Kvas farizejev – v meni? – Matjaž Črnivec

“Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina.” (Lk 12,1; prim tudi Mt 16,5-12)

Poglejmo si to svarilo v nekoliko bolj dobesednem prevodu: “Varujte se kvasa ‘ločenih’, ki je igralstvo.” V opombi Slovenskega standardnega prevoda k Mt 6,2 Gorazd Kocjančič odlično razlaga besedo “hinavci”: “Grški izraz hypokrités pomeni ‘igralec’ in nima tako izrazitega nravno negativnega prizvoka kot slovensko hinavec. Pomeni namreč osebo, ki se je nezavedno ali nehote oddaljila od Boga in začela ‘igrati’: ne tako, da bi hinavsko hlinila pobožnost zaradi kake koristi, ampak prav s tem, da je postala ujetnica svoje ‘religiozne’ igre, njenih predpisov in določil.” (SSP, str. 1484) Še bolj zanimivo pa je, kako cel odlomek prevaja angleški svobodni prevod Nove zaveze imenovan Message (Sporočilo): “Pozorno pazite nase, da se ne okužite s farizejskim kvasom, s farizejsko ponarejenostjo. Vašega resničnega jaza ne morete skriti za vedno; prav v kratkem boste razkriti. Ne morete se za vedno skrivati za religiozno masko; prej ali slej vam bo maska zdrsnila in spoznati bo mogoče vaš pravi obraz.” (Message, The New Testament in Contemporary Language, str. 176, moj poudarek) Na drugem mestu v Svetem pismu, ki pa se ukvarja s presenetljivo podobno tematiko, apostol Pavel pravi, da “peščica kvasa skvasi vse testo” (Gal 5,9). Jezus nas torej svari pred nevarnostjo, ki lahko pokvari in ohromi celotno cerkev, če se ga pravočasno ne ubranimo.

Namen tega prispevka je obrniti pozornost bralcev na nevarnost, ki že od nekdaj preti Cerkvi: imenoval jo bom “religioznost”. S tem ne mislim na splošno človeško željo po ukvarjanju z Bogom, temveč besedo uporabljam v bolj določenem smislu: religioznost v smislu izpraznjenih verskih formalnosti, mrtvega obredja ipd.

Tako razumljena religioznost je eno glavnih sredstev, s pomočjo katerih sovražnik drži Kristusovo Cerkev v pasivnosti, težavah in popolni neučinkovitosti. To mu je dovolj, saj mu je taka Cerkev povsem neškodljiva. Izvor religioznosti je v napačnem pojmovanju Boga oziroma natančneje v napačni zamisli o tem, kako biti Bogu všeč. Apostol Pavel to imenuje “življenje pod postavo”, temu nasprotno pa je “življenje po veri”. “Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč,” pravi Pismo Hebrejcem. Osnova krščanstva ni spisek pravil, ki naj bi človeka pripeljal v Božjo bližino, ampak je veliko in slavno oznanilo, oznanjeno vsemu stvarstvu, vidnemu in nevidnemu (prim. Rim 1,16-17; Kol 1,23; Ef 3,11 itd.): “Vrata k Bogu so odprta! Naravnost! Zastonj! Bog sam prihaja v človeško bližino, zato korenito spremenite svoje mišljenje! Bog je tu, da na vsakega v obilnosti izlije svojo sprejemajočo ljubezen in svojo stvariteljsko moč. Vsakomur, kdor pristopi, so grehi izbrisani, ni jih več, zradirani so nepovratno. In ta velika ljubezen, velika dobrota, velika moč bo vsakega spremenila od znotraj, da bo sam, iz sebe, brez kakršnekoli zunanje prisile želel izpolnjevati vse, kar je Bogu všeč.” Bistvo evangelija je zaobjeto v psalmistovem vzkliku: “Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli!” (Ps 40,8, moj poudarek) To je Mesijanska napoved in obenem osnova krščanskega življenja in svetosti (prim. Heb 10,10). Moč evangelija ni samo to, da smo bili enkrat v preteklosti spravljeni z Bogom po veri v Jezusa Kristusa, ampak je tudi in predvsem to, da me Jezus danes in tukaj napolnjuje s svojo močjo in me prav sedajle navdihuje za službo Bogu. Tak je Božji načrt in taka je njegova dobrota. Potem, ko nam je dal odrešitev, nas ni prepustil samih sebi, da se trudimo izpolnjevati neka zunanja pravila in predpise, ampak se nam v svojem Svetem Duhu iz trenutka v trenutek podarja, da ga lahko sprejemamo in z veseljem delamo to, kar vidimo, da dela Bog. To je bistvo Božjega odrešenja: Bog je njegov avtor od začetka do konca, na nas je samo to, da z njim sodelujemo – pri tem kar On dela v nas.

