Razprava v nadaljevanju pretežno referira spis Marka Perakha: The Dream World of William Dembski’s Creationism. Pri tej referenci me niso zanimala verska stališča Marka Perakha, ampak je bilo odločilno, da je znan zaradi svojih prispevkov k znanosti. Njegove knjige Unintelligent Design nisem bral, razen odlomkov, vendar se strinjam z njegovim ugovarjanjem neokreacionističnim poskusom, da bi dokazali Boga z matematično potvorbo. Mimogrede, Perakh je sodeloval tudi pri razkritju t. i. Bible-Code, ki naj bi napovedovala imena in datume rabinov iz manipulacij teksta Geneze, a je “žal” le spreten matematični ponaredek. To ne pomeni, da se povsem strinjam tudi z njegovimi definicijami religije, ki jih sicer podaja na drugem mestu. Perakha bi bilo mogoče kritizirati iz teološkega in filozofskega stališča, kar bi bilo prav tako treba opraviti na drugem mestu in kar ne omaje njegovih razkrinkanj »čudaških znanosti«.
Najprej gre za vprašanje, ali je teorija ID znanost ali »čudaška znanost«.
William A. Dembski, matematik in filozof (Baylor University) piše:
Iz perspektive naravoslovnih znanosti smoter [design], kot delovanje umnega vzroka, ni temeljna kreativna sila v naravi, ampak je raje za slepe naravne vzroke, označene kot naključje in nujnost in vodene z neprekinjenimi zakoni, mišljeno, da zadostujejo za vso stvaritev narave.
To stališče priznava, da teorija ID ni znanost v uveljavljenem pomenu. Če so hoteli zagovorniki ID svoja stališča prodati kot znanstvena, so morali redefinirati pojem znanosti na epistemološki ravni. S stališča ID znanost, ki ne priznava namernih vzrokov v naravi, ni znanost. To je sedaj dokaj privatni pojem znanosti, ki ga priznavajo samo pripadniki kreacionistične usmeritve.
Dembski sicer, sklicujoč se na svoje starejše tekste s področja teorije informacije, sofisticirano dokazuje, da naj bi pojavi vzorcev v strukturi živih bitij, če bi veljala teorija evolucije, kršili 2. zakon termodinamike (2ZT). Ta kršitev pa je zastavljena povsem spekulativno in v bistvu tavtološko: če je v naravi najden vzorec, ki zadosti t. i. »specifični kompleksnosti« (SC) (kar je, v prevodu, nič drugega kot ID-pojav), potem gre za kršitev 2ZT, torej: anti-2ZT = SC. SC je, ko gre za pojave življenja, v bistvu čudež. Problem pa je tako to, kako dokazati kršenost 2ZT v naravi, kot tudi, kako določiti SC v pojavih. Dembski je to poskušal z zakoni s področja informacijske teorije in s teoremi teorije, imenovane »No Free Lunch« (NFL), pa tudi z lastnim izumom, »zakonom konservacije informacije« (LCI).
V splošnem gre za to, da naj bi vzorci v pojavih živega pričali o inteligentnem izvoru, podobno kot če bi sredi polja našli ročno uro (primer Willama Paleya iz 19. st.). Dembski je tako poskušal izdelati konceptualno orodje, s pomočjo katerega naj bi bilo moč razločiti ID-pojave od non-ID pojavov, in sicer z detekcijo SC. Niže bo predstavljen njegov »explanatory filter«, ki temelji na podmeni, da so pojavi bodisi naključni bodisi zakoniti bodisi SC. Če torej nek pojav ni ne zakonit ne naključen, mora biti SC oz. ID pojav. Dembski interpretira 2ZT tako, da SC ne more spontano naraščati nikjer v naravi, ne glede na zaprtost ali odprtost sistema. Dembski dopušča, da lahko v naravi narašča le nespecifična kompleksnost, SC pa ne. Primer SC so npr. Shakespearovi soneti, ki so hkrati kompleksni in specifični. Naključje torej ne more nikoli in nikjer generirati SC. Dembski ta zakon, »zakon konservacije informacije« (LCI) proglasi za 4. zakon termodinamike, vendar pa se izkaže, da ni konsistenten z ostalimi tremi zakoni termodinamike. Če 2ZT pravi, da red v zaprtem sistemu naravnih vzrokov upada s časom, pa LCI pravi, da kompleksnost (ali SC) v zaprtem sistemu naravnih vzrokov upada s časom. Prvo, kar je, je to, da Dembski zaprtega sistema naravnih vzrokov ne definira, vendar to še ni ključna napaka. SC včasih nastopa kot »complex specified information« (CSI), kjer je za informacijo uporabljen Shannonov pojem iz entropije informacije, kjer je entropija enaka poprečku informacije, tj. poprečku