Arámski kralj Ben Hadád je zbral vso svojo vojsko; z njim je bilo dvaintrideset kraljev s konji in z bojnimi vozmi. Šel je, obkolil Samarijo in jo napadal. V mesto je poslal poslance k Izraelovemu kralju Ahábu. Rekel mu je: »Tako pravi Ben Hadád: ›Tvoje srebro in tvoje zlato je moje, tvoje žene in tvoji najboljši otroci so tudi moji.‹« Izraelov kralj je odgovoril in rekel: »Kakor ukazuješ, moj gospod kralj; tvoj sem z vsem, kar imam.« (1 Kr 20,1–4)
To, kar je zahteval Ben Hadád, je popolna predaja, in Aháb se je odzval, kakor je bilo zahtevano – s popolno predajo. Besede »Kakor ukazuješ, moj gospod kralj; tvoj sem z vsem, kar imam,« bi rad uporabil kot besede popolne predaje, s katerimi naj bi se vsak Božji otrok izročil svojemu Očetu. To smo že slišali, vendar moramo slišati zelo razločno – pogoj za Božji blagoslov je popolna predaja vsega v njegove roke. Slava Bogu! Če so naša srca pripravljena na to, ni konca vsemu, kar bo Bog naredil za nas, in blagoslovu, ki nam ga bo naklonil.
Popolna predaja – naj vam povem, kje sem dobil ta izraz. Pogosto ga uporabljam in tudi vi ste ga slišali že neštetokrat. Toda nekoč sem bil na Škotskem v neki družbi, kjer smo se pogovarjali o stanju v Kristusovi Cerkvi in o tem, kaj je največja potreba Cerkve in verujočih. Med nami je bil predan Božji delavec, ki se veliko ukvarja z vzgojo krščanskih delavcev, in vprašal sem ga, kaj bi rekel, da je največja potreba Cerkve in sporočilo, ki bi ga morali pridigati. Odgovoril je zelo tiho in preprosto in odločno: »Ena sama stvar, ki je potrebna, je popolna predaja Bogu.«
Besede so me zadele kot nikoli prej. In mož je začel pripovedovati, kako je s krščanskimi delavci, s katerimi ima opravka: če so si glede tega popolnoma na jasnem, so pripravljeni sprejemati pouk in pomoč; čeprav so sicer nevedni in v marsičem zaostajajo, vedno napredujejo; medtem ko drugi, ki jim to ni jasno, zelo pogosto nazadujejo in odstopijo od dela. Pogoj, da prejmemo polni Božji blagoslov, je popolna predaja njemu.
In zdaj bi vam rad po Božji milosti predal to sporočilo – da molitve, ki ste jih molili za blagoslov nad vami in za blagoslov nad ljudmi okrog vas, vaš Bog v nebesih uslišuje z eno samo zahtevo: Ali ste se pripravljeni popolnoma predati v njegove roke? Kakšen naj bo naš odgovor? Bog ve, da obstaja na stotine ljudi, ki so to rekli v svojem srcu, in da jih je še na stotine več, ki bi to radi rekli, vendar si ne upajo. In potem so tu ljudje, ki so to rekli, pa jim je žalostno spodletelo in čutijo obsodbo, ker niso odkrili skrivnosti, kako priti do moči, da bi živeli takšno življenje. Naj Bog spregovori vsem!
