Dokaz za obstoj Boga je pravzaprav dokaj preprost:
Jaz obstajam in se zavedam obstajanja, zato ima izvor mene in vsega sveta nujno tudi to zmožnost. Če trdim, da je ta zavest samo iluzija mrtve in nerazumne materije, ki je po mrtvih zakonih nekako organizirala samo sebe, moram nujno priznati, da je tudi ta trditev iluzorična, saj je popolnoma udeležena v tej veliki iluziji.
Razlaga
Jaz obstajam, živim in se zavedam obstajanja in življenja. Dejansko je ves svet, kot se mi kaže, nič drugega kot moje zavedanje o svetu in umno razbiranje le-tega, duhovno uvidevanje le-tega, logosno strukturiranje le-tega ipd. To zavedanje je kvaliteta sui generis, ni (navaden) del (materialnega) sveta, ker je gledanje, zaznavanje, zavedanje tega sveta. To zavest omogoča neka (nikakor ne samoumevna) meta-pozicioniranost, odmaknjenost-kljub-hkratni-popolni-udeleženosti, ki omogoča položaj »jaza« kot opazovalca. Jasno pa je, da ima ta totalizirajoča subjektiviteta (in s tem ves svet) nek izvor, ker ne vzpostavlja same sebe. Ta izvor mora torej nujno v sebi imeti (vsaj enako, verjetno pa bistveno večjo) zmožnost zavedanja, razbiranja, uvidevanja ipd. V začetku vesolja je torej zavedanje – ali vsaj v začetku jaza. Glede na to, da je to zavedanje kompleksna in posebna kvaliteta, ki jo znanost o nastanku vesolja ne opazuje (ker je večinoma ne more), teorije o postopnem nastajanju vesolja verjetno sploh niso aplikabilne na vprašanje o »nastanku jaza«. Če pa sam izvor vesolja vsega tega ne bi imel (vsaj kot potencial), to ne bi moglo izvirati iz njega in nastati v vesolju, ki je nastalo. To pa so lastnosti živega in osebnega Boga.
Edina alternativa temu je predstava, da je moja zavest iluzija, ki jo je na neki stopnji razvila nerazumna, a samo-organizirajoča se materija. Toda ta trditev požre samo sebe, saj je tudi sama popolnoma udeležena v tej iluzorični projekciji, zato nima prav nobenega zagotovila, da je resnična, ampak ravno nasprotno, je ontološko nagnjena k temu, da je tudi sama iluzorična.
Slavljeno naj bo torej njegovo Ime na svetu,
ki ga je ustvaril po svoji volji!
Matjaž Črnivec 
Če sprejmemo premiso, da je ‘jaz’ dejstvo, potem ta dokaz drži. Znanstvenik kateremu je ‘jaz’ neka razumna substanca, ne bo mogel ugovarjati dokazu. Lahko pa bo ugovarjal budist za katerega ‘jaz’ sploh ne obstaja, oziroma je tako neprestano spremenljiv, preobražujoč in zlit z vesoljem, da bi govoriti o zavesti jaza, bilo isto, kot govoriti o zavesti vesolja in vsega kar je. Tu potem Bog kot neka temeljna substanca in podlaga za bivajoče sploh ni potreben. Jaz sem univerzum, jaz sem bog. Zato pa mora nastopiti krščanska mistika, ki govori o realni izkušnji presežnega Logosa.