števila bitov na znak v stringu. Informacija je torej povsem kvantitativni podatek. Po 2ZT, apliciranem na Shannonovo teorijo, popreček informacije v informacijsko zaprtem sistemu ne more spontano upadati. Četudi ne gre povsem poistovetiti termodinamike z informacijsko teorijo, lahko v grobem jemljemo, da se termodinamična in informacijska entropija nanašata na isto stvar. Če se nered povečuje, se veča količina informacije. Toda Dembski pravi, da CSI (ali SC) v zaprtem sistemu naravnih vzrokov ne more spontano naraščati, ne upadati. LCI ni kompatibilen s termodinamiko. Izvir napake je v nejasni in večlični uporabi pojma kompleksnost ali SC pri Dembskem. Je to neka kvaliteta, ki je lahko zgolj prisotna ali odsotna v pojavu, ali pa ima svojo kvantitativno mero? Je to mera reda ali mera informacije? SC ni zares dobro definiran. Če ga je Orgel, avtor pojma, še definiral čisto kvalitativno, ga je Dembski poskušal določiti kvantitativno in torej kot merljiv pojav v naravi. A kako ga izmeriti? Prepoznaven naj bi bil v kompleksnih vzorcih, ki vsebujejo večje število medsebojno neodvisno specifičnih podatkov, podobno Shakespearovim Sonetom ali DNK zaporedjem, tako da se SC zvaja na majhno verjetnost pojavitve. Dembski je določil t. i. univerzalno verjetnostno mejo (UPB), tako da pojavi z verjetnostjo pod njo morajo obveljati za SC, če je njihova informacija večja od 500 bitov. Vrednost UPB naj bi bila 1 : 10^150, kar je približno inverzna vrednost števila vseh specifičnih dogodkov v zgodovini vesolja. Dembski ne pojasni dobro, kako a priori ugotoviti verjetnost nekega pojava v naravi, kar pa bi moral biti sine qua non vsakega nadaljnjega sklepanja. Njegov koncept predpostavlja, da že povsem razumemo opazovani pojav, nato pa, če dokažemo, da je bolj neverjeten od UPB, sledi, da je SC, ne pa, da ga morda ne razumemo. SC ima po trditvah Dembskega obenem holistične lastnosti, ki jih torej ni moč zvesti na dele strukture in je tako v naprej nedostopen analizi, s tem pa orodju razpoznavanja ID manjka konsistenca. »Specifičnost« se končno izkaže za subjektivno »razločljivost« vzorca, tj. za »očitnost«, »kompleksnost« pa za sorazmerno neverjetnosti. SC torej zadeva prepoznaven neverjeten vzorec in pravzaprav ni drugega kot v “znanstvene” termine preveden “laični” vtis, namreč čudenje zapleteni zgradbi pojavov živega. Perakh sprašuje Dembskega, zakaj je potrebno takšno orodje, kot je EF, če pa je postopek enak načinu, kako tudi sicer razločimo ID pojav s prostim očesom, tj. kot nekaj »očitnega« v subjektivnem smislu. Dembski tako kot Behe večino pisanja porabi za fascinacijo nad vtisom kompleksnosti celice ali drugih delov živih bitij, njegova matematika pa zgolj z drugim simbolizmom opisuje ta vtis. Ta matematika torej ničesar ne pojasnjuje, ampak le v jeziku informacijske znanosti izreče: ta osupljiva reč je videti, kot če bi…
Eksperti z istih področij, ki so resno preučevali argumentacijo Dembskega (Perakh, Wolpert, …), so ostali razočarani nad »Isaakom Newtonom informatike«, ki mu očitajo, da kljub veliki množici objav ni opravil nobene resnično znanstvene raziskave.
Nadalje literarna produkcija Dembskega ne vsebuje nobene stvarne matematike, ampak namesto tega mnogo filozofiranja, pogosto prežetega z nepotrebnim matematičnim simbolizmom. Kakor hitro so njegovo širno literarno produkcijo kritizirali strokovnjaki, je Dembski, ne da bi priznal napake, pogosto skrivaj spremenil svojo pozicijo. Takšna taktika je morda pripravna, če je zmagati v bitki ne glede na nivo edini cilj, vendar pa vodi tudi v protislovja, ki so postala Dembskijev začitni znak. [Mark Perakh: The Dream World of William Dembski’s Creationism]
Dembski ne odgovarja na kritike kvalificiranih piscev, npr. Wolpertove, »because Wolpert is a highly respected mathematician and a co-author of the very NFL theorems Dembski misuses.« [Perakh] Vsa sofistikacija Dembskega, ki naj bi imela globok pomen, ki ga praviloma »spregledajo« ostali kvalificirani znanstveniki informacijske teorije, se izkaže za dim.
