Apostoli

V zadnjih letih Bog v Cerkvi razločno obnavlja zavest o pomembnosti apostolske službe. Z mnogih koncev sveta že več let slišimo preroštva, da bo Bog ponovno obudil apostole in preroke, kakor so bili v prvi cerkvi. Govori se o novi generaciji voditeljev. Nekateri so celo mnenja, da je prevladovanje evangelistov, pastorjev in učiteljev – namesto apostolov in prerokov – en od ključnih vzrokov za mnoge težave in slabotnosti sodobne Cerkve. Zato je pomembno, da si v luči Svetega pisma zastavimo preprosto vprašanje: Kaj sploh so apostoli? Kaj je za njih značilno? Kaj o njih govori Nova zaveza?

Beseda ‘apostol’

Grška beseda apóstolos “pomeni človeka, ki je odposlan; v judovskem sobesedilu je to prevedek hebr. izraza šalíah, ki pomeni ‘poslanec, (opolnomočeni) predstavnik pošiljatelja’. Takšne odposlance so sinedrij ali rabini pooblastili za delovanje v njihovem imenu pri izvrševanju različnih pravnih, davčnih ali bogoslužnih zadev. Zanje je veljalo načelo: odposlanec je enak tistemu, ki ga pošilja.” (Opomba k Mt 10,2, SSP, str. 1491)

Poleg tega je pomembna tudi glagolska oblika te besede (gr. apostéllo), ki pomeni ‘poslati, odposlati, poslati proč’ in je na nekaterih mestih pomensko povezana s pojmom apostolstva (prim. npr. Mt 10,2 in 10,5).

Gre torej za pojem, ki je bil v rabi že pred krščanstvom, vendar pa je v Novi zavezi dobil določene pomenske poudarke.

Koga Nova zaveza imenuje apostol

1. Jezusa. Naravnost je Jezus imenovan “apostol” samo enkrat, v Heb 3,1, posredno, prek glagola apostéllo, pa večkrat v evangelijih (prim. Mt 10,40; 15,24; predvsem pa Janezov evangelij: 3,17.34; 5,36.38; 6,29.57; 7,29; 8,42; 9,7; 10,36; 11,42; 17,3.8.18.21.23.25; 20,21).
2. Dvanajst Jezusovih učencev. V Mr 3,14 in Lk 6,13 beremo, da jih je Jezus sam imenoval apostole. Dvanajsteri so imeli ključno vlogo pri oblikovanju Cerkve in so v njej imeli tudi posebno, enkratno avtoriteto, ki izhaja iz njihovega zemeljskega druženja z Jezusom. Zaradi temeljne vloge pri nastanku Cerkve, jih knjiga Razodetje predstavlja kot dvanajst temeljnih kamnov Novega Jeruzalema (prim. Raz 21,14).
3. Druge “apostole”. V Apd 14,4.14 sta tako imenovana Barnaba in Pavel. Pavel se izrecno predstavlja kot apostol tudi v večini svojih pisem. Rim 16,7 omenja “Andrónika in Junijo, … odlična apostola”. Sem bi morda lahko prišteli tudi “dvainsedemdesetere”, ki jih je ob neki priliki odposlal Jezus, čeprav niso nikjer izrecno imenovani apostoli (prim. Lk 10,1–12,17–20). Iz 1 Kor 12,28 in Ef 4,11 (prim. tudi poznejši krščanski spis Didahe 11,3.4) lahko sklepamo, da so naziv apostoli nosili tudi mnogi drugi krščanski delavci, ki so potovali iz kraja v kraj, oznanjali evangelij in ustanavljali nove cerkvene skupnosti. Tudi ti apostoli so imeli ključno vlogo in avtoriteto v Cerkvi (še posebno v tistih skupnostih, ki so jih sami ustanovili; prim. 1 Kor 9,2) – ta je bila včasih skorajda izenačena z avtoriteto dvanajsterih (prim. Gal 2,9.11–14).
4. “Poslanca cerkvá.” Omenjena sta v 2 Kor 8,23. Tu seveda ne gre za apostolsko službo, temveč za dejstvo, da so nekatere cerkve pooblastile dva moža, da v njihovem imenu izvršita določeno nalogo.

