Primož Trubar daje v Cerkovni ordningi [Gg 2a] naslednje navodilo:
Pridigarji morajo zvesto in pogosto opominjati ljudi ter jih poučiti, da molitve in prošnje brez pravega spokorjenja, brez vere in brez pravega Božjega spoznanja ne veljajo nič in pri Bogu ne opravijo, izprosijo ali pridobijo ničesar. Zato je potrebno, da tisti ljudje, ki hočejo svoje prošnje dobro naložiti in kaj izprositi od Boga, najprej odstopijo od grehov, ki so proti naši vesti, in nato s pravo vero v imenu Jezusa Kristusa kličejo Gospoda Boga. Če tega namreč ne storimo, slišimo od Boga, po preroku Izaiju 1,15, naslednje: »Čeprav iztegujete ali vzdigujete svoje roke, vseeno obračam od vas svoje oči, in tudi če veliko molite, vas ne uslišim, kajti vaše roke so polne krvi« itn. Zato morajo pridigarji s svojo Cerkvijo še posebej skupne molitve opravljati tako, da bodo ljudje pripravljeni na spokorjenje. Kajti nihče ne moli prav in z gotovostjo, če ne stoji v pravem spokorjenju, v ponižnosti in v pravi veri.
Koliko to velja za nas danes – za pridigarje in za vse kristjane?
Matjaž Črnivec 
Primer takšne molitve poda Trubar nekaj strani naprej:
Všeč mi jeVšeč mi je