EF
Tu bo govora o izumu, čudodelni napravi, ki zmore razločiti v naravi pojave, ki so delo Stvarnika. Dembski uvede v teorijo t. i. pojasnjevalni filter (explanatory filter, dalje EF), ki naj bi omogočal razlikovati med pojavi, ki so rezultat ID in vsemi ostalimi. Pod vsemi ostalimi so razumljeni pojavi, ki se zgodijo po naključju ali po nujnosti (zakonitosti). Pričakovali bi, da bo EF, ki ga Dembski razlaga v mnogih knjigah in člankih, ključni igralec doktrine ID, vendar pa v praksi EF nikoli ne stopi na oder:
»So far, however, there are no reported instances of a successful application of the EF by anybody, including Dembski’s colleagues or Dembski himself, to any specific problem where design may be suspected as an event’s antecedent.« [Perakh]
Napaka Dembskega je vidna v njegovi razlagi, da naj bi v naravi obstajali le trije ločeni vzroki: poleg naključja in nujnosti še ID (ali SC). EF tvorijo tri sosledne izbirne kategorije. Če je nek dogodek prepoznan kot visoko verjeten, obtiči v prvi kategoriji in obvelja za zakonitega, sicer pa se preseli dalje. Če je prepoznan kot malo verjeten, obtiči v drugi kategoriji in obvelja za naključnega, sicer pa gre v tretjo in je, po Dembskem, ID.
Velika verjetnost | Majhna verjetnost | ID
Pojav ni niti zakonit niti naključen, če ima, kot rečeno, po Dembskem vsaj 500 bitov in verjetnost izpod UPB, vendar mora biti testiran še glede svoje specifikacije. Kot pokaže Perakh, pa ne obstaja nobena specifikacija, ločena od neverjetnosti, saj čim bolj je nekaj specificirano, manj je verjetno. Npr. naključno je laže iz kupa kart potegniti karto pik kot pa pikovo damo. Tako gre končno le za vprašanje neverjetnosti. Argument za ID ni nič drugega kot argument iz neverjetnosti, ki pa reflektira predvsem stopnjo naše nevednosti glede razumevanja dogodka in tako predstavlja »Boga v vrzeli«.
Težava je že v tem, da v naravi ni čiste situacije, saj so pojavi posledica mnogih dejavnikov, tako da nek čisti ID-pojav, kakršne opisuje Dembski, nikoli ne bi mogel vznikniti izolirano. Vsi pojavi v naravi so kombinacija zakonitosti in naključja (in domnevnega ID). Tako ne naletimo na pojave, na katere bi bilo moč aplicirati EF, tako da primeri uporabnosti manjkajo. Dembski sicer pri razlagi EF zagreši napako reverzifikacije znanstvenega postopka. Iz njegovih izvajanj bi sledilo, da je nek dogodek zakonit, ker je visoko verjeten, toda od kje naj vemo, kakšna je verjetnost dogodka, če še ne vemo, ali je zakonit? Če se nek dogodek zgodi, se pač zgodi, toda zgolj iz tega dejstva ni moč sklepati na mero njegove verjetnosti, in moramo že razpolagati z neko teorijo o njegovi zakonitosti, da ga označimo za visoko verjetnega ali naključnega. Za običajno znanost je pravo sosledje zakonitost > verjetnost, za Dembskega pa ravno obratno. Zakonitost vselej predpostavlja, da pojav razumemo in da ga torej lahko predvidimo z veliko verjetnostjo. To je še drugi razlog, zakaj je EF neuporabno orodje. Ker s tem orodjem ne moremo razločiti zakonitih ali naključnih dogodkov, je nemogoče, da bi po načelu izključevanja prišli do spoznanja o ID-pojavu. Perakh se tudi pritožuje, da Dembski ne poda nobene kvantitativne meje verjetnosti za prehod iz ene kategorije EF v drugo, kar pa glede na to, da je orodje nefunkcionalno, niti ni več pomembno. Končno, da bi dognali, da je nek pojav rezultat ID, mora biti obenem nezakonit in nenaključen, toda sekvenca korakov, ki naj privedejo do tega, kot jih predlaga Dembski, je neizvedljiva.