Apostolski značaj Cerkve

Lahko rečemo, da so apostolstvo in posamezni apostoli prva, temeljna lastnost cerkve, ki je pomembnejša od drugih oblik cerkvenega dela: učenja, pastirovanja, evangeliziranja in celo prerokovanja. Celo nicejsko-carigrajska veroizpoved (4.–5. stoletje po Kr.) izpričuje, da je Cerkev “katoliška (tj. ‘splošna, vesoljna’) in apostolska”. To izhaja predvsem iz dveh dejstev:

1. Cerkev kot celota je po svoji naravi oziroma bistvu apostolska. Cerkev kot Kristusovo telo je poslana v svet (prim. Jn 17,18; 20,21), da pričuje o Bogu in posreduje njegovo prisotnost. V nekem splošnem smislu je torej na vsakem kristjanu nekaj apostolskega, podobno kot je vsakemu kristjanu dana tudi neka osnovna preroška obdarjenost (prim. Apd 2,17–18; 1 Kor 14,5.31; občutek Božje prisotnosti v molitvi ter njegovega nežnega notranjega spodbujanja in vodstva, pa tudi močno doživljanje nekaterih resnic v Svetem pismu – vse to je nekakšno “osnovno” preroštvo, ki ga daje Sveti Duh).
2. Cerkev je utemeljena na apostolih in prerokih: “Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus, v katerem se zedinja celotna zgradba, tako da raste v svet tempelj v Gospodu.” (Ef 2,20–21) To velja za celotno Cerkev, pa tudi za vsako posamezno krščansko skupnost. Apostol Pavel pravi, da je položil temelj korintski cerkvi (prim. 1 Kor 3,10) in, kot bomo videli pozneje, je ta temelj močno, avtoritativno pričevanje o Jezusu in njegovem križu.