To je torej moč kristjana: evangelij Jezusa Kristusa! Neizmerno bogastvo Božjega duhovnega blagoslova, Božje milosti, ljubezni, modrosti, vodstva, sprejemanja, ki je na voljo zastonj, v vsakem trenutku – z enim samim ciljem: da postanemo podobni Kristusu, da se Kristus v polnosti naseli v nas. In če imamo to vero, to ni nekaj težkega – ne to je nekaj samoumevnega. Jezusov jarem v nasprotju z jarmom farizejev ni težak, ampak prijeten in lahek. To ni jarem suženjstva, ko obupano poskušaš zadovoljiti krutemu gospodarju in ti ne uspe in si zato bolj in bolj frustriran, razdražen, razočaran. To je veselje, kot smo prebrali zgoraj! Veselje zaradi Svetega Duha v nas je ena bistvenih lastnosti Božjega kraljestva (prim. Rim 14,17)! To je resnična krščanska svoboda (prim. Gal 5,13)!

Toda kljub temu prečudovitemu bogastvu Božjega zastonjskega daru, od katerega Sveto pismo kar prekipeva (poglejte naprimer Pavlov zanos v Pismu Efežanom), je mogoče – kako, ne vem! – da nas sovražnik uspe prepričati v nasprotno. Njegovo osnovno orodje je obtožba (prim. Raz 12,10): govori nam, da nas zaradi te ali one napake Bog ne sprejema. Da nismo dostojni. Da Bog pričakuje od nas globlje kesanje. Stik z Bogom zaenkrat ni mogoč, nam šepeta. To, prav to, je začetek strašne tragedije, usodne zastranitve, če mu nasedemo. Kar sledi je vrtoglava pot navzdol v temo, v negotovost, v strah. Izročeni smo v roke krutemu varuhu, ki se imenuje Postava in ki nas ubija s svojo Črko. Sveti Duh, užaloščen, ker smo bolj ljubili laž kot resnico, se umakne. In ponovno se začne starodavna zgodba o prekletstvu: o prekleti zemlji, o prekletem delu, o prekletih medsebojnih odnosih, o prekleti nesadonosnosti, o prekleti obupanosti in končno o prekleti razočaranosti nad Bogom (pravzaprav “Bogom”), ki mu nikoli ne moremo zadostiti. “Vse tiste, ki se naslanjajo na dela postave, zadene prekletstvo.” (Gal 3,10)

“O nespametni Galačani, le kdo vas je uročil” (Gal 3,1), pravi apostol Pavel. To, kar se nam je zgodilo, je težka, resna satanska čarovnija. Pomislite, kaj bi naredili, če bi zagotovo zvedeli, da nek okultist izvaja svoje magične uroke nad vami, da bi vam vsilil neko misel, ki je v popolnem nasprotju z Bogom? Z vso silo bi se mu uprli z gorečo molitvijo – in v imenu Jezusa Kristusa zmagali! Toda ravno to se nam dogaja! Največji okultist, Satan sam, pošilja svoje uroke, da bi nam odvzel čudovite radosti, saj ve, da jih je sam na veke izgubil. Vendar: “premagali so ga zaradi krvi Jagnjeta” (Raz 12,11). Jezus je zmagal tudi ta naš boj! V hebrejščini glagol ‘odrešiti’ pomeni hkrati tudi ‘zmagati’ – in prav iz tega glagola je po Mt 1,21 izpeljano ime Ješú’a, Jezus! On je večni Odrešenik in večni Zmagovalec!

