Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. (Rim 14,7)
Zakaj toliko kristjanov dobro začne tek, čez nekaj časa pa se ustavi in stagnira? Zakaj je med prepričanimi verniki najti take, ki so očitno sebični, čemerni, krivični, brezbrižni? Zakaj se zgodi, da po spreobrnjenju začetna gorečnost mnogim uplahne in se prizadevnost umakne vsakdanji sivini? Razlog je v pobožnem mesu.
Nadaljuj z branjem “Pobožno meso”
»Varujte se, da vas blodnja pokvarjenih ne bo potegnila za sabo in da ne odpadete od svoje utrjenosti. Rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.« (2 Pt 3,17–18)
Ali za človeka, ki je začel zaupati Jezusu, obstaja pot stalne rasti v Božji navzočnosti in njegovi moči? Ali lahko privzamemo naslednje: Božji namen je, da je naše življenje vse bolj prežeto z njegovim otipljivim delovanjem, dokler ne bomo »vse, kar koli delamo v besedi ali v dejanju, delali v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljevali Bogu Očetu« (Kol 3,17)? Ali lahko mi pripomoremo, da se to zgodi – da bo ukaz, naj rastemo v milosti, smiseln?
Pavel nam večkrat pravi, naj slečemo starega človeka in oblečemo novega. Kako to storimo?
Nadaljuj z branjem “Dallas Willard: Zaživi polno življenje”
Naj pride na nas tvoj Sveti Duh in nas očisti. (Lk 11,2, tekstna različica)
Ko prosimo Boga, naj nam da Svetega Duha, se moramo zavedati, za kaj prosimo. Pogosto namreč to prosimo nekako samoumevno in z nekakšno slepo lahkotnostjo in lahkomiselnostjo, ki je lahko nevarna. Molitev za Svetega Duha ima vsaj naslednje lastnosti:
Nadaljuj z branjem “Molitev za Svetega Duha”Edina praksa, ki Jezusove vajence loči od ostalih religioznih ljudi, je preprosto poslušanje Mojstra v tišini, čakanju, pričakovanju, podrejanju (Lk 10,42). Srce k srcu. Vse ostale discipline (molitev, branje Svetega pisma, obiskovanje verskih srečanj) opravljajo tudi drugi.
Uro začni s slavljenjem Gospoda. Slavi ga za to, kar je. Zahvali se mu za vsaj eno konkretno stvar, ki jo je naredil ta teden v tvojem življenju. Lahko tudi zapoješ kakšno slavilno pesem. (Psalm 34,2)
Te minute preživi v čakanju na Gospoda. Naj on izbere tvoje teme za premišljevanje. Razmišljaj o uri, ki je pred tabo, in o tem, kar želiš, da Bog naredi v tvojem življenju. (Psalm 27,14 CHR)
Nadaljuj z branjem “Molitvena ura”“Jezus, kaj je naslednji korak v mojem življenju?”
– “Postani moje svetišče.”
“Ali ni to dolgoročen življenjski cilj?”
– “Ne, sploh ne. Kdor je v meni, je nova stvaritev (2 Kor 5,17). Že zdaj. Samo postrgati mora stari kvas (1 Kor 5,7). Ker je že nov, ne ker bo nov. Jaz sem umrl, da bi ti lahko postal moje prebivališče (Ef 3,17). To je zate in za vsakogar, ki je stopil na mojo pot. To ni nekaj, kar traja, ampak nekaj, kar poslušno sprejmeš in se začneš tega zvesto zavedati, stalno.”
Torej moram zdaj začeti sebe in druge spraševati: “Ali si svetišče?” In če ne: “Kaj te pri tem ovira?”
Če se zavedam, da sem svetišče, potem bom občutljiv na vsako malenkost, ki me oskrunja – duhovno, duševno, telesno –, na vse, kar ne spada na ta veselo sveti kraj.
Zakaj so redni molitveni pohodi oziroma sprehodi tako pomembni in tudi tako koristni za posameznikovo duhovno zdravje in rast?
Zato, ker takrat delujemo apostolsko. Čeprav morda v zelo omejenem smislu, takrat gremo (poslušen odziv na “Pojdite!” iz Mt 28,19), stopimo ven v svet, kamor je poslan Božji Sin in kamor smo z njegovo besedo in Duhom poslani mi. In tam, v svetu zastopamo in predstavljamo njega, molimo za njegov prihod, uresničeno voljo, dobro vse-urejajočo sodbo. In oznanjamo Stvarnika, ki ima vse v lasti in nam podarja vse, in Kralja, ki je daroval sebe za vse in prihaja sodit vsem.
V tem položaju smo stoodstotno usklajeni z Božjim srcem, njegovim načrtom, voljo, ljubeznijo. Njegovim bistvom, bitjem. Tudi če ne naredimo veliko in ne nagovorimo veliko ljudi, tudi če samo tiho molimo za njih in za ves kraj in potrpežljivo čakamo in iščemo človeka miru.
Ko hodimo ven iz toplega udobja svojega doma v mrzek svet okrog nas, posnemamo Božjega Sina, ki je zapustil ljubeče nebeško domovanje in se podal v sovražni svet. Za nas.
“Pojdi in tudi ti delaj enako!”
“Božji duh je vel nad globinami.”
“Duh veje, kjer hoče.”
Lk 10,37; 1 Mz 1,2; Jn 3,8
Tako se trenira in utrjuje apostolska narava cerkve.
Posebna vaja v križanosti s Kristusom
Tega ne moreš sam. Če hočeš moliti posredniško, potem moraš moliti z Jezusom. On je že tam, v posredniški molitvi, ti se mu samo pridružiš, tam, kjer je on že, neprestano (Rim 8,34). Vsak drug vstop v posredniško molitev je aroganca in samovolja, tuj ogenj. Biti moraš strogo, tesno ob Kristusu. Tam, kjer se dogaja pravo posredovanje. Ali nismo prav tam tudi mi skriti v njem in z njim in naj bi temu ustrezno “mislili” (Kol 3,1-3)? Torej smeš in moraš misliti skupaj z Jezusom, ki je tam!
Nadaljuj z branjem “Posredniška molitev”Česar se oni bojijo, se ne bojte in ne plašite. Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo.
Prvo Petrovo pismo 3,14b–16
Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.
Pismo Rimljanom 13,11–14
Pr(a)va bitka naših časov ni, kako se izogniti bolezni, epidemiji, gospodarski krizi ali kaj si misliti glede stanja v svetu in glede spletk, ki jih morda pletejo njegovi arhonti.
Nadaljuj z branjem “Bitka našega časa”Božji načrt z nami je nadvse preprost: da postanemo kakor Kristus. In to je torej tudi naš klic in cilj: da postajamo vse bolj skladni z njegovo podobo (Rim 8,29). Da bivamo in delamo kakor on (1 Jn 2,6; 4,17). On je delal predvsem učence, ki bodo, ko se izučijo, postali enaki njemu (Lk 6,40).* Torej je tudi naš cilj pri učenčevstvu enak: z Božjo močjo moramo “delati” ljudi, ki bodo kakor Jezus. In seveda pred tem in pri tem tudi sami rasti v to. Pri tem imamo lahko različne pripomočke, ki predstavljajo različne korake k temu cilju, vendar cilja nikoli ne smemo izgubiti izpred oči. Gledano s te perspektive, postane vsa Nova zaveza izredno jasna, preprosto usmerjena k enemu cilju.
Nadaljuj z branjem “Christosis”
Matjaž Črnivec 