinonoí) v Nepropadljivem, koliko bolj ste v propadljivih stvareh?« – prim. tudi Didahe 4,8)

3. Uporaba sile

»Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.« (Mt 5,5)

»Ljubíte svoje sovražnike« (Mt 5,44).

»Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve.« (Mt 5,39–41).

»Zakaj krivice raje ne prenašate? Zakaj se raje ne pustite okrasti?« (1 Kor 6,7)

»Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Mt 26,52; prim. tudi rokopisno različico v Raz 13,10b)

4. Družina in narod

Jezus jim je odgovoril: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mr 3,33–35)

»Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,26–27)

»Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« (Gal 3,28)

»Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.« (Kol 3,11)

»Sem iz izraelskega ljudstva, iz Benjaminovega rodu, Hebrejec izmed Hebrejcev … Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo.« (Flp 3,5.7)

»Po križu našega Gospoda Jezusa Kristusa je bil svet križan zame, jaz pa svetu« (Gal 6,14).