“Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal” (Pavel v Rim 12,3).
Misliti, misliti, misliti: živeti premišljeno. Mišljenje ima odločilno vlogo v pristni krščanski duhovnosti. Še ena “vaja” oziroma duhovna “disciplina”, ki se je moramo učiti, če hočemo živeti kot kristjani (sorodna “Preizkusi in spoznaj me”). Ustaviti se in preprosto misliti, pred Bogom. Misliti o svojem življenju in o svoji smrti, v duhu molitve. Opazovati, kaj se nam v resnici dogaja, kaj nas oblikuje, kaj nas vodi ali enostavno nosi. In potem vse to prinesti Bogu in dopustiti, da nas oblikuje (Rim 12,1–2). Tako se dogaja sprememba, metamorfoza. Takrat se začnemo zavedati svojega mesta v Kristusovem telesu, svoje resnične vloge v življenju.
Ustaviti se v sedanjem pobesnelem življenskem tempu, reči ne opravkom, obveznostim in željam, ki nas vedno zasledujejo, ter si preprosto vzeti čas za razmišljanje, je dejanje pristne krščanske svobode.
Matjaž Črnivec 
Pozorni moramo biti na sobesedilo te vrstice. Pojavi se na mestu, kjer se Pismo Rimljanom prevesi. V pogl. 1–11 je Pavel predstavil evangelij: v Kristusu smo opravičeni po veri, s krstom smo zraščeni z njegovo smrtjo in vstajenjem, nismo več pod oblastjo smrti in greha, ampak pod postavo Duha življenja, smo posvojeni Božji otroci in vcepljeni v Božje delo od vekov in na veke.
Vse to je čisti Božji dar, ki ga lahko edinole hvaležno sprejmemo.
Tukaj, v 12. poglavju, pa Pavel preide k praksi: kaj zdaj vse to pomeni za nas konkretno, v vsakodnevnem življenju: se pravi, kaj lahko in moramo zdaj storiti mi. O tem je govora vse do srede 15. poglavja.
Ta prehod se zgodi ravno tukaj, v Rim 12,1–3, in ključno vlogo ima mišljenje. Govori se o “smiselnem bogoslužju”, “obnovi uma” in “razpoznavanju Božje volje”.
Nato sledi vrstica 3, ki spodbuja Kristjane naj pravilno mislijo o sebi, takoj zatem pa je govora o duhovnih darovih (v. 4–8).
“Premišljenje” je torej točka, ko na osnovi evangelija in v moči Duha z darovanjem samega sebe vstopamo v izpolnjevanje Božje volje, ki se najprej kaže v tem, da prepoznavamo svoje konkretno mesto v Kristusovem telesu – se pravi, kakšna točno je naša vloga v Cerkvi, za kaj smo poklicani, kako hoče Kristus delovati skozi nas.
Do vsega ne moremo priti brez mišljenja – resnega, predanega, poglobljenega, molitvenega.
Zelo podobno misel najdemo v 1 Pt 1,13; prav tako na prehodu od evangelija k praksi.
Všeč mi jeVšeč mi je