»Kdor namreč hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil; kdor pa izgubi svojo dušo zaradi mene, jo bo našel.« (Mt 16,25)
Ni nam vseeno zase. Skrbimo zase. Vse svoje želje želimo zaradi sebe. Svoja stališča in svoje mišljenje utemeljujemo na sebi in iz sebe. Sebe zagovarjamo, sebe ohranjamo, sebe varujemo. Nazadnje je tudi naša religija le projekt, kako rešiti sebe.
Jezus predlaga nekaj popolnoma drugačnega, nekaj predrznega in nezaslišanega. Želi, da mu sebe damo, »svojo dušo«. Nekaj osebnega, skrajno intimnega. Prav to in nič drugega. Vse ostalo je farizejska igra.
Onkraj tega je nepopustljiva ljubezen.
»Kdor namreč hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil; kdor pa izgubi svojo dušo zaradi mene, jo bo našel.« (Mt 16,25)
Ni nam vseeno zase. Skrbimo zase. Vse svoje želje želimo zaradi sebe. Svoja stališča in svoje mišljenje utemeljujemo na sebi. Sebe zagovarjamo, sebe ohranjamo, sebe varujemo. Nazadnje je tudi naša religija le projekt, kako rešiti sebe.
Jezus predlaga nekaj popolnoma drugačnega, nekaj predrznega in nezaslišanega. Želi, da mu damo sebe, »svojo dušo«. Nekaj osebnega, skrajno intimnega. Prav to in nič drugega. Vse ostalo je farizejska igra.
Onkraj tega je nepopustljiva ljubezen.
Glavna značilnost krščanstva je: “Bog v človeku na zemlji.” Ljudje si sploh ne predstavljajo, kaj zares pomeni Kristusov prihod. Kaj drugega je Kristusov prihod kot preroška ideja, da mora imeti Bog svojo ustreznico na zemlji? Bog mora spet prebivati med ljudmi na zemlji. (Cristoph Blumhardt: Action in Waiting, str. 169).
Več o tej knjigi si lahko preberete na: www.plough.com/ebooks/ActioninWaiting.html, kjer si lahko zastonj naložite tudi druge knjige.
Božična skrivnost razsvetljuje vse, kar je krščansko, tudi našo molitev. V luči tega dogodka vsi psalmi dobijo nov, globlji pomen, drugačen naboj, posebno usmeritev. Obenem pa se na novo razkrije tudi naša osrednja molitev, očenaš, ki naj bi bila »mati vse molitve«.
Oče naš, ki si v nebesih – naš Oče si zato, ker je tvoj Sin postal eden izmed nas. Da bi bili tvoji otroci, je vzel, privzel našo naravo (Jn 1,14; Heb 2,14–15) in jo brez vsake naše zasluge dvignil k Bogu.
Posvečeno bodi tvoje ime – razkril si se nam kot Emanuel, Bog z nami (Mt 1,23), kot Jezus, Bog, ki nas rešuje naših grehov (Mt 1,21), kot Trojstvo, ki nas obdaja, kakor je obdalo devico Marijo (Lk 1,35); hvala ti, ker si v svoji svobodi do nas tako dober! Strašen, pretresljiv si v svoji radodarnosti!
Nadaljuj z branjem “Božični očenaš”Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« (Mt 19,21)
Ko beremo to vrstico, se nam lahko zdi, da je veljala samo bogatemu mladeniču in se ji tako nekako izognemo. Vendar v evangelijih najdemo podobne Jezusove izreke, ki so očitno namenjeni vsem: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33; prim. tudi v. 26–27 idr.). Torej se moramo tudi z zgornjo vrstico spopasti vsi kristjani, čeprav je iz zgodovine prve Cerkve v Novi zavezi jasno, da niso vsi kristjani prodali vsega svojega premoženja.
Kaj nam govori torej to Jezusovo naročilo? Nadaljuj z branjem “Prodaj, kar imaš …”
Matjaž Črnivec 