Zakaj so redni molitveni pohodi oziroma sprehodi tako pomembni in tudi tako koristni za posameznikovo duhovno zdravje in rast?
Zato, ker takrat delujemo apostolsko. Čeprav morda v zelo omejenem smislu, takrat gremo (poslušen odziv na “Pojdite!” iz Mt 28,19), stopimo ven v svet, kamor je poslan Božji Sin in kamor smo z njegovo besedo in Duhom poslani mi. In tam, v svetu zastopamo in predstavljamo njega, molimo za njegov prihod, uresničeno voljo, dobro vse-urejajočo sodbo. In oznanjamo Stvarnika, ki ima vse v lasti in nam podarja vse, in Kralja, ki je daroval sebe za vse in prihaja sodit vsem.
V tem položaju smo stoodstotno usklajeni z Božjim srcem, njegovim načrtom, voljo, ljubeznijo. Njegovim bistvom, bitjem. Tudi če ne naredimo veliko in ne nagovorimo veliko ljudi, tudi če samo tiho molimo za njih in za ves kraj in potrpežljivo čakamo in iščemo človeka miru.
Ko hodimo ven iz toplega udobja svojega doma v mrzek svet okrog nas, posnemamo Božjega Sina, ki je zapustil ljubeče nebeško domovanje in se podal v sovražni svet. Za nas.
“Pojdi in tudi ti delaj enako!”
“Božji duh je vel nad globinami.”
“Duh veje, kjer hoče.”
Lk 10,37; 1 Mz 1,2; Jn 3,8
Tako se trenira in utrjuje apostolska narava cerkve.