Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. (Rim 14,7)
Zakaj toliko kristjanov dobro začne tek, čez nekaj časa pa se ustavi in stagnira? Zakaj je med prepričanimi verniki najti take, ki so očitno sebični, čemerni, krivični, brezbrižni? Zakaj se zgodi, da po spreobrnjenju začetna gorečnost mnogim uplahne in se prizadevnost umakne vsakdanji sivini? Razlog je v pobožnem mesu.
Nadaljuj z branjem “Pobožno meso”
Poskusi vstopiti v molitev z izrecno željo, da ne dobiš nazaj ničesar. Prosi Boga, naj ti ne da nobenih občutkov prebujenja v telesu, nobenih duhovnih čutov ali umske spodbude. Prosi, da v tem molitvenem času ne prejmeš nobenega razodetja. Povej Bogu, da bi želel, da v tvojo dušo ne priteče niti kapljica moči Svetega Duha.
Prosi, da ne zadosti nobeni od tvojih potreb, niti eni. Telesne, medsebojne ali delovne zahteve niso bistvene. Tvoja družina, prijatelji in bližnji ostanejo zunaj. Tu sta ti in Bog. In ti ne potrebuješ, ne želiš in ne iščeš ničesar. Iz tega molitvena časa poskušaš oditi tako, da bodo vsi tvoji problemi, vsi tvoji strahovi in težave popolnoma nedotaknjeni; prav nič se jih ne bo obravnavalo.
Zdaj začni častiti Boga.
Nadaljuj z branjem “Joe de Swardt: Tri oblike molitve”
Poleg Svetega pisma nam je Jezus dal dve konkretni dejanji, prek katerih nam posreduje svojo milost in svojo oživljajočo, stvariteljsko Besedo: krst in Gospodovo večerjo. Pri obeh je človek na poseben, konkreten, otipljiv način združen s Kristusom in povezan z njegovim glavnim dejanjem: s smrtjo na križu in z vstajenjem od mrtvih. Obe delujeta po človekovi veri in torej ne sami od sebe (kot kakšna magična obreda) – po veri v Kristusa, o katerem pričuje Sveto pismo. Sta sredstvi oziroma orodji, prek katerih prejemamo Božjo milost, ne milost sáma. Moč krsta in Gospodove večerje torej ni v njiju samih, ampak v Božji Besedi, ki je za njima in ki jo posredujeta.
Jezus nikoli ni zapovedal praznih stvari, ki bi bile zgolj formalne. Krst in Gospodova večerja sta Jezusova zapoved, ukaz, zato sta »opasana« z Božjo močjo. Sta efektivni dejanji, pri katerih se nekaj zgodi, spremeni.
Krst je enkratno dejanje. Je svetopisemski vstop v krščansko življenje, pravi začetek naše poti z Jezusom (Mt 28,19–20; Apd 2,38.41; 8,36-38; 9,18; 18,8 itd.). Je »sprejetje Jezusa« pod njegovimi pogoji, na način, ki ga je izbral in predvidel on sam.[1] Je konec starega in začetek novega življenja. Kot konkreten dogodek, izvršen ob določen času, na določenem kraju in pred pričami, nam ponuja trdno, od Boga dano izhodišče, na katero se lahko pozneje opiramo in sklicujemo. Zgolj vero sámo po sebi namreč lahko doživljamo kot psihološko dejstvo, ki se spreminja in niha ter je pogosto precej nepopolno – zato nam je Bog priskrbel konkreten zunanji dogodek, ki se je neizpodbitno izvršil in v katerega ni mogoče dvomiti. Krst torej sloni na veri, potem, ko je izvršen, pa resnično vero tudi krepi.
