Antični človek, in tudi še srednjeveški, je vedel, da ni avtonomen, last samega sebe, ampak da ima nad sabo nekaj ali nekoga, Boga ali bogove. Ni mislil, da je sam v univerzumu ali da je sam univerzum. Ta človek se je vsaj v določeni meri zavedal, da je odvisen, da ima Gospoda, gospodarja nad sabo. Bil je pod nekom ali nečem – v temelju, bivanjsko.
Nadaljuj z branjem “Samosvojost”Oznaka: jaz
Čudež
Ena največjih težav, ki jih ima povprečen slovenski bralec Svetega pisma, so čudeži. Moralna načela, to bi še šlo. Napete zgodbe, ne brez nasilja in seksa, tudi to je zanimivo. Ampak čudeži – lepo vas prosim, no. Saj vendar vemo, da gre za nekakšno železnodobno vraževerje.
Nadaljuj z branjem “Čudež”Zatemnjena svetilka
Udomačevanje Svetega pisma
Že nekaj časa razmišljam o članku Davida Bentleya Harta Kristusova sodrga (drhal, svojat), ki je izšel v katoliški reviji Commonweal, v nekoliko drugačni obliki s provokativnim naslovom Ali naj bi bili kristjani komunisti? pa tudi v New York Timesu.
Za tiste, ki ne veste: David B. Hart je ameriški pravoslavni teolog, ki spada med najpomembnejše sodobne krščanske mislece. Nadaljuj z branjem “Zatemnjena svetilka”
Dati sebe
»Kdor namreč hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil; kdor pa izgubi svojo dušo zaradi mene, jo bo našel.« (Mt 16,25)
Ni nam vseeno zase. Skrbimo zase. Vse svoje želje želimo zaradi sebe. Svoja stališča in svoje mišljenje utemeljujemo na sebi in iz sebe. Sebe zagovarjamo, sebe ohranjamo, sebe varujemo. Nazadnje je tudi naša religija le projekt, kako rešiti sebe.
Jezus predlaga nekaj popolnoma drugačnega, nekaj predrznega in nezaslišanega. Želi, da mu sebe damo, »svojo dušo«. Nekaj osebnega, skrajno intimnega. Prav to in nič drugega. Vse ostalo je farizejska igra.
Onkraj tega je nepopustljiva ljubezen.
»Kdor namreč hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil; kdor pa izgubi svojo dušo zaradi mene, jo bo našel.« (Mt 16,25)
Ni nam vseeno zase. Skrbimo zase. Vse svoje želje želimo zaradi sebe. Svoja stališča in svoje mišljenje utemeljujemo na sebi. Sebe zagovarjamo, sebe ohranjamo, sebe varujemo. Nazadnje je tudi naša religija le projekt, kako rešiti sebe.
Jezus predlaga nekaj popolnoma drugačnega, nekaj predrznega in nezaslišanega. Želi, da mu damo sebe, »svojo dušo«. Nekaj osebnega, skrajno intimnega. Prav to in nič drugega. Vse ostalo je farizejska igra.
Onkraj tega je nepopustljiva ljubezen.
Matjaž Črnivec 