Če živimo po Duhu, po Duhu tudi ravnajmo. (Gal 5,25)
Milost ni stanje, ampak gibanje v določeno smer.
Odrešenje ni premik iz enega “statusa” v drugega, ampak prehod iz enega gibanja v drugo, prestop iz tekočih stopnic, ki peljejo navzdol, na stopnice, ki peljejo navzgor. Ta nova usmeritev je pravi “status” pred Bogom, je dinamično stanje srca in duha, v katerem ima človek gotovost odrešenja, mir z Bogom, veselje nenehne rasti. Je učenje od Učitelja, neprestana molitev, slavno bogoslužje, smiselna daritev.
Zato je odrešenje hkrati nekaj preteklega (Ef 2,4–10), sedanjega (1 Kor 15,2) in prihodnjega (Rim 8,23–25).
Milost torej ni samo moč, ki nas preseli na drug kraj, ampak je dinamit (dýnamis), ki nas lansira v drugo orbito, v kroženje okrog Kristusa in njegovega kraljestva. Je sila, ki nas prestavi iz ene strani avtoceste na nasprotno. Zato je Jezus Pot (Jn 14,6) in je Cerkev Pot (Apd 18,25; 19,9.23). Hoja po tej poti je najbolj varna, najbolj gotova in najbolj vesela stvar v vsem vesolju (Iz 35,8–9).
Zato se opravičenje in posvečenje v bistvu ne razlikujeta, ampak gre za dve plati, dva vidika istega Božjega milostnega delovanja. Opravičenje je dar, ki ga prejmemo na začetku poti, eksplozija dobrote, ki nas na pot izstreli, posvečenje pa je dar procesa “iz vere v vero”, “iz milosti v milost” in “iz slave v slavo”. V tem procesu Božja beseda, ki smo jo sprejeli pri opravičenju, steče svojo pot do konca in nas preobraža v Kristusovo podobo. Za človekovo udeleženost pri enem in drugem je potrebno eno in isto: vera/zvestoba (pístis). Ni opravičenja brez posvečenja (Heb 12,14) in ni posvečenja brez opravičenja (1 Kor 6,11).
Milost je torej “dejavno stanje” (oksimoron!) zanikanja sebe, darovanja sebe, čakanja, poslušanja, sprejemanja in uresničevanja Božjega dobrega načrta, suverenega in milostnega.
Matjaž Črnivec 
Živjo.
Zanimivo razmišljanje, ki mi je blizu zlasti glede prekrivanja različnih kategorij, ki klasično veljajo za komplementarna (=ekshavstično izključujoča se) nasprotja, kot sta “stasis” in “kinesis” pri Platonu (in že Pitagori). To je (v okviru pojmovanja eidetskega dvojstva) pomenilo tole: kar ne spada v “statis”, spada v “kinesis”, in obratno. No, to je v “milosti”, kot nakazuje tvoj prispevek, paradoksno subvertirano (»dejavno stanje«).
“Dejavna stanja” uziram v teoloških zadevah vsepovsod, Vendar pa, če še dodam, ne bi znal dobro formulirati, kaj je milost sama (ali ta ali ona reč sama). Morda si včasih domišljam, da mi je reč razvidna, a če bi hotel povedati kaj določnega, se nekam izmuzne. To ima morda kako zvezo s tem, da je milost bistveno praktična in da se ne daje preveč rada na razpolago modrovanju. .
Všeč mi jeVšeč mi je
Ali glede na Rim 6,15–23: Opravičenje je počelo posvečenja, njegova korenina. Enega in drugega ne moremo razdružiti, ne da bi uničili eno in drugo. Izražanje v tem odlomku kaže, da sta pojma skorajda sinonimna, zamenljiva. Gre za eno in isto realnost, z dveh vidikov.
Všeč mi jeVšeč mi je