Všeč mi jeLiked by 2 people
Jaz je logosna struktura, ki “samoraslo” vznika iz predbitnega Studenca, ki vse drži v obstoju. Ne vzpostavlja se sam od sebe in tudi meja njegove ukinitve mu je navržena od zunaj (z izjemo samomora, ob predpostavki, da “potem ni nič”). Kaj mislim z “logosno strukturo”: “jaz” sem svoj govor o svetu in sebi. Še več, sem “pripoved” o sebi, moja “zgodba” o sebi v svetu. Res je, da zavest obstaja tudi brez in onkraj besed, vendar je takšno zavedanje povsem neumljivo, od-rekljivo, apofatično. Če je Bog sam glede sebe dopustil in določil, da je Beseda (Jn 1,1), potem človek, ki je ustvarjen po tej podobi, o sebi ne more in ne sme reči česa bistveno drugega. Nediferencirano obstajanje je neosebno, kar v krščanski – tudi mistični – perspektivi pomeni prej minus kot plus. Prav personalizem je po mojem ena glavih pojmovnih pridobitev, kar jih je svetu prineslo krščanstvo. Zakaj v budizmu temu ni tako, je po mojem tema za drugo razpravo – lahko na naši debatni Fb strani. Na nekem osnovnem nivoju, ki zadostuje za potrebe zgornjega argumenta, pa se da ugovarjati vsaj takole: Čim rečeš “‘jaz’ sploh ne obstaja”, si padel v lastno past, ker to vseeno izrekaš kot logosno bitje in to celo skušaš sporočiti drugemu logosnemu bitju. Če bi bil res zvest svojemu stališču, bi lahko samo molčal, ker nediferencirana zavest ne govori. Čim o njej misliš/govoriš, jo logosno naslavljaš, in s tem si že prejel od logosne investicije vesolja, vendar si hkrati to pozabil. Nasploh: z ugovorom “jaz sploh ne obstaja” je res mogoče pobiti čisto vsako trditev, vendar ostaja dejstvo, da mora ta ugovor – če je pristen – najprej pobiti samega sebe, do nemosti. Zato ni pretirano moder ali koristen.
O teh stvareh sem se sicer pred dobrim letom razpisal tukajle: http://kud-logos.si/2015/o-kontemplativni-molitvi/
Všeč mi jeLiked by 2 people
Se strinjam. Kot uči Sveto pismo in dejansko tudi zahodna klasična filozofija, se Logosu ni mogoče izogniti. In soočenje z Logosom je tudi ena bistvenih točk krščanske mistike. Ta si z budizmom in z njegovim postmodernim derivatom new age-om sicer deli, da je treba zmanjševati ‘jaz’. Tu pa se podobnost tudi konča. Ker krščanska mistika ni osredotočena v zmanjšanje jaza zato, da bi postala eno z neosebnim in meglenim ‘vsem’, ampak, da bi se poenotila z osebnim in učlovečenim Logosom.
Všeč mi jeLiked by 2 people
Ufff, Matjaž, jaz lahko svoj skromni delež dodam predajaje se svoji “poklicni deformaciji”, sem kljub vsemu analitični filozof. Imam se za kristjana, očitno to implicira, da verjamem v resničnost trrditve, da Bog obstaja, tukaj pa se pogovarjamo o specifičnem argumentu, ki naj bi resničnost te trditve dokazoval. Ne vem, dolgo že nisem delal resne logične analize in mi bo to vzelo kar nekaj časa, preden zadeve razstavim, razbijem, rigorozno skonstruiram. Morda le nekaj uvodnih pripomb. Poglejmo si najprej argument:
“Jaz obstajam in se zavedam obstajanja, zato ima izvor mene in vsega sveta nujno tudi to zmožnost. Če trdim, da je ta zavest samo iluzija mrtve in nerazumne materije, ki je po mrtvih zakonih nekako organizirala samo sebe, moram nujno priznati, da je tudi ta trditev iluzorična, saj je popolnoma udeležena v tej veliki iluziji.”
1. Če jaz obstajam in se zavedam obstajanja, ima izvor mene in vsega sveta nujno tudi to zmožnost.