Bog tvojo predajo pričakuje
Najprej naj povem, da jo Bog od nas zahteva. Da, ta predaja je utemeljena v sami Božji naravi. Bog ne more drugače. Kdo je Bog? On je studenec vsega življenja, edini vir obstoja in moči in dobrote; v vsem vesolju ni nič dobrega razen tega, kar dela Bog. Bog je ustvaril sonce in luno in zvezde in rože in drevesa in travo – in ali niso vse te stvari popolnoma predane Bogu? Ali ne pustijo Bogu, da dela v njih ravno to, kar mu ugaja? Ko Bog obleče lilijo z njeno lepoto, ali ni prepuščena, predana, izročena Bogu, ki dela v njej njeno lepoto? In Božji odkupljeni otroci, o, ali si lahko mislite, da Bog lahko opravlja svoje delo, če je v vas predana samo polovica ali del? Bog tega ne more. Bog je življenje in ljubezen in blagoslov in moč in neskončna lepota in Bog uživa v tem, da se razodene vsakemu svojemu otroku, ki ga je pripravljen sprejeti. Ampak ah, tista ena stvar, ki Boga pri tem ovira, je prav to pomanjkanje popolne predaje. Toda Bog zdaj prihaja in jo pričakuje kot sam Bog.
Kaj pomeni popolna predaja, veste iz vsakodnevnega življenja. Veste, da mora biti vse predano svojemu posebnemu, določenemu cilju in uporabi. V žepu imam nalivno pero in to pero je popolnoma predano enemu samemu delu, pisanju, in to pero mora biti popolnoma predano moji roki, če naj z njim pišem, kot je treba. Če ga delno drži nekdo drug, ne morem pisati, kot je treba. Ta plašč je popolnoma predan temu, da pokriva moje telo. Ta zgradba je popolnoma predana verski službi. In zdaj, ali misliš, da lahko Bog vsak dan in vsako uro opravlja svoje delo v tvojem nesmrtnem bitju, v božanski naravi, ki si jo prejel ob prerojenju, če se mu povsem ne izročiš? Ne more. Salomonov tempelj je bil popolnoma predan Bogu ob posvetitvi. In vsak od nas je Božji tempelj, v katerem bo Bog prebival in mogočno deloval pod enim samim pogojem – popolna predaja Njemu. Bog jo zahteva, Bog je je vreden in Bog brez nje ne more opravljati svojega blagoslovljenega dela v nas.
Bog tvojo predajo izvršuje
Drugič: Bog jo ne samo zahteva, temveč jo bo tudi sam opravil. Prepričan sem, da si marsikdo v srcu pravi: »Ah, ampak ta popolna predaja zahteva toliko!« In govori:
»Oh, šel sem že skozi toliko preizkušenj in skozi toliko trpljenja, pa je v meni še vedno toliko samovoljnega življenja.[i] Ne upam se podati v celotno izročitev, ker vem, da bo to prineslo toliko težav in agonije.«
Gorje! Gorje, da imajo Božji otroci o Bogu takšne misli, tako okrutne misli. O, k vam prihajam trepetaje, z nujnim sporočilom. Bog ne pričakuje, da boš popolno predajo opravil v svoji moči ali s silo lastne volje; Bog sam je pripravljen, da jo naredi v tebi. Ali ne beremo: »Bog je namreč tisti, ki dela v vas tako hotenje kakor delovanje, ki mu ugaja« [Flp 2,13]? In to je tisto, kar moramo iskati: pasti na obraz pred Bogom, dokler se naša srca ne naučijo verovati, da bo sam večni Bog vstopil in odgnal to, kar je narobe, premagal, kar je zlo, in naredil, kar mu ugaja. Bog sam bo to naredil v tebi.
Poglejte ljudi iz Stare zaveze, na primer Abrahama. Ali mislite, da je Bog tega človeka našel po naključju, tega očeta verujočih in Božjega prijatelja, in da je imel Abraham sam od sebe, brez Boga, tolikšno vero in tolikšno poslušnost in tolikšno predanost? Saj veste, da ni tako. Bog ga je obudil in ga pripravil za orodje v svojo slavo.
Ali ni Bog rekel faraonu: »Prav zato sem te obudil, da na tebi pokažem svojo moč« [Rim 9,17; prim. 2 Mz 9,16]? In če je Bog to rekel glede njega, ali ne bo tega še toliko bolj rekel glede vsakega od svojih otrok?