Ključno za napačnost EF pa je to, da lahko potrdi prisotnost ID tam, kjer ga očitno ni. (Niso namreč važni selektivno izbrani primeri za delujočnost EF, saj ne dokazujejo njegove splošne veljavnosti.) Perakh podaja številne primere napačnih potrditev, prvi tak primer pa je odkril Del Ratzsch, ki je sicer sam pomemben del ID-gibanja, a ga Dembski v tej zvezi nikoli ne omenja. Perakh podaja dokaz, da bi EF potrdil znani a redki preprosti trikotni vzorec snežink, ki se pojavlja ob specifičnih vremenskih pogojih, kot ID. Snežinke so običajno bolj kompleksno zgrajene in niso trikotne. Snežni kristali so tvorjeni po nujnosti (zakonitosti), pa vendar, trikotne snežinke se pojavijo le ob določenih redkih in nepredvidljivih pogojih. Torej moramo pojav uvrstiti kot malo verjeten. (Tu je tudi vidno, zakaj je EF napačen, saj so trikotne snežinke hkrati zakonite in naključne.) Četudi so trikotne snežinke malo verjetne, imajo specifično obliko, kar je za Dembskega eden od kriterijev pri razločitvi ID. Po EF so torej trikotne snežinke delo ID. Izvir te zmote je očitno prva zmota, da so pojavi bodisi zakoniti bodisi naključni bodisi ID.
NFL
Dembski uporablja tudi določene teoreme teorije optimizacije, imenovane »No Free Lunch« (NFL) [David H.Wolpert & William G. Macready], ki naj bi kazali na nemožnost darvinovske evolucije. Fraza »No Free Lunch« pomeni »nič ni zastonj«. Tu gre za področje algoritmov, ki iščejo rešitve vseh možnih matematičnih problemov. Takšna aplikativna matematika lahko služi različnim področjem, npr. umetni inteligenci in njenim implementacijam v nekaterih specializiranih programskih jezikih (prolog, lisp, haskell…). Dembski pa je apliciral to teorijo na evolucijske algoritme. V svoji knjigi No Free Lunch [2002] zapiše:
No Free Lunch teoremi jemljejo vsako upanje v nastanek specifične kompleksnosti po evolucijskih algoritmih. <…>
No Free Lunch teoremi kažejo, da niso evolucijski algoritmi, ločeni od previdnega finega nastavljanja s strani programerja, nič boljši od slepega iskanja in tako nič boljši od čistega naključja. <…>
No Free Lunch teoremi kažejo, da morajo evolucijski algoritmi, da bi proizvedli CSI, poprej prejeti CSI.
Dembski mora, da bi lahko izvajal svojo argumentacijo, uporabiti povsem napačne opise NFL teoremov. Prvi NFL teorem (NFL-1) govori o verjetnostnem razmerju za iskalne algoritme, ki v nekem področju dosežejo nek vzorec. NFL-1 pravi:
Verjetnosti doseganja določenega vzorca s dvema različnima iskalnima algoritmoma sta enaki, če sta ti dve verjetnosti popreček nad vsemi možnimi pripravnimi pokrajinami.
Dembski meni, da ta teorem že postavlja neko mero učinka M, ki označuje, kako učinkovito evolucijski algoritem E locira cilj T v m korakih z uporabo podatka j. Toda NFL-1 nič od tega ne počne, saj ne navaja nobenih količin. Če je nek algoritem bolj uspešen na nekem terenu, bo gotovo manj uspešen na kakem drugem, in obratno, NFL-1 pa govori o poprečku uspešnosti. NFL-1 prav tako ne omenja v naprej izbranih ciljev in ne dela razlik med algoritmi, ki iščejo v naprej znani cilj ali neznani cilj. Ne omenja pa tudi nobene informacije j, ki se nahaja zunaj iskalnega prostora. Na napačno uporabo NFL teorije se je že odzval David Wolpert, ne da bi dobil nazaj kako pojasnilo.
S to teorijo ni moč priti do zaključka, da evolucijski algoritmi nikoli ne morejo biti boljši od slepega iskanja. Ker je slepo iskanje najpočasnejši algoritem in ker v naravi ni drugega boljšega algoritma od slepega iskanja, torej, po Dembskem, evolucijski algoritem ne more zagotoviti mere evolucije, ki jo zahteva evolucijska teorija, katera govori o naključnih mutacijah in naravni selekciji. Toda Dembski tu zavaja. Evolucijski algoritmi sicer res ne morejo biti boljši od slepega iskanja, toda pod pogojem, da je njihova mera uspešnosti popreček izvršb nad vsemi možnimi pripravnimi funkcijami, kot to formulira nepotvorjeni NFL-1. A to pomeni, da so lahko še kako uspešni v specifičnih pogojih biosfere (ali računalniške simulacije). Torej daleč od tega, da bi NFL-1 prepovedoval evolucijo. Dembski sicer ve, da je moč s fino nastavitvijo izboljšati uspehe slepih algoritmov v računalniških simulacijah, vendar ne verjame, da bi se kaj takega dogajalo v stvarni naravi. Ta nevera pa ni podkrepljena z nobenim empiričnim ali logičnim odkritjem. Dembski ni nikoli priznal napačne uporabe NFL, ampak se je kasneje raje odrekel NFL kot za njegova izvajanja bistveni teoriji.