Toda poglejmo za trenutek, kaj se zgodi s kristjanom, ki nasede satanovi laži. Prvo je, da njegovo mišljenje postane usmerjeno na sebe – ve, da ima s sabo problem, Boga pa po definiciji ni več blizu. Tu je korenina krščanske “svete” sebičnosti. Potem se začne trudapolno hlastanje za “kruhom”: za izpolnitvijo (od satana navržene) zahteve po samopravičnosti. Ta kristjan, podobno kot v nekem drugem smislu prvi človek, Adam, dobi le redko in le nepopolno, začasno zadovoljitev. Ostalo so “trni in osat”, razcvet njegove mesenosti. Samo redkokdaj mu uspe s svojo lastno močjo za malo časa ukrotiti svojo podivjano meseno naravo, ki ji Sveti Duh, kot smo videli, ne more več pomagati. Toda to so, tako misli, trenutki blaženosti. To je ponaredek, ki ga obvezno ponudi satan v nadomestilo. Ti osamljeni otočki religioznega izliva so mu od sedaj naprej smisel življenja in lažno, varljivo zagotovilo, da je na pravi poti. Misli, da bodo ti otočki, ko se bo nekoč v prihodnosti uspel bolj truditi (čeprav že zdaj neprestano pada pod težo bremena), postali večji in napolnili njegovo življenje. Njegov odnos do Biblije se spremeni: namesto da bi v njej našel kreativno in konstruktivno spodbudo za delovanje in potrditev svojega notranjega izkustva oživljajočega Duha, najde prav nasprotno – z grozo ugotavlja svojo oddaljenost od tega, kar piše v njej. Spet bo treba podvojiti napore!

To povzroči razkroj (na delu je kvas!) vseh zdravih odnosov do soljudi. Njegov moto je: “odidi od mene, ker sem svetejši od tebe” (prim. Iz 65,5). Ker ima sam (lažno) vizijo Božje svetosti, vidi v drugih vse mogoče napake. Tudi v njih vidi odstop od Božje besede. Zato postane specializiran za iskanje napak, kakor je že od začetka sveta specializiran avtor laži, ki ga je zapeljala. Težko razvije pristno prijateljstvo z bratom ali sestro, ker ga njegove napake spravljajo v nevarnost – že tako ima čez glavo preveč dela s samim seboj. Tako postaja “ločen” – iz te besede prihaja oznaka “farizej”, kakor smo prevedli na začetku.

Toda tu še ni konec. Tu, prav na tem mestu se pravzaprav začne zloglasna “religiozna igra”, ki uničuje in razkraja cele krščanske skupnosti širom po svetu in tudi pri nas, danes, v Sloveniji. Jezus pravi, da so farizeji “pobeljeni grobovi” (Mt 23,27) – na zunaj se kažejo lepi, v redu, od znotraj pa so polni smrti in smradu, razkrajanja. Pojdimo še korak naprej z zamišljenim “ločenim” kristjanom. Ve za “cilj”, pozna “pravično zahtevo postave”, ima (zgrešeno) predstavo o Božji svetosti in maščevalnosti. To pa je pripravljen vsakemu posredovati in ga “poučiti”. Če je kdo preveč sproščen v svojem odnosu do Boga in ne spoznava njegove “ločenosti”, mu je treba naložiti “težko breme” (prim. Lk 11,46). To je “bela” zunanjost “ločenega”. Na ljudi to napravi velik vtis. Jezus pa jasno pravi, da je v notranjosti hinavščina, igralstvo. Drugim ne da vedeti, da je tudi sam v brezupnem hlastanju za svojim nedosegljivim ciljem – saj je vendar prepričan, da je na pravi poti, táko priznanje bi ga uničilo.