2. Jaz obstajam in se zavedam obstajanja.
3. Torej ima izvor mene in vsega sveta nujno tudi to zmožnost.
Resničnost prve premise je po moje sporna. Iz tega, da jaz obstajam in se zavedam obstajanja, ne sledi, brez vmesnih, morda zamolčanih premis, da ima izvor mene in sveta tudi to zmožnost. OK, samoumevno se nam zdi, da imam jaz izvor. Prikrita premisa je “jaz imam izvor”. Ta modus ponens je “dokaz”, da ima umna bit, sposobna načrtovanja, zavest. Če obstajava “jaz” in “Ona”. Obstoj “jaza” in “Boga” je tukaj predpostavljen, ne dokazovan, dokazuje se obstoj njegove zmožnosti zavedanja.
Drugi del argumenta je, čeprav razumem, da želi pokazati na samoovrgujočnost trditve “Zavest je samo iluzija mrtve in nerazumne materije, ki…”, naslednje oblike: Če p, potem ne p.
Ni povsem jasno, kako se prvi in drugi del argumenta navezujeta, da skupaj tvorita argument, ki naj bi predstavljal dokaz za obstoj Boga. Upam, da nisem zatežil….
Všeč mi jeVšeč mi je
Ufff, Aleš, področje analitične filozofije mi je dokaj tuje. Moj poskus definiranja zgornjega v obliki premis bi bil:
1. Obstaja zavestna totaliteta vsega bivajočega, ki se kaže kot jaz-zavest in za katero je (med drugim) značilna logosna strukturiranost.
2. Ta totaliteta ne vzpostavlja same sebe niti se ne ukinja, ampak oboje prihaja od nekod drugod.
3. To drugo (izvor totalitete jaz-zavesti) mora nujno imeti (vsaj) vse te lastnosti: zavest, osebnost, logosnost.
Seveda se pri takšnem drobljenju poraja vprašanje, koliko je to smiselno oziroma koliko se – vsaj pri tovrstnih vprašanjih – z reduciranjem na premise ne izgubijo bistvene razsežnosti pojavnosti, o kateri se želimo izrekati.
Všeč mi jeVšeč mi je
Mala intervencija v razpravo. Dokaz tu najbrž ni bil mišljen v strogo formalnem smislu, bolj kot argument. Bliže pravemu dokazu bi bili, če bi eksplicirali implicitno premiso, da jaz, o katerem gre beseda, recimo mu subjekt (samo-)zavedanja, ni reduktibilen na objekt, tako da gre za nekaj, kar uhaja zmožnosti znanstvene observacije. Ni pojav. Ni informacija. Je nekaj drugega. Potem se lahko zastavi tako vprašanje, kot je npr. “od kje sem pa potem prišel?” ali “kaj, za vraga, delam tukaj?”
Všeč mi jeLiked by 1 person
Zgornji “dokaz” je vsaj v nekem smislu poenostavljena (upam da ne tudi banalizirana) aplikacija “filozofije hipostaze”, ki jo je razvil filozof Gorazd Kocijančič v knjigi “Razbitje – Sedem radikalnih esejev” ter v drugih novejših knjigah in objavah. Vse resne razpravljalce, ki vas ta tematika zanima, napotujem na branje te knjige.
Obenem moram potrditi, da se globoko strinjam z Mitjevim uvidom, da tukaj ne gre za “trdi dokaz”, ki bi imel moč, da vsakogar prisili v priznanje Božjega obstoja, ampak bolj nekaj v smislu “evidence” oziroma “argumenta”. “Dokaz” v polnem smislu besede je samo eden: to je Bog sam, Bog v svojem samorazodetju. Če bi obstajal kakšen zavezujoč dokaz, ki bi bil drugačen od oziroma izven Boga, bi to pomenilo, da je Bog v nekem smislu odvisen od nečesa drugega – tak Bog (prosto po Karlu Barthu) ne bi bil več Bog.
Obstajajo pa “evidence”, kot nekakšni kažipoti, ki nas usmerjajo k iskanju tega razodetja, glede katerega med drugim velja: “iščite in boste našli”.
Všeč mi jeVšeč mi je