Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. (Rim 14,7)
Zakaj toliko kristjanov dobro začne tek, čez nekaj časa pa se ustavi in stagnira? Zakaj je med prepričanimi verniki najti take, ki so očitno sebični, čemerni, krivični, brezbrižni? Zakaj se zgodi, da po spreobrnjenju začetna gorečnost mnogim uplahne in se prizadevnost umakne vsakdanji sivini? Razlog je v pobožnem mesu.
Nadaljuj z branjem “Pobožno meso”
Življenja zgodnjekrščanskih skupnosti v prvi vrsti ne določajo pravila oziroma zapovedi, temveč dogodek. Velikonočni dogodek – Jezusova žrtvena smrt na križu in njegova nepreklicna vrnitev v življenje, s katero je »postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Ta dogodek se verujočim razkriva kot dokončno razodetje Boga in hkrati njegov odločilni poseg v svet, s katerim je v naš čas že lansirano novo stvarjenje. Prek krsta in z darom Svetega Duha se ta dogodek vpisuje v način bivanja Jezusovih učencev in usodno opredeljuje njihovo identiteto: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rim 6,4) »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Gre za nič manj kot temeljno spremembo subjektivitete, se pravi, kako je »jaz« jaz v verujočih (prim. Gal 2,19–20).
Nadaljuj z branjem “Umrli in vstali s Kristusom”
Poleg Svetega pisma nam je Jezus dal dve konkretni dejanji, prek katerih nam posreduje svojo milost in svojo oživljajočo, stvariteljsko Besedo: krst in Gospodovo večerjo. Pri obeh je človek na poseben, konkreten, otipljiv način združen s Kristusom in povezan z njegovim glavnim dejanjem: s smrtjo na križu in z vstajenjem od mrtvih. Obe delujeta po človekovi veri in torej ne sami od sebe (kot kakšna magična obreda) – po veri v Kristusa, o katerem pričuje Sveto pismo. Sta sredstvi oziroma orodji, prek katerih prejemamo Božjo milost, ne milost sáma. Moč krsta in Gospodove večerje torej ni v njiju samih, ampak v Božji Besedi, ki je za njima in ki jo posredujeta.
Jezus nikoli ni zapovedal praznih stvari, ki bi bile zgolj formalne. Krst in Gospodova večerja sta Jezusova zapoved, ukaz, zato sta »opasana« z Božjo močjo. Sta efektivni dejanji, pri katerih se nekaj zgodi, spremeni.
Krst je enkratno dejanje. Je svetopisemski vstop v krščansko življenje, pravi začetek naše poti z Jezusom (Mt 28,19–20; Apd 2,38.41; 8,36-38; 9,18; 18,8 itd.). Je »sprejetje Jezusa« pod njegovimi pogoji, na način, ki ga je izbral in predvidel on sam.[1] Je konec starega in začetek novega življenja. Kot konkreten dogodek, izvršen ob določen času, na določenem kraju in pred pričami, nam ponuja trdno, od Boga dano izhodišče, na katero se lahko pozneje opiramo in sklicujemo. Zgolj vero sámo po sebi namreč lahko doživljamo kot psihološko dejstvo, ki se spreminja in niha ter je pogosto precej nepopolno – zato nam je Bog priskrbel konkreten zunanji dogodek, ki se je neizpodbitno izvršil in v katerega ni mogoče dvomiti. Krst torej sloni na veri, potem, ko je izvršen, pa resnično vero tudi krepi.
Nadaljuj z branjem “Krst”Sveti Duh, s katerim bi bili radi napolnjeni, ni moč, s katero lahko ozdravljamo ali naredimo to ali ono čudežno dejanje po svojem hotenju in preudarku, ampak je najprej Kristusov um, njegovo mišljenje, njegova notranja mentalna drža (1 Kor 2,16; Rim 8,4–10). Če hočemo biti polni Božjega Duha, moramo pustiti, da Kristus opravi različne odprte kirurške posege v našem umu in volji, našem mentalnem, duševnem in čustvenem svetu, da začnemo misliti in bivati in želeti in hoteti in sploh “čutiti” kakor on. On pa je mislil in čutil tako, da se je izpraznil sebe in privzel vlogo in identiteto sužnja. Ni bival sebi in zase. Ne samostojno in ne avtonomno. Bil je poslušen. Vse je mislil, želel, govoril in delal za Očeta, in tako za ljudi. Bival je Očetu, ne sebi. Tako je čutil, to je bil njegov notranji svet in tega želi njegov Duh prinesti, presaditi, vcepiti, naseliti v nas.