Ker mu bogoslužja, molitev in ostale verske aktivnosti postanejo vsaj teoretična možnost za rešitev in začasno ublažitev agonije, jih začne ceniti same po sebi, namesto da bi cenil Boga, ki mu skozi take ali drugačne kanale pošilja svojo milost. Če svojih samonavrženih religioznih obveznosti ne izvršuje v zadostni meri, mu to povzroči občutek krivde. Svoje zaupanje začne polagati v sredstvo namesto v Stvarnika. Tako mu tudi Cerkev postane vrednota sama na sebi. Povzdigovati začne izkušnjo preteklosti, ker se o njej zdi, da je bila Bogu všeč. Tako začne “zidati grobnice prerokov” (Mt 23,29). Živa, radostna izkušnja Boga v preteklosti okameni v mrtev fosil, potem pa je postavljena na podstavek. – Tam je bilo mogoče biti Bogu všeč, tu pa, vemo, ni. – Tako se začnejo zgrešene cerkvene tradicije. Nek pisec je takole opisal bistvo modernega farizejstva: “farizej poveličuje delovanje Boga v preteklosti in popolnoma zavrača njegovo delovanje v sedanjosti”. Skozi ta vrata v krščanske skupnosti vstopajo razne formalnosti, obredi ipd., ki so bili v nekem času živ izraz trenutnega Božjega delovanja, naslednja generacija pa jih je spremenila v nedotakljive, svete in nespremenljive stvari, namesto da bi, poslušna Duhu, našla svojemu času in kulturi primerne izraze. Naprimer: Kje v Svetem pismu lahko najdemo, da se mora bogoslužje začeti s petjem, nadaljevati z molitvijo in se nato dalj časa zaustaviti ob pridigi? Kje piše, da mora pridigar stati za prižnico, po možnosti privzdignjeno, vsi ljudje pa morajo sedeti na lepo razvrščenih stolih njemu nasproti? In podobno – pa vendar si brez tega v evangelijskih cerkvah skoraj težko zamislimo bogoslužje. Stvari, ki so zgolj človeški dogovor, dobijo status nečesa odrešilnega.

Odpad od evangelijske svobode v Duhu se torej na nivoju cerkvene skupnosti kaže v povzigovanju zunanjih, nesvetopisemskih pravil, v dolgočasnih, duhamornih bogoslužjih, kjer se zaradi napačno interpretiranega “vse naj poteka spodobno in urejeno” (1 Kor 14,40) ne more zgoditi nič nepredvidljivega in življenje spreminjajočega. Jezus se je dotaknil te tematike, ko je govoril o “izročilu starih” (prim. Mt 15,1-20). Posledica takšnega bogoslužja je pozunanjenost, bližanje Bogu z ustnicami, ne pa s srcem (prim. Mt 15,8), kar v bistvu nič drugega kot že omenjeno igralstvo. Bogoslužje postane predstava. Ti, ki jo izvajajo, se čutijo dolžne ugoditi pričakovanjem občinstva. Za to obstajajo točno določena pravila vedenja in obrazci (vendar nič od tega ni v Bibliji). Kakor smo navajeni, tako mora biti! Vsaka kreativnost zadušena. Vsaka drugačna možnost predstavitve Božjega sporočila izključena! Vsaka neposrednost nezaželena. Nobenega soočenja iz oči v oči. Nobenih odprtih vrat, kjer bi Sveti Duh lahko svobodno in suvereno zavel čez srca in poživil umirajoče. Nobenih javnih priznanj grehov, prosim. Nobenih izpadov joka, smeha, veselja. – Pa vendar, ljudje v Svetem pismu so počeli vse to. Celo Jezus sam je jokal in bil vesel! – Nobenega glasnega petja. – Pa vendar v Psalmih mnogokrat piše o “petju na ves glas”, dobesedno o “razpočenih bobničih”! Smo res tako svetopisemski, kot se zdimo sami sebi?