Značilnosti apostolske službe

1. Apostol je po definiciji “enak tistemu, ki ga pošilja” (prim. Mt 10,40). To pomeni, da ima enako (ali podobno) moč oziroma avtoriteto kot sam Jezus – to se kaže v nadnaravnih darovih Svetega Duha, ki so tudi drugje v Novi zavezi izpričana značilnost pravih apostolov: “Znamenja apostola so bila med vami storjena z vso potrpežljivostjo, z znamenji, čudeži in močmi.” (2 Kor 12,12; prim. tudi Apd 2,43; 4,33; 5,12; 1 Kor 2,4–5; 1 Tes 1,5)
   Enakost “tistemu, ki pošilja”, pa se kaže tudi na področju značaja: apostol ima enak (ali podoben) značaj kot Jezus. Z drugimi besedami: v njegovem življenju je popolnoma razvit tudi sad Duha, pri katerem je na prvem mestu ljubezen. Na to kaže že “potrpežljivost” v zgornjem navedku. Drugje Pavel jasno postavlja sebe za zgled v vsem (prim. Flp 3,17), kar sicer velja tudi za vse druge krščanske službe (prim. 1 Tim 4,12; Tit 2,7). Gre torej za učenje s konkretnim zgledom, z življenjskim načinom, ne (le) z besedami. Ta misel je najjasneje izražena v zgodnjekrščanskem spisu Didahe (odlomek se sicer nanaša na preroke, vendar so v širšem kontekstu omenjeni tudi apostoli): “Vendar pa ni prerok vsakdo, ki govori v Duhu, ampak samo tisti, ki živi tako, kot je živel Gospod. Po načinu življenja boste torej spoznali krivega in pravega preroka.” (11,8)
2. Zaradi zgoraj omenjenega je apostolska služba najpomembnejša služba, ki jo Bog kot milostni dar daje Cerkvi. Na to kaže splošno sklicevanje na apostolsko avtoriteto v Novi zavezi, pa tudi mesta, ki navajajo službe v cerkvi: apostoli so vedno omenjeni na prvem mestu: “Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih.” (1 Kor 12,28, moj poudarek; prim. tudi Ef 4,11) To prvenstvo pripada apostolom zaradi njihove temeljne vloge pri ustanavljanju novih cerkva (se pravi pri rasti Cerkve – gre za pionirsko delo) in zaradi naravne, samoumevne avtoritete, ki jo imajo v teh skupnostih.
3. Apostoli torej polagajo temelj. Po 1 Kor 3,11 je ta temelj “Jezus Kristus”. Iz prejšnjih poglavij 1 Kor lahko ugotovimo, da gre za preprosto, jasno osredotočenost na njegov križ in vstajenje, kar je temelj evangelija in sploh krščanstva. Apostolom je v zvezi s tem dana posebna milost od Boga, posebno razodetje Jezusove smrti in vstajenja, ki ga lahko posredujejo naprej in tako postavi temelj. Jezus je rekel dvanajsterim: “Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih … Vi ste priče teh reči.” (Lk 24,46.48) Apostol Pavel, ki nikoli ni videl Jezusa iz oči v oči, je namesto tega dobil posebno razodetje (Apd 9,1–19; 22,6–16; 26,12–18). Pozneje je Pavel sam pričuje, da je to tudi edini cilj njegovega tukajšnjega življenja (prim. Flp 3,10–11).
4. Apostoli so “odposlanci” Boga, poslani so na konkreten Božji ukaz – po Božji besedi, ne po človeški moči (prim. Gal 1,1). Jezus je svoje učence imenoval apostole in jih poslal na delo v nekem točno določenem trenutku – o tem poroča 10. poglavje Mt.
   V času po Jezusovem vnebohodu klic v apostolsko službo pomeni jasno, potrjeno preroško besedo v Cerkvi. Cerkev torej prepozna apostolski klic in lahko “odpošilja” v imenu Boga: “V antiohijski Cerkvi so bili preroki in učitelji … Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim je Sveti Duh rekel: ›Odberite mi Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical!‹ Nato so med postom in molitvijo položili nanju roke in ju odposlali. Tako sta bila odposlana po Svetem Duhu …” (Apd 13,1–4) Tako pri dvanajsterici kot pri Pavlu vidimo, da gre za izrecen Božji ukaz, za točno določen dogodek, ne le za neko splošno “občutje” poklicanosti. Ob tem lahko poudarimo pomembno vlogo prerokov, ki se jasno kaže v “odkrivanju” oziroma “postavljanju” novih služb v Cerkvi.
5. Apostoli so na poseben način blizu Jezusu in so mu vedno na voljo: “Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostoli, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat” (Mr 3,14).
6. Kot lahko razberemo iz Nove zaveze in tudi nekaterih drugih zgodnjekrščanskih spisov, so apostoli “potujoči pridigarji”, vedno na poti. Tudi v tem gre za podobnost z Jezusom, ki “nima, kamor bi glavo naslonil” (Lk 9,58). Apostol torej potuje iz kraja v kraj – še posebej tja, kjer evangelij še ni bil oznanjen (prim. Rim 15,20; 1 Kor 10,13–16) – in s svojim oznanjevanjem pridobiva nove kristjane, ki jih takoj organizira v lokalne skupnosti. Te pozneje večkrat obiskuje in jim pomaga na razne načine, predvsem pa v njih samih dviguje voditelje (prim. Apd 14,23). Apostol torej praviloma ne opravlja pastorske službe v neki lokalni skupnosti kristjanov – za to so poklicani drugi. Zaradi svojega načina življenja, ki je potovanje iz kraja v kraj, predstavljajo apostoli tudi pomembno vez med posameznimi cerkvami.