Sveti Duh v meni torej že v začetku predpostavlja križanje samega sebe, usmrtitev starega sebičnega bivanja, jaza, samoljubnega sebovanja, starega gledanja nase in na svet (Rim 8,13). Pomeni vzpostavitev Kristusa v meni. Infuzija njegovega karakterja. Pomeni, da ne mislim, bivam, želim, skrbim zase, ampak za to, kar je njegovega (Flp 2,21). Živim Kristusa (Flp 1,21). Flp 2,5–11.
Vsako iskanje polnosti in moči Svetega Duha, ki tega ne upošteva, je zgrešeno in nevarno, ker človeka izpostavlja lažnim duhovom in močem, ki se zgolj pretvarjajo, da so Sveti Duh. Če se nisi pripravljen odreči sebi, svoji samostojnosti in avtonomnosti, če nočeš postati povsem tak kot Jezus, če nisi pripravljen privzeti njegovega poslanstva in značaja, ne prosi za Svetega Duha, ker boš prejel ponaredek. On prihaja zato, da opravi prav to “obrezo srca” – da nas od znotraj predela v Kristusa. In tam potem lahko delujejo tudi njegove moči, svobodno in naravno.
Posebna vaja v križanosti s Kristusom
Tega ne moreš sam. Če hočeš moliti posredniško, potem moraš moliti z Jezusom. On je že tam, v posredniški molitvi, ti se mu samo pridružiš, tam, kjer je on že, neprestano (Rim 8,34). Vsak drug vstop v posredniško molitev je aroganca in samovolja, tuj ogenj. Biti moraš strogo, tesno ob Kristusu. Tam, kjer se dogaja pravo posredovanje. Ali nismo prav tam tudi mi skriti v njem in z njim in naj bi temu ustrezno “mislili” (Kol 3,1-3)? Torej smeš in moraš misliti skupaj z Jezusom, ki je tam!
Nadaljuj z branjem “Posredniška molitev”»… da bi bil za narode liturg Mesija Jezusa, ki z Božjim evangelijem opravlja duhovniško službo, da bi narodi postali Bogu prijetna daritev, ki jo posvečuje Sveti Duh« (Pavel v Pismu Rimljanom 15,16).
»Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobražajte s pomočjo prenove svojega uma, da boste ugotavljali, kaj je Božja volja, dobra, všečna in popolna.« (Pismo Rimljanom 12,1–2)
»Na Gospodov dan se zberite, lomite kruh in se zahvaljujte, najprej pa priznajte svoje prestopke, da bo vaša žrtev čista. In kdor se prepira s svojim bližnjim, naj se vam ne pridruži, dokler ni dosegel sprave, da bi vaša žrtev ne bila oskrunjena. O njej je namreč Gospod rekel: ‘Na vsakem kraju in času naj se mi daruje čista žrtev, kajti velik kralj sem, govori Gospod, in čudovito je moje ime med narodi.’« (Didahe 14; prost navedek iz Malahija 1,11.14)
»Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in liturgiji vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi.« (Pavel v Pismu Filipljanom 2,17)
Iz teh in drugih zgodnjekrščanskih besedil nam vstaja pred očmi slika velikega žrtvovanja oziroma daritve, ki zaobjema ves svet in vse čase. Gre za nenehno vesoljno bogoslužno dejanje, osrediščeno v Kristusovi smrti na križu pod Poncijem Pilatom in katerega druga stran je njegovo vstajenje od mrtvih. Ta holokavst, celostna žgalna daritev, ki zgori do konca, ima svojo zgodovinsko in geografsko os, okrog katere se vrti, in jedro, iz katerega se širi v »vse kraje in čase«, v »povsod« in »vselej«. V to skrivnostno navzoče dogajanje, poslušno odgovarjanje in mistično resnično bogoslužno dejanje smo povabljeni vsi in sicer po evangeliju. Klic Kristusovega evangelija je jasen: »Spreobrnite se, hodite za menoj, sprejmite svoj križ, kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik« (prim. Mt 4,17.19; 10,38.39; Jn 12,26).
Matjaž Črnivec 