Ena od duhovnih disciplin oziroma “vaj v pobožnosti” je, da prinesemo sebe pred Boga in mu dopustimo, da nas “preiskuje”:

Preizkusi me, Gospod, in me skušaj,
prečisti mi obisti in srce … (Ps 26)

Srce je zvijačnejše od vsega
in zahrbtno;
kdo ga more doumeti? –
Jaz, Gospod, preiskujem srce,
preizkušam obisti … (Jer 17)

Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce,
preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!
Poglej, ali je pri meni pot bridkosti,
in vodi me po večni poti! (Ps 139)

Tukaj je prava ponižnost in priznanje grehov.
Ali dopuščamo, da nas Bog preiskuje?
O sebi imamo lahko takšno ali drugačno mnenje. Toda kakšno mnenje ima o nas Bog?
Ali ni to pot, kako dospeti do naslednjega:

Zdaj pa ne samo, da ste Boga spoznali, ampak še več, tudi Bog vas je spoznal. (Gal 4)