Cena apostolskega klica

Apostoli kot Jezusove priče so prva bojna vrsta duhovne vojske, ki je Cerkev. Zato so tudi prvi na udaru. Ker jim je bilo dano največ, se od njih tudi največ zahteva (prim. Lk 12,48). Poglejmo nekaj novozaveznih primerov “cene, ki jo je treba plačati” (prim. Lk 14,28) v zvezi z apostolsko službo.

1. Odpoved vsemu. Življenje “potujočega pridigarja” po Jezusovem zgledu zahteva dejansko odpoved vsemu – v mnogo večji meri kot se to pričakuje od ostalih kristjanov. “Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.” (Lk 14,33) Apostol Peter to potrjuje: “›Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.‹ Jezus je rekel: ›Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.‹” (Mr 10,28–30) Apostol, ki potuje iz kraja v kraj, je torej brez doma, brez družine, brez lastnine (prim. Mt 10,9–10), odvisen je le od neposredne Božje oskrbe (prim. Mt 10,10sl.). Takšno sliko radikalnega zasuka in sledenja Jezusu dajejo evangeliji. V Apostolskih delih in v pismih je položaj nekoliko olajšan, zaradi že obstoječih cerkva oziroma krščanskih hiš, ki so nekakšna “oporišča” apostolom. Poleg tega iz 1 Kor 9,5 lahko razberemo, da so po Jezusovem vstajenju vsaj nekatere apostole spremljale tudi njihove žene.
2. Delež pri Kristusovem trpljenju. Apostoli kot priče Jezusovega križa so tudi v lastnih življenjih deležni podobne usode kot Gospod. Apostol Pavel si celo upa reči, da “s svoje strani dopolnjuje v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev” (Kol 1,24). Tudi drugje pravi, da nosi “Jezusova znamenja na svojem telesu” (Gal 6,17) ter da si želi “delež pri njegovem trpljenju” (Flp 3,10). Pomembno je, da se zavemo, da so prvi kristjani razumeli to kot milost, ne kot zlo, kot blagoslov, ne kot prekletstvo: “Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite” (Flp 1,29). Kolikor vemo, je večina apostolov “oslavila Gospoda” tudi z mučeniško smrtjo.
3. Zadnji in prezirani. Jezus je rekel: “kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vaš služabnik” (Mt 20,27) – torej kakor zadnji. Apostoli to še posebej izkusijo: “Zdi se mi namreč, da je Bog nas apostole postavil na zadnje mesto, kakor da bi bili obsojeni na smrt, kakor da smo postali prizor, ki ga gledajo svet, angeli in ljudje. Mi zaradi Kristusa nori, vi pa v Kristusu razumni. Mi slabotni, vi močni. Vi slavni, mi zaničevani. Prav do te ure smo lačni in žejni in nagi. Tepejo nas, iz kraja v kraj bežimo. Utrujeni smo, ker delamo z lastnimi rokami. Kadar nas sramotijo, blagoslavljamo, kadar nas preganjajo, potrpimo, kadar nas preklinjajo, odgovarjamo blágo. Postali smo kakor smeti sveta, kakor izvržek vseh, vse do tega trenutka.” (1 Kor 4,9–13)
4. Stiske. Jezus je rekel: “Na svetu imate stisko” (Jn 16,33). Apostoli so prvi tudi v tem. V 2 Kor 6,4–10 beremo o veliki stanovitnosti, nadlogah, potrebah, stiskah, udarcih, ječah, uporih, naporih, bedenjih (ali neprespanih nočeh), postih (ali lakoti), o slavi in sramoti, “na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljevalci, a vendar resnični, kakor neznani in spoznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni, kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse.” S podobnimi stvarmi se hvali Pavel tudi v 2 Kor 11,23–29: “So Kristusovi služabniki? Brez pameti govorim: jaz še bolj! Večkrat v hudih naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?”

Apostolska avtoriteta in nevarnost njene zlorabe

Vemo, da skuša sovražnik ponarediti vsako od dobrih stvari, ki nam jo daje Bog, in s tem povzročiti čim večjo škodo Cerkvi. In kjer je nekomu zaupana velika avtoriteta, obstaja tudi nevarnost velike zlorabe. Ta problem je bil očitno prisoten že v Novi zavezi, saj se na več mestih omenjajo “lažni apostoli”, torej ljudje, ki so se predstavljali kot Kristusovi služabniki, v resnici pa so bili ravno nasprotno – v službi satana. Ta téma je na široko obdelana v 2 Kor 10–12 in v Judovem pismu, pa tudi drugje. Omenimo nekaj glavnih smernic, ki nam, poleg vsega, kar smo že ugotovili, da velja za apostole, pomagajo ločiti “zrnje od plev”:

1. Dvigovanje drugih služb – drža služabnika. Ef 4,11 omenja pet služb, ki jih Bog daje Cerkvi. Pri tem pa pogosto spregledamo, da omenja tudi zakaj so te službe dane: “da se sveti usposobijo za delo služenja” (Ef 4,12). Beseda “služenje” (gr. diakonía) pomeni pravzaprav službo za Boga (angleško ‘ministry’). Apostol torej ni apostol zaradi samega sebe, ampak zaradi drugih: da z veliko močjo, ki mu jo daje Bog, dvigne druge na mesto službe, ki jo imajo od Gospoda. Njegov osnovni namen je torej dvigovati druge, ne povzdigovati sebe. Jezus je v zgoraj navedem načelu (“kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vaš služabnik”) povedal pravzaprav isto. Ponižna drža služabnika, ki jo je zavzel celo sam Jezus (prim. Mt 20,28), je torej eno najpomembnejših znamenj pravega apostola.
2. Odvisnost in odgovornost sokristjanom. V Apd 14,27 beremo, da sta Pavel in Barnaba poročala cerkvi, ki ju je odposlala na pot, o svojem delovanju. Podobnega kooperativnega duha vidimo tudi v Apd 15, kjer apostoli razpravljajo o pomembnem vprašanju izpolnjevanja nekaterih določil Mojzesove postave. Pavlov javni ukor Petru v Gal 2,11–14 podobno kaže na to, da apostolska avtoriteta ni nekaj absolutnega, temveč da potrebuje korekcijo drugih, “ki imajo tudi Svetega Duha”.
   Apostoli so torej kljub veliki avtoriteti, ki jim je dana, odgovorni sokristjanom, še posebej tistim, ki so jih (preroško) prepoznali kot apostole in jih v Božjem imenu odposlali na delo. Prav tako so odgovorni drugim kristjanom z jasno izoblikovano in splošno potrjeno apostolsko, preroško ali drugo pomembno službo.
3. Sad apostola – nove cerkvene skupnosti. Zanimivo je, kako se Pavel brani pred zlobnimi očitki nekaterih, ki so trdili, da ni apostol. Ne šopiri se s svojo apostolsko avtoriteto kot nečim absolutnim in neizpodbitnim, kar je dano od Boga in kar lahko presoja samo Bog (torej bi bil greh že samo podvomiti v to!) temveč pokaže na konkreten sad svoje službe: “Če nisem apostol drugim, sem pa vsaj vam. Vi ste namreč pečat mojega apostolstva v Gospodu.” (1 Kor 9,2) Kot vsaka druga služba, tudi apostolska služba ni nekaj abstraktnega, ampak se kaže in potrjuje v realnem odnosu z ljudmi. Pavel jim je apostol, ker jih je, kot posameznike, privedel k Jezusu in sploh začel njihovo cerkev. Za druge kristjane Pavlovo apostolstvo ni nekaj absolutno obvezujočega, ker z njimi nima tega konkretnega medčloveškega odnosa.

~~~

“Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.” (Mt 9,38)

Matjaž Črnivec,
julij 1999