Če jo beremo pravilno, Anzelmova razlaga spravnega dejanja [atonement] v resnici ni ekonomska. Pri njej ne gre za dolg, za juridično nepristranskost [equity] in povračilo, za kompenzacijsko izgubo ali kazensko trpljenje. Anzelm skladno s standardnimi načeli srednjeveške teologije pove, da Bog ne potrebuje ničesar in da Boga v to, da ravna, kakor ravna pri naši odkupitvi od greha, ne prisiljuje nobena nujnost. Bog prav tako ne zahteva prelivanja krvi, Božja pravičnost ni v nasprotju z Božjo milostjo in človeška upornost ne more zmanjšati Božje moči in njegovega dostojanstva. To, da Anzelma še vedno beremo v skladu z ekonomsko logiko (dolg, nepristranskost, poravnava) in s takšnimi razlikovanji (pravičnost proti odpuščanju), kaže manj na pomanjkljivosti njegovega avguštinskega pojmovanja žrtve kakor na to, kako je nas, sodobne bralce Anzelma, disciplinirala ekonomija, ki deluje v skladu s takšno logiko in s takšnimi razlikovanji.
Brez teh ekonomskih popačenj pa Anzelmova razlaga spravnega dejanja razodene veličastnost neekonomskega izobilja Božje dobrote. Bog ni postal človek zato, da bi poravnal nek neskončni dolg, ampak zato, da bi bilo človeštvo lahko obnovljeno in postavljeno nazaj na častno mesto, ki mu ga je Bog namenil, namreč da bi bilo udeleženo v božanskem življenju. Žalitev Božje časti, ki jo povzroči greh, je v tem, da človek ni prisoten v polnem občestvu s svojim stvarnikom. Pravilno razumljeno torej Božja čast ni ovira za spravo [reconciliation] človeštva z Bogom, ker naj bi povzročila neskončni dolg; nasprotno, Božja čast je vir Božjega svobodnega dejanja, ki pripravi človeštvu pot v obnovljeno občestvo. Pri spravnem dejanju [atonement], ki je Božja sodba, ne gre za juridični obračun, ki bi bil raztegnjen v neskončnost, ampak za ontološko združitev [union].
Kot takšno ne kaže na nezadostnost in pomanjkljivost končnosti nasproti neskončnosti, ampak na polnost božanske ljubezni [charity], Božjega dajanja in ponovnega dajanja. Bog je vedno dajal človeštvu v obliki ljubezni, in ko je človeštvo zavrnilo ta dar, je Bog dal ponovno v obliki učlovečene ljubezni, ki je Božji Sin. Kristusovo delo je delo ponovnega dajanja, delo ponovnega (in ponovnega) posredovanja Božje ljubezni in milosti človeštvu (ki nista nikoli prenehali teči). Delo sprave je Bog v Kristusu, ki nosi človeško zavrnitev in ponovno posreduje ponujeno milost in s tem človeštvu odpira pot, da ponovno doseže blaženost. V tem smislu Kristusova zvestoba vse do same smrti na križu ne označuje niti Božje zahteve po povračilu ne poravnave dolga, ampak Božjo zavrnitev, da bi našo upornost štel proti nam …
Spravno dejanje ni povezano z neskončnim dolgom in totalizirano sodbo, ampak z uresničenjem daru, ki nam omogoča, da se vrnemo k svojemu viru. Pri tem dejanju gre za to, da je človeštvo prek udeleženosti v Kristusu dvignjeno v božansko življenje Svete Trojice. K temu delu sprave spada tudi žrtev in prav tako nadomestitev [substitution]. Toda ti nista umeščeni v ekonomijo dolga in povračila, ampak dobita svoj pravi pomen v neekonomskem redu božanske polnosti in prekipevajočega obilja, v katerem življenje ponovno zadobi svojo resnično modaliteto daru, donacije in brezkončne radodarnosti. Tako Kristusova žrtev postane donacija poslušnosti in slavljenja (povrnitev ljubezni), ki jo Sin daruje Očetu, in njegova vloga je nadomestniška v tem, da Sin daruje čaščenje, ki ga mi ne moremo. Kot razloži David Bentley Hart:
»Glede na to, da Kristusova žrtev ne pripada ekonomiji kredita in menjave, ampak trinitaričnemu gibanju ljubezni, je dana popolnoma kot dar in mora biti tako tudi razumljena: kot dar od Boga, ki je bil dan, ko ne bi smelo biti potrebno, da bi bil ponovno dan, in to za ceno, ki smo mu jo naložili mi s svojim grehom. Kristusova žrtev kot povsem božansko dejanje zgolj povleče stvarstvo nazaj v večno gibanje božanske ljubezni, za katero je bilo ustvarjeno. Nasilje, ki doleti Kristusa, pripada našemu redu pravičnosti, redu, ki ga premaga njegova žrtev, ki je dejanje miru.«
Če povzamemo: Bog je postal človek kot dar, ki je presegel vsakršen dolg in ki je razstrelil sámo računico dolga in povračila ter jo nadomestil z neekonomskim redom usmiljene ljubezni, ki obnavlja življenje v modusu donacije in razsipne radodarnosti. V Kristusu smo opravili z Božjo sodbo; v Kristusu dosežemo konec sodbe.
Prevod odlomka iz: Daniel M. Bell Jr., Only Jesus Saves: Toward a Theopolitical Ontology Of Judgment, v: Creston Davis in John Milbank (ur.), Theology and the Political: The New Debate, Duke University Press, 2005.
Matjaž Črnivec 
S tole objavo želim pospremiti izid slovenskega prevoda Bellove knjige “Ekonomija želje”, ki je ta mesec izšel pri KUD-u Logos in pri katerem sem sodeloval s spremno besedo. Knjiga me je pritegnila zaradi izjemno pronicljive analize in kritike sodobne potrošniške družbe, ki ji sledi sveža, navdihujoča in spodbudna vizija Cerkve ter njenega poslanstva v takšni družbi.
Razumevanje zgornjega vprašanja je ključnega pomena za misel, ki jo Bell razvija v omenjeni knjigi – in po mojem tudi za krščansko teologijo nasploh.
Všeč mi jeVšeč mi je