Na nekem blogu sem bral, kako eden izmed komentatorjev sprašuje uglednega krščanskega avtorja, če je določena cerkvena praksa iz 3. st. normativna, se pravi zavezujoča za nas danes. Ko sem premišljeval o tem, sem prišel do naslednjega: Bog je pred mene postavil eno – umreti s Kristusom in z njim vstati od mrtvih. Vsakodnevno,
“… da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih.” (Pavel v Flp 3,10–11)
Dokler sam ne bom videl, da sem napredoval in zares zrastel v tem enem, sem dokaj ravnodušen glede vseh drugih normativov, ki jih predlagajo ti ali oni oziroma ki so v čislih v teh ali onih krščanskih krogih. Poleg tega je z normativi težava: ko jih upoštevaš, se počutiš dobro. Ustrezaš. Iz lastne izkušnje pa vem, da ravno takrat pozabim na to prvo, v luči česar je vse ostalo razrahljano, če ne razvezano.
Matjaž Črnivec 
Ta blog je tukajle:
The Church in the House in Dura-Europos
Všeč mi jeVšeč mi je
Well, every other good thing – having the correct church order, doctrine so sound there is not the slightest quiver of ambiguity, mystical experiences of every permutation – leaves room for pride. The Cross does not.
Všeč mi jeVšeč mi je