O, želim vas spodbuditi, želim, da odvržete vsak strah. Pridite, pristopite s tistim slabotnim hrepenenjem, ki ga imate, in če se bojite, češ: »Oh, moje hrepenenje ni dovolj močno, nisem pripravljen na vse, kar se lahko zgodi, nimam dovolj poguma, da bi rekel, da lahko premagam vse« – prosim vas, zdaj se naučite spoznati svojega Boga in mu zaupati. Recite: »Moj Bog, pripravljen sem, da me napraviš pripravljenega.« Če te kar koli zadržuje, če je kakšna žrtev, ki se jo bojiš storiti, pridi zdaj k Bogu in izkusi, kako milostljiv je tvoj Bog, in ne boj se, da ti bo zapovedal nekaj, česar ti ne bo podaril.
Bog prihaja in si želi opraviti to popolno predajo v tebi. Vsa ta iskanja in žeje in hrepenenja, ki so v tvojem srcu, povem ti, to so privlačnosti, s katerimi te privlači božanski magnet, Kristus Jezus. On je živel življenje popolne predaje, on te ima v lasti, on živi v tvojem srcu po svojem Svetem Duhu. Ti si ga oviral, hudo oviral, ampak on ti hoče pomagati, da bi se ga popolnoma oprijel. In on prihaja in te zdaj privlači s svojim sporočilom in s svojimi besedami. Ali ne boš pristopil in zaupal Bogu, naj naredi v tebi to popolno predajo njemu samemu? Da, slava Bogu, on jo lahko naredi in on jo tudi bo naredil.
Bog tvojo predajo sprejema
Tretja misel. Bog jo ne samo zahteva in naredi, temveč jo tudi sprejme, ko mu jo prinesemo. Bog jo naredi na skrivnem v našem srcu; po skriti moči svojega Svetega Duha nas nagiba, naj pristopimo in jo izrečemo na glas, in mi se moramo odzvati in se mu izročiti s to popolno predajo. Toda vedi, ko pristopiš in Bogu izraziš to popolno predajo, je glede na tvoje občutke to lahko nekaj zelo nepopolnega; morda oklevaš in praviš: »Je ta predaja res popolna?«
Toda o, spomni se, da je bil nekoč nekdo, ki mu je Kristus rekel: »Vse je mogoče tistemu, ki veruje« [Mr 9,23].
A njegovo srce se je balo, zato je zavpil: »Verujem, pomagaj moji neveri!« [Mr 9,24]
To je bila vera, ki premaga hudiča, in zli duh je bil izgnan. In če ti pristopiš in rečeš: »Gospod, s popolno predajo se izročam svojemu Bogu« – čeprav to storiš s trepetajočim srcem in z zavedanjem: »Ne čutim moči, ne čutim odločnosti, ne čutim gotovosti« –, bo tvoja predaja uspela. Ne boj se, temveč samo pristopi prav tak, kakršen si, in moč Svetega Duha bo delovala celo sredi tvojega trepetanja.
Se nisi nikoli naučil lekcije, da takrat, ko na človeški strani vse izgleda šibko, Sveti Duh deluje s silno močjo? Poglej Gospoda Jezusa Kristusa v vrtu Getsemani. Beremo, da je »po večnem Duhu« [Heb 9,14] daroval sam sebe kot žrtev Bogu. To mu je omogočil vsemogočni Božji Duh. In vendar, kakšna agonija in strah in izredna žalost ga je prevzela in kako je molil! Na zunaj ne moreš videti nobenega znamenja silne moči Duha, toda Božji Duh je bil tam. In prav tako ti: ko si šibek in se boriš in trepetaš, veruj v skrito delo Božjega Duha in se ne boj, temveč izroči samega sebe.
