Skrb in Bog

»Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,6–7)

Zelo podobno spodbudo najdemo v 1 Pt 5,7, napovedana pa je že v Stari zavezi (Ps 55,23; 68,20; Iz 30,15 itd.). O tej temi je veliko govoril Jezus: »Ne skrbite za svoje življenje« (Mt 6,25; preberi tudi naslednje vrstice). »Posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna« (Mt 13,22).

Skrb in stres spadata med najhujše probleme družbe, v kateri živimo. Izhajata iz sodobnega načina življenja, iz tega, kako se preživljamo. Ta duhovna vaja je torej za nas še posebej pomembna. Z njeno pomočjo Jezusu omogočimo neposreden vstop v svoje vsakodnevno življenje, v naše delo, v odnose doma in s prijatelji, v naše želje in načrte – se pravi v našo realnost.

Predajanje skrbi Bogu ne pomeni neodgovornosti ali nekakšne lažne lagodne drže, ampak je praktično udejanjanje dejstva, da je Bog v središče mojega življenja postavil Kristusov križ in vstajenje (glej Normativ: križ). Je dejanje ponižnosti (glej 1 Pt 5,6!). Ko izročam Bogu svoje skrbi in strahove, priznavam: prešibek, premajhen, preneumen, preveč grešen itn. sem, da bi lahko rešil težave, ki me pestijo, ki me vznemirjajo in ki me jih je strah. Zato, o Bog, se obračam k tebi, ki si nad vsem, ki vse zmoreš, ki si začel svoje delo v meni in ki ga boš tudi dokončal. Jaz se manjšam, On se veča. Ko tako »odneham in spoznavam, da je on Bog« (Ps 46,11), v meni deluje Jezusov križ in hkrati tudi njegovo vstajenje. Ko zaupam, preidem pod njegovo mesijansko oblast, na področje, kjer vlada »mir, ki presega vsak um«. In ta mir me varuje, ohranja v Kristusu. Tako vstopim v njegov jarem in svoje breme zamenjam za njegovo, ki je lahko (Mt 11,28–30).