Jezus je nadaljeval pot in spremljala ga je velika množica ljudi. Obrnil se je k njim in jih nagovoril:

»Če želite biti moji učenci, me morate imeti rajši kot vso svojo družino: rajši kot starše, rajši kot zakonca, rajši kot otroke, rajši kot brate in sestre. Še več, imeti me morate bolj radi od samega sebe. Sicer mi ne boste mogli slediti. Kdor ni pripravljen žrtvovati svojega življenja in oditi po mojih stopinjah, ne bo zmogel biti moj učenec.

Če recimo nekdo gradi stolp, se bo gotovo najprej usedel in izračunal stroške. Najprej bo ugotovil, ali ima dovolj, da dokonča gradnjo, sicer bi se mu lahko zgodilo, da bi položil samo temelje. Vsi bi se mu smejali, ker je začel, pa ni bil sposoben dokončati.

Ali pa recimo, da se neki kralj pripravlja na spopad z drugim kraljem. Gotovo bo najprej temeljito premislil in se posvetoval, če se lahko z deset tisoč vojaki postavi po robu nasprotnikovim dvajsetim tisočem. Če to ne bo mogoče, se ne bo spustil v boj, ampak bo, dokler je še čas, začel pogajanja o miru.

Podobno je z vami: če se ne poslovite od vsega, kar imate, ne boste zmogli biti moji učenci.

Sol je dobra, kajne?« je končal Jezus. »Če pa izgubi svoj okus, kaj bi z njo? Jo bomo solili? Neuporabna je tako za njivo kakor za gnojišče. Vržemo jo proč.

Dobro razmislite o tem!« (Lk 14,25–35)

Jezus želi, da se vnaprej vprašamo, kaj nam je pomembno. Želi, da se pripravimo na pot z njim. Ljubezen in navezanost nanj naj bi bila tako močna, da ob tem vse drugo zbledi. Tukaj seveda govorimo o konkretni ljubezni: kaj nas vsak dan okupira, skrbi, razveseljuje, zaposluje naše misli, vodi naša dejanja.