In ko se izročiš s popolno predajo, naj bo to v veri, da jo Bog prav zdaj sprejema. To je ključno dejstvo in prav tu pogosto zgrešimo – da naj bi se pri popolni predaji kristjani povezali z Bogom na ta način. Prosim vas, tako se povežite z Bogom. Vsak od nas si želi pomoči, da bi nam bil Bog v vsakodnevnem življenju bolj jasen, da bi Bog imel pravo mesto in bil »vse v vsem« [1 Kor 15,28]. In če res hočemo to izkušati ves čas svojega življenja, začnimo zdaj in poglejmo proč od sebe ter navzgor k Bogu. Naj vsak veruje takole – medtem ko se jaz, ubogi zemeljski črv in trepetajoč Božji otrok, poln neuspeha in greha in strahu, tukaj priklanjam, in nihče ne ve, kaj se dogaja v mojem srcu, in ko v preprostosti rečem: »O Bog, sprejemam tvoje pogoje; prosil sem za blagoslov nad sabo in drugimi, sprejel sem tvoje pogoje popolne predaje« – medtem ko v globoki tišini tvoje srce govori tako, pomisli, da je tam prisoten Bog, ki to opazi in si zapiše v svojo knjigo; da je prisoten Bog, ki te prav tisti trenutek vzame v svojo last. Tega morda ne čutiš, tega se morda ne zavedaš, vendar Bog te jemlje v last, če mu boš zaupal.
Bog tvojo predajo vzdržuje
Četrta misel. Bog jo ne samo zahteva in naredi ter sprejme, ko mu jo prinesemo, temveč jo Bog tudi vzdržuje. To mnogim predstavlja veliko težavo. Ljudje pravijo:
»Večkrat sem na kakšnem bogoslužju ali srečanju začutil vzgib, da sem se popolnoma posvetil Bogu, ampak potem je to minilo. Vem, da lahko traja teden ali mesec, vendar potem zbledi in čez nekaj časa povsem izgine.«
Toda poslušaj! To je zato, ker ne veruješ temu, kar ti bom povedal zdaj in na kar te bom spomnil. Ko Bog začne v tebi delo popolne predaje in ko Bog sprejme tvojo predajo, potem je Bog sam pri sebi zavezan temu, da zanjo tudi skrbi in jo ohranja. Boš veroval temu?
Pri takšni predaji sta dve strani: Bog in jaz – jaz, črv in vsemogočni, večni Bog Jahve. Črv, ali te bo zdaj strah, da bi se zaupal temu mogočnemu Bogu? Bog je pripravljen. Ali ne veruješ, da te on lahko ohranja neprestano, dan za dnem in iz trenutka v trenutek?
Iz trenutka v trenutek sem ohranjen v njegovi ljubezni,
iz trenutka v trenutek imam življenje od zgoraj.
Če Bog dovoljuje svojemu soncu, da sije nate brez prestanka, iz trenutka v trenutek, ali ne bo Bog naklonil, da nate vsak trenutek sije njegovo življenje? In zakaj tega nisi izkusil? Ker glede tega nisi zaupal Bogu in ker se v tem zaupanju nisi popolnoma predal Bogu.
Življenje popolne predaje ima svoje težave. Tega ne zanikam. Pravzaprav ima še nekaj veliko zahtevnejšega od težav: to je življenje, ki je po človeško povsem nemogoče. Toda po Božji milosti, po Božji moči, po moči Svetega Duha, ki prebiva v nas, je to tisto življenje, ki nam je namenjeno, in je življenje, ki je za nas mogoče, slava Bogu! Verujmo, da ga bo Bog vzdrževal.
Nekateri od vas ste brali besede tistega ostarelega svetnika, ki je na svoj devetdeseti rojstni dan pripovedoval o vsej dobroti, ki mu jo je izkazal Bog – mislim na Georgea Müllerja.[ii] Kaj je rekel, da je skrivnost njegove sreče in vsega blagoslova, ki mu ga je dal Bog? Rekel je, da verjame, da sta dva razloga. Eden je, da je bil po milosti usposobljen, da je dan za dnem ohranjal čisto vest pred Bogom; drugi je, da je bil ljubitelj Božje besede. Ah, da, čista vest je popolna poslušnost Bogu iz dneva v dan, in vsakodnevno druženje z Bogom v njegovi besedi ter molitev – to je življenje popolne predaje.
