Svoboda milosti

O vlogi ženske v Cerkvi

(Svetopisemsko razmišljanje)

“… naj se moški … ceni na petdeset srebrnih šeklov po teži svetiščnega šekla. Če pa je ženska, naj se ceni na trideset šeklov.” (3 Mz 27,3–4)

“Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.” (Gal 3,28)

V našem času, ko se na mnogih mestih zastavlja vprašanje vloge ženske v družbi, je prav, da tudi Cerkev kot živ organizem ne ostane nevtralna, temveč ob trenjih in nasprotovanjih v svetu s stališča večne resnice, ki ji je dana v razodeti besedi, ponovno premisli svoje gledanje na ta vprašanja. Namen pričujočega prispevka ni, da bi podal neko dokončno rešitev, absolutno veljavno v vseh okoliščinah. Že bežen pregled Svetega pisma s te strani pokaže, da je problem zastavljen preveč kompleksno in večplastno, da bi ponujal rešitev v obliki preproste formule ali obrazca. Moj namen je torej predvsem orisati jasne svetopisemske smernice in meje, v katerih naj bi se omenjena debata odvijala.

Zgornja navedka bržkone izražata srž dveh nasprotnih si pojmovanj ženske v Bibliji. Prvo gledišče predstavlja postavo, starozavezno miselnost, vezano na “naravnega človeka”, drugo gledišče pa milost, novozavezni “škandal” zastonjskega, nezasluženega daru novega življenja v Jezusu Kristusu. Vendar pa tu ne gre preprosto za nasprotje med Staro in Novo zavezo, saj že v Stari zavezi najdemo mnoge primere popolnega izenačenja med moškim in žensko, v Novi zavezi pa tudi obstaja kar nekaj mest, ki govorijo o podrejenosti ženske.

Prva linija mišljenja o ženski (recimo ji mišljenje postave) je zavezana naravnim, skorajda fizičnim danostim, kot so šibkejša telesna konstitucija, drugo mesto pri stvarjenju ipd., ter posledicam greha prve ženske; Eva je prva padla v greh in zato jo je kot del prekletstva doletelo “gospodovanje” moža. To je verjetno osnova vsemu poznejšemu podrejanju ženske moškemu, ki ga najdemo v Postavi in ostalih knjigah Stare zaveze ter v nadaljnji tradiciji judaizma. Tudi mesta v Novi zavezi, za katera se zdi, da vzpostavljajo hierarhično razmerje med moškim in žensko, imajo pred očmi stvarjenjski red in okoliščine človeškega padca v greh.

Novost novozaveznega mišljenja “milosti” pa prav nasprotno temelji na čudovitem Božjem posegu, s katerim je Bog stvariteljsko prekinil strmo pot človeštva navzdol in mu pripravil možnost obnove vsega izgubljenega – tudi odnosa med moškim in žensko ter tudi vloge ženske v človeški skupnosti. Novozavezno mišljenje nasploh je torej zavezano ravno nasprotnemu od naravne danosti – milost v osebi Jezusa Kristusa je protinaravna, nadnaravna danost v najbolj čistem pomenu besede. To najbolje ilustrirajo naslednje svetopisemske besede: “… Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost” (Rim 5,20). “Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso.” (1 Kor 1,26–29) “Torej [to] ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje” (Rim 9,16).

S tem pred očmi si torej poglejmo nekaj svetopisemskih primerov, ki na konkretnih zgodovinskih osebah pokažejo delovanje te čudovite milosti, ki jih je opolnomočila za opravljanje pomembne vloge v skupnosti Božjega ljudstva.

V Stari zavezi že kmalu po Mojzesovem času najdemo grobe odklone od vzorca absolutne ženske podrejenosti, ki je bil vzpostavljen na samem začetku in potrjen v postavi. Prvi in morda najbolj značilni primer je sodnica in prerokinja Debóra. Izraz “sodnik” tu ne pomeni zgolj osebe, ki je sposobna pravilno soditi, ampak “Izraelovega karizmatičnega voditelja ali rešitelja … na neki način pralik ‘odrešenika’.” Skratka pri Debóri je šlo za funkcijo vodstva nad celotnim Božjim ljudstvom, ki pa je bila povrhu tega združena še s preroško službo. Tudi iz opisa njenega delovanja je razvidno, da je opravljala enake stvari, kot so jih pozneje izvrševali Izraelovi kralji.

Znotraj Debórine zgodbe se pojavlja še en ženski lik, Jaéla, ki naj bo “blagoslovljena med ženami” (Sod 5,24), ker je s svojim odločnim dejanjem priborila zmago Božjemu ljudstvu. Gre za tipično dejanje Božje “obrnjene” logike: osramotitve močnega s pomočjo (navidezno, na zunaj) nemočnega, kakor je tudi v zgodbi o Davidu in Goljatu. Ta čudež Gospodove milosti je dal navdih in rdečo nit znani Debórini pesmi, ki opeva “Gospodovo zmago, zmago Gospodovih veljakov v Izraelu” (Sod 5,11). In obenem je to predslika za drugo ženo, ki naj bo “blagoslovljena med ženami”, Marijo, ki v svojem hvalospevu prav tako slavi Boga za zmago “nizkih” in ubogih nad ponosnimi samodržci.