Toda v tem odrekanju je določena težava. Njegova ključna teza je znana kot »problem premestitve« (displacement problem, dalje DP) in v knjigi No Free Lunch jo še izpeljuje iz NFL. Gre za to, da je bil
… problem najdenja dane tarče zamenjan za nov problem najdenja informacije j, zmožne locirati tarčo. Naš izvorni problem je bil najti določeno tarčo v faznem prostoru. Naš nov problem je najti določen j v prostoru, ki je vir informacij, J.
Toda v resnici ne gre nujno za iskanje nekega v naprej izbranega cilja in NFL-1 ne omenja v naprej selektiranih ciljev. V biološki evoluciji ni nobenega cilja. Tu imamo primer, kako hoče Dembski podtakniti finalno vzročnost v naravne procese. Dembski sicer ve, kaj počne, saj ve, da so evolucijski algoritmi »neteleološki«, tj. ne usmerjeni k v naprej izbranemu cilju, vendar se v svojih izvajanjih tega ne drži. Kako spraviti skupaj ti dve trditvi:
A. Evolucijski algoritmi naj bi bili zmožni reševanja kompleksnih problemov, ne da bi rabili teleologijo.
B. Evolucijski algoritem naj bi našel tarčo v faznem prostoru.
Obe nastopata v isti knjigi, A. kot stališče za dejavno kavzalnost in B. kot stališče za teleološko kavzalnost, ki pa očitno nista kompatibilni.
Perakh opaža, da sta informacija j in prostor J irelevantna v resničnem svetu, saj slepi evolucijski algoritem nič ne ve o danem biotopu. NFL teoremi se nanašajo na »black box algorithms« (tj. na nedoločene, neznane algoritme), tako da je DP »fantomski« problem, ki v praksi ne obstaja.
“Mars”
Perakh zaključi o Dembskem takole:
Če je delo Dembskega najboljše, kar imajo pokazati advokati ID, potem je celotna ID izkušnja politično gibanje, ki je brez vsakega znanstvenega pomena.
To je morda stvar okusa, toda mene bi “spoznanje” o »specifični kompleksnosti« prej napeljalo na to, da je Zemlja laboratorij kakih nezemljanov, kot pa na Boga. Nekateri zagovorniki ID, vključno z Dembskim, nakazujejo tudi to možnost. Ker ID znanost ne govori neposredno o Bogu, ji prav pridejo tudi poročila SETI (Search for Extraterrestial Intelligence). SETI prisluškuje radiosignalom iz vesolja v upanju, da odkrije inteligentni vzorec, ki je sporočilo prebivalcev iz oddaljenih zvezd. Dembski pa se sklicuje tudi na film Stik [Contact, z Jodie Foster] po romanu Carla Sagana, kjer so prepoznavali urejene vzorce v šumu iz vesolja kot sporočila nezemljanov, kar naj bi bil primer »specifične kompleksnosti«. Če gre za vprašanje, ali so nas ustvarili »Marsovci« ali Bog, potem bi na Boga prej kazalo dejstvo, da ni videti, kot da bi nas sestavili v laboratoriju. Ker je Stvarnik duh, niti nimam za pričakovano, da je ustvarjal kreature kot rokodelec v dobesednem smislu, in ker je ustvarjal iz nič, še preden je bil svet, ne pričakujem, da je stvarjenje podobno čemurkoli, kar si lahko zamislimo kot delo, ki bi ga izvajala kaka tuja bitja znotraj vesolja, npr. kot genski inženiring. Dokazi za ID domnevno kažejo na Boga, vendar veliko bolj kažejo na tosvetna bitja z naprednejšo tehnologijo. Raëlijanska sekta je takoj prevzela ideje ID, razveselil pa bi se jih tudi Erich Von Däniken. Mislim, da božji žig ni viden na način, da bi bila njegova posestniška pravica nad vsem materialno-pravno dokazljiva in tako vsiljena kreaturam, ampak se vtiskuje na drug način (Vp 8,6).
Nazaj na “Zakaj ne…”
Mitja Ravnikar
član h.c.
Lj, jun./jul. 2006
Matjaž Črnivec 