Takšno življenje ima dve strani – po eni strani popolna predaja temu, da narediš, kar Bog hoče, da delaš; po drugi strani pa, da pustiš Bogu narediti, kar hoče.
Predaja temu, kar Bog hoče, da delaš
Najprej: da delaš, kar Bog hoče, da delaš.
Popolnoma se predaj Božji volji. Nekaj te volje poznaš, vendar ne dovolj in nikakor ne vse. Iz vsega srca reci Gospodu Bogu: »Po tvoji milosti želim v vsem, vsak trenutek vsakega dne delati tvojo voljo.« Reci:
»Gospod Bog, naj ne bo niti besedice iz mojih ust razen v tvojo slavo, niti vzgiba mojega značaja razen v tvojo slavo, niti čustva ljubezni ali sovraštva v mojem srcu razen v tvojo slavo in po tvoji blaženi volji.«
Kdo bo rekel: »Ali misliš, da je to mogoče?«
Jaz pa vprašam: »Kaj ti je Bog obljubil in kaj Bog lahko stori, da bi napolnil posodo, ki mu je popolnoma predana?« O, Bog te hoče blagosloviti veliko bolj, kot pričakuješ. Od vekomaj uho ni slišalo in oko ni videlo, kaj je Bog pripravil tistim, ki ga čakajo [prim. Iz 64,3; 1 Kor 2,9]. Bog je pripravil nezaslišane stvari, blagoslove, ki so bolj čudoviti, kot si lahko predstavljaš, bolj mogočni, kot si lahko zamisliš. To so božanski blagoslovi. O, reci zdaj: »Popolnoma se dajem Bogu in njegovi volji, da bi delal samo to, kar hoče Bog.«
Bog je tisti, ki te bo usposobil, da lahko to predajo tudi izvršiš.
Predaja temu, da pustiš Bogu narediti, kar hoče
In po drugi strani pristopi in reci: »Popolnoma se dajem Bogu, dopuščam mu, da po svoji obljubi naredi v meni hotenje in delovanje, ki mu ugaja.«
Da, živi Bog hoče delovati v svojih otrocih na način, ki ga ne razumemo, vendar ga je Božja beseda razodela; in v nas hoče delovati vsak trenutek dneva. Bog je pripravljen, da naše življenje vzdržuje. Naj bo le naša popolna predaja izvršena kot dejanje preprostega, otroškega in brezmejnega zaupanja.
Ko se predaš, Bog blagoslavlja
Zadnja misel. Ta popolna predaja Bogu bo prinesla čudovit blagoslov. Kar je Aháb rekel svojemu sovražniku, kralju Ben Hadádu – »Kakor ukazuješ, moj gospod kralj; tvoj sem z vsem, kar imam.« [1 Kr 20,4] –, ali ne bomo mi še toliko bolj rekli tega svojemu Bogu in ljubečemu Očetu? Če to rečemo, bo na nas prišel Božji blagoslov. Bog želi, da smo ločeni od sveta; poklicani smo, da izstopimo iz sveta, ki sovraži Boga. Pridite, izstopite zaradi Boga in recite: »Gospod, zate kar koli.« Če to izrečeš v molitvi in spregovoriš v Božje uho, bo to sprejel in te naučil, kaj to pomeni.
Še enkrat ti povem, Bog te bo blagoslovil. Že nekaj časa si molil za blagoslov. Toda ali se spomniš, da je potrebna popolna predaja? To lahko vidiš na vsaki čajni mizici. Zakaj natakajo čaj v tisto skodelico? Ker je prazna in popolnoma namenjena čaju. Vendar ali bodo v to posodo natočili čaj, če daš vanjo črnilo ali kis ali vino? Ali te Bog torej lahko napolni, te Bog lahko blagoslovi, če mu nisi popolnoma predan? Ne more. Verujmo, da ima Bog za nas čudovite blagoslove, če se le postavimo za Boga in rečemo, pa čeprav s trepetajočo voljo, a verujočim srcem: »O Bog, sprejemam tvoje zahteve. Tvoj sem skupaj z vsem, kar imam. Po božanski milosti se ti moja duša izroča s popolno predajo.«
Morda ne boste imeli tako močnih in jasnih občutkov osvoboditve, kot bi si želeli, toda ponižajte se pred Bogom in priznajte, da ste s svojo samovoljo, zaupanjem vase in lastnim naporom žalostili Svetega Duha. Ponižno se priklonite pred njim in priznajte to ter ga prosite, da zlomi vaše srce in da lahko sestopite v prah pred njim. In ko se mu tako priklanjate, preprosto sprejmite Božji nauk, da v vašem mesu »ni nič dobrega« [Rim 7,18] in da vam ne bo pomagalo nič razen novega življenja, ki mora priti v vas od zunaj. Enkrat za vselej morate zanikati sebe. To zanikanje sebe mora biti v vsakem trenutku moč vašega življenja, potem bo vstopil Kristus in vas vzel v last.
Kdaj je bil osvobojen Peter? Kdaj se je zgodila sprememba? Sprememba se je začela takrat, ko je Peter jokal ter se je nanj spustil Sveti Duh in ga napolnil.
Bog Oče nam nadvse rad daje moč Duha. Imamo Božjega Duha, ki prebiva v nas. Pristopimo k Bogu in to izpovejmo ter se mu za to zahvalimo, vendar tudi priznajmo, da smo žalostili Duha. In potem pokleknimo pred Očetom in ga prosimo, naj nas po Duhu z vso močjo okrepča v notranjem človeku [Ef 3,16] in nas napolni s svojo silno močjo. In ko nam Duh razkrije Kristusa, se pride Kristus za vedno naselit v naše srce in samovoljno življenje je izgnano.
Ponižno se priklonimo pred Bogom in v tej ponižnosti mu priznajmo stanje celotne Cerkve. Ni besed, ki bi lahko opisale žalostno stanje Kristusove Cerkve na zemlji. Želim si, da bi imel besede, ki bi izrazile to, kar včasih čutim glede nje. Samo pomislite na kristjane okrog sebe. Ne govorim o kristjanih, ki so to samo po imenu ali ki se samo opredeljujejo za krščanstvo, ampak govorim o stotinah in tisočih poštenih, iskrenih kristjanov, ki ne živijo svojega življenja v Božji moči ali njemu na slavo. Tako malo moči, tako malo predanosti ali posvečenosti Bogu, tako malo zavedanja resnice, da je kristjan človek, ki je povsem predan Božji volji! O, izpovejmo grehe Božjega ljudstva okrog sebe in se ponižajmo. Smo udje tega bolehnega telesa in bolehnost telesa nas bo ovirala in zlomila, če ne pristopimo k Bogu in se s priznanjem ločimo od sodelovanja pri posvetnosti in medsebojni hladnosti, če sebe v celoti in popolnoma ne izročimo Bogu.
Kako veliko krščanskega dela se izvršuje v duhu mesa in v moči sebe! Kako veliko dela se opravlja vsak dan, v katerem se kaže človeška energija – naša volja in naše misli o krščanskem delu – in v katerem je le malo čakanja na Boga in na moč Svetega Duha! Priznajmo ta greh. In ko priznamo stanje Cerkve ter šibkost in grešnost krščanskega delovanja v naši okolici, se ponovno vrnimo k sebi. Kdo med nami zares hrepeni po tem, da bi bil osvobojen moči samovoljnega življenja, kdo zares priznava