Apostol Pavel nas jasno in resno svari, ko govori o poslednjih časih: “držali se bodo zunanje oblike pobožnosti, zanikali pa njeno moč” (2 Tim 3,5). Zaupanje v moč zunanje oblike obreda je sposojeno iz magije! In še drugje Pavel govori, da “Božje kraljestvo ni v besedi, temveč v moči” (1 Kor 4,20). Vse naše govorjenje in naprezanje je jalovo, če ne pustimo Božjemu Svetemu Duhu, da ponovno prinese moč in veselje v našo sredo. Odprimo okostenele zapahe naših bogoslužij in naših samopravičnih src ter mu pustimo, da nas pošteno prepiha. Dovolimo mu, da se nas ponovno, na sveže dotakne s svojo stvariteljsko močjo. Priznajmo si, da smo padli in da smo si prizadevali delati s svojo močjo. “Ne s silo in ne z močjo, temveč z mojim duhom, govori Gospod nad vojskami.” (Zah 4,6) Zavedajmo besed, ki jih Sveti Duh po Pavlu govori Galačanom: “otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini …” (Gal 4,19) Biti ponovno ponovno rojen? Da! Ponovno je treba začeti iz niča! Popolnoma prenehajmo s svojim krščanstvom. Potem naj nas Gospod napravi za njegove kristjane. – In on je vsekakor vedno to pripravljen tudi storiti. On je “začetnik in dovrševalec naše vere” (Heb 12,2). “Nihče nas ne bo iztrgal iz njegove roke” (Jn 10,28). Torej: naj se dvigne naša vera vanj, preprosta in iskrena vera. Zaupajmo samo njemu, popolnoma, neomajno, saj je vreden zaupanja. To je edino, kar je pomembno v času milosti: “v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni” (Gal 5,6) – nepomembni so zunanji obredi in spiski pravil ali njihova odsotnost, kar šteje pred Bogom je zaupanje vanj osebno. “Zmaga, ki premaga svet, je naša vera” (1 Jn 5,4).

Za konec naj opozorim na še en vidik religioznosti: naš odnos do nekristjanov. Poglejmo si izjavo nekega sodobnega rabina, učitelja judovske vere (ki se po tem sodeč od Jezusovih dni do danes ni kaj dosti spremenila): na vprašanje, če lahko kak Neizraelec postane jud, je odgovoril, da načelno lahko, v praksi pa je to skoraj nemogoče, ker bi bilo pretežko. Samo če si že od rojstva poučevan o postavi, boš lahko (z veliko težavami) kos njenim strogim zahtevam in odgovornostim. Torej odsvetuje spreobrnjenje. – Taka (ne)evangelizacijska drža je značilna tudi za krščansko farizejstvo. Ker si soočen z zahtevami, ki jih nikakor ne moreš izpolniti, si zelo skeptičen ob misli, da bi jih lahko izpolnil nekdo, ki Boga sploh ne pozna. Če pa se že odločiš, da mu vseeno poveš o Jezusu, mu takoj na začetek njegove poti namečeš svoja težka bremena, katerih se vsako normalno misleče človeško bitje nagonsko ustraši. “Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti.” (Mt 23,13) Boleče in trudapolno življenje ‘ločenega’ (tj. farizejskega) kristjana ni ravno “blag vonj odrešenja” za tiste zunaj. Nihče od ljudi v svetu si ne želi še dodatnih problemov, saj jih ima že tako dovolj. Nikogar ne vleče v skupnost, kjer vladata sebičnost in hladna, posesivna prijaznost. Nihče ne bo verjel velikim besedam, če za njimi ne stoji večna moč Duha, ki je obudila Jezusa od mrtvih. Jezusov program evangelizacije je tale: “Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.” (Jn 13,35) Apostol Pavel k temu dodaja: “Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.” (1 Kor 2,4-5)

Odprimo torej na stežaj vrata svojih cerkva in svojih src za te, ki so izgubljeni. Pustimo Jezusu, naj nam omehča srce in nam da svojo ljubezen. Naj se povsod, doma in v cerkvi, na hrupnih ulicah in v duhovnih prostranstvih nad našo deželo sliši veselo sporočilo! Bog je! On ljubi! On sprejema! Jezus je Gospod naše dežele. Jezus je prelil svojo kri, da bi vsak, kdor živi v tej deželi, lahko prišel v intimno skupnost z Bogom! Mi smo njegova Cerkev in oznanjamo njegovo slavo!

Neka pesem pravi takole: “Odprite vrata in naj se sliši glasba, naj se ulice napolnijo s petjem. Pesmi, ki prinašajo Tvoje upanje, pesmi, ki prinašajo Tvoje veselje. Plesalci, ki plešejo po krivičnosti.”