Drugi primer, ko že v Stari zavezi Božja suverena milost očitno prestopi meje osnovnih načel postave, je dejstvo, da so v Izraelu obstajale prerokinje. Čeprav so številčno mnogo redkejše od moških prerokov, ni njihova služba nič manj ugledna in stalna ter njihova od Boga dana avtoriteta nič manjša. Tak primer je prerokinja Hulda, ki je delovala v času verske prenove pod kraljem Jošíjem. Kot oseba, ki ima neposredno navdihnjenje Svetega Duha, je predstavljala od Boga postavljeno avtoriteto tako pobožnemu voditelju izvoljenega ljudstva, kralju Jošíju, kakor tudi redno postavljeni aronovski duhovščini.

Ženske v službi preroka najdemo tudi v Novi zavezi, v prvi Cerkvi. To nam lahko pove marsikaj, če se zavedamo, kako so prvi kristjani cenili preroštvo: “Kdor prerokuje, gradi Cerkev” (1 Kor 14,4). Cerkev je zgrajena “na temelju apostolov in prerokov” (Ef 2,20) in služba preroka je pred službo učitelja (prim. 1 Kor 12,28).

Kot zadnji primer pa si poglejmo presenetljivo dejstvo, ki nam ga posredujejo evangeliji. Kakor je znano, med Jezusovimi apostoli ni bilo nobene ženske. Vendar pa prve priče osrednjega dogodka, zaradi katerega se je Božji Sin učlovečil, dogodka vesoljnega pomena, Kristusovega vstajenja, niso njegovi apostoli, ki jih je tri leta učil in jim posvetil glavno pozornost in ki jim bo kmalu zaupal evangelizacijo sveta, ampak ženske, ki so ga spremljale. Zdi se – to je moja domneva –, da tu prihaja na dan psihološka različnost moškega in ženske, ki je bolj ali manj splošno sprejeta in ki jo je mogoče močno poenostavljeno prikazati kot nasprotje med razumskostjo in logičnostjo na eni ter čustvenostjo in intuitivnostjo na drugi strani. Zdi se, kot da bi bilo ženski intuiciji lažje zapopasti skrajno nerazumski in absurdni “preskok vere”, ki ga Jezusovo vstajenje nedvomno predstavlja za posameznika, ko je le-ta na tak ali drugačen način soočen z njim. Zdi se, da so od tega trenutka dalje prej nekoliko distancirane “žene, ki so ga [Jezusa] spremljale”, postale polnopraven del porajajoče se skupnosti – apostoli so jih sprejeli medse in postale so soudeležene v velikem Božjem načrtu odrešitve sveta.

Kakšen sklep lahko naredimo na podlagi tega kratkega pregleda? In še preden poskusimo na to odgovoriti – kako naj jemljemo tista mesta v Novi zavezi, ki govorijo o ženski na podoben način kakor Stara zaveza? Odgovor, ki se zdi najbolj smiseln, povzemam po opombi k 1 Tim 2,15 v Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma: “Pavel želi zajeziti razna pretiravanja glede osamosvojitve ženske, ki jo prinaša evangeljska svoboda.” Kakor je tiranija moškega nad žensko nedopustljivo zlo, tako je tudi arogantno povzpenjanje ženske nad moškega kakor “trohnoba v kosteh” – in Biblija upravičeno zavrne oboje. To stori tako, da žensko (kakor drugje tudi moškega) opominja na njene “naravne danosti”, ki ji preostanejo, če s sebičnim delovanjem pozabi na milost, v kateri stoji.

Okvir, v katerem naj bi se odvijalo vsako pristno krščansko razmišljanje o vlogi ženske v krščanski skupnosti, je torej precej širok. Vsekakor pa lahko trdimo, da Sveto pismo jasno izpričuje, da so ženske “sodednice milosti življenja”, kar pomeni, da na duhovnem nivoju med žensko in moškim ni nobenega razločka. Širše vzeto “milost”, kakor smo videli, pomeni tudi Božje opolnomočenje za opravljanje izrednih del na slavo Boga in prav tako za opravljanje odgovornih funkcij v skupnosti Božjega ljudstva. Priznavanje pomembnosti žensk v cerkvenem delu torej ne pomeni poskusa “liberalizacije” temeljnih naukov krščanstva zaradi trenutnih posvetnih trendov, ki smo mu priča na nekaterih drugih področjih in s katerim se globoko ne strinjam, ampak se kaže kot bistveni del evangelija, radostnega oznanila o Božjem milostnem delovanju nekoč in danes. Ne, na trenutke se mi dozdeva, da bi utegnilo veljati prav obratno – zaradi obstoječih patriarhalnih vzorcev v okoliški kulturi je bila Cerkev na svoji poti skozi zgodovino dostikrat prehitro pripravljena popustiti pred zunanjim pritiskom in ni radikalno branila presenetljive in “škandalne” evangelijske svobode Duha, ki ji je bila dana v življenje in v oznanjevanje.

Matjaž Črnivec,
april 1999