Nadaljuj z branjem “Krst”Sveti Duh, s katerim bi bili radi napolnjeni, ni moč, s katero lahko ozdravljamo ali naredimo to ali ono čudežno dejanje po svojem hotenju in preudarku, ampak je najprej Kristusov um, njegovo mišljenje, njegova notranja mentalna drža (1 Kor 2,16; Rim 8,4–10). Če hočemo biti polni Božjega Duha, moramo pustiti, da Kristus opravi različne odprte kirurške posege v našem umu in volji, našem mentalnem, duševnem in čustvenem svetu, da začnemo misliti in bivati in želeti in hoteti in sploh “čutiti” kakor on. On pa je mislil in čutil tako, da se je izpraznil sebe in privzel vlogo in identiteto sužnja. Ni bival sebi in zase. Ne samostojno in ne avtonomno. Bil je poslušen. Vse je mislil, želel, govoril in delal za Očeta, in tako za ljudi. Bival je Očetu, ne sebi. Tako je čutil, to je bil njegov notranji svet in tega želi njegov Duh prinesti, presaditi, vcepiti, naseliti v nas.
Sveti Duh v meni torej že v začetku predpostavlja križanje samega sebe, usmrtitev starega sebičnega bivanja, jaza, samoljubnega sebovanja, starega gledanja nase in na svet (Rim 8,13). Pomeni vzpostavitev Kristusa v meni. Infuzija njegovega karakterja. Pomeni, da ne mislim, bivam, želim, skrbim zase, ampak za to, kar je njegovega (Flp 2,21). Živim Kristusa (Flp 1,21). Flp 2,5–11.
Vsako iskanje polnosti in moči Svetega Duha, ki tega ne upošteva, je zgrešeno in nevarno, ker človeka izpostavlja lažnim duhovom in močem, ki se zgolj pretvarjajo, da so Sveti Duh. Če se nisi pripravljen odreči sebi, svoji samostojnosti in avtonomnosti, če nočeš postati povsem tak kot Jezus, če nisi pripravljen privzeti njegovega poslanstva in značaja, ne prosi za Svetega Duha, ker boš prejel ponaredek. On prihaja zato, da opravi prav to “obrezo srca” – da nas od znotraj predela v Kristusa. In tam potem lahko delujejo tudi njegove moči, svobodno in naravno.
Vse sebuje (G.M. Hopkins). Sebovanje je bivanje kot jaz. Ohranjanje, izražanje, oddajanje mojega sebstva, tega kar sem, v svet. Jezus je prišel spremeniti, zamenjati, preustvariti, preobraziti, presnoviti, transsubstaciirati prav to.
Glavni način, kako sebujem, je moj notranji monolog oziroma dialog: tok misli v meni, ki si neprenehno sledijo. To je moj notranji svet. In Jezus je prišel očistit prav to (Mr 7,23). Ko se v tišini ustavim pred njim, Učiteljem in Gospodom, ko umolknem tudi navznoter, ne le na zunaj, ker čakam na njegovo besedo, kakor suženj svojega gospodarja, mu odprem srce, da dejansko vstopa vame in me preobraža tukaj, v globini. In če tukaj, potem vse in povsod. Ko vsaj za kratek čas neham sebovati – se vrteti okrog samega sebe, okrog lastnega repa – napravim prostor njemu, ki je moj novi jaz, novi človek, da me dejansko lahko presnovi od znotraj in vgradi svoje sebovanje vame. Zato se od tega trenutka naprej moje misli začnejo vrteti drugače, kot so se prej. Ker se menja njihovo gravitacijsko jedro. Takrat mi zbudi uho, v meni se zbuja Božja beseda, iz katere je vse ustvarjeno in iz katere sem ustvarjen jaz sam. Zdaj tudi na novo, iz Besede.
Nadaljuj z branjem “Novo sebovanje: Homo Dei”Pastor Oliver Buljat govori o popolni predanosti Jezusu. Pri tem izpostavi nekatere teme, obdelane v besedilu “Življenje Božjega Sina in Božjih otrok”. Pridiga je v hrvaščini.
Matjaž Črnivec 