civilizacija – Matjaž Črnivec

Predvčerajšnjim je bil objavljen tale fascinanten pogovor:

Richarda Dawkinsa kot slavnega promotorja »novega ateizma« ni treba predstavljati. Zgodba Ayaan Hirsi Ali pa je presenetljiva: zrasla je v radikalnem muslimanskem okolju Somalije in Kenije, po pobegu v Evropo se je povsem odvrnila od religije, napisala knjižno uspešnico Infidel ter postala ena glavnih akterk »novega ateizma« in tudi poslanka v nizozemskem parlamentu. Nedavno pa je postala kristjanka. Tako kot mnoge, jo je Bog »našel … v deželi puščave, v pustinji, kjer tuli samota« (5 Mz 32,10), v težki življenjski situaciji, kjer se ji je porušil svet.

Nadaljuj z branjem →

Abraham, oče vere, je zapustil urbano življenje in ga zamenjal za polnomadsko. Vera zaobide človeško civilizacijo, krši njene standarde, okvire, horizonte pričakovanja, prepričanja, predstave, norme. Njene utrditve in ustalitve in zagotovitve. Prejema nebeško kraljestvo.

Vera je neukročena, nepokvarjena, nezaustavljena s človeškimi merili. Odpoveduje se človeški stalnosti in lastnini, ker v stalno posest prejema Boga in njegovo kraljestvo. In pri tem je Abrahamu navrženo tudi tisto prvo.

Vera je nekaj prvobitnega, veliko bolj kot civilizacija.

Zaradi te napetosti je vera vedno subverzivna. Ne pristaja na pravila človeške igre. Zato nastopa kot nekakšna motnja ali celo grožnja. Zato je tudi nujno deležna preganjanja, a je to ne more uničiti, nasprotno, ob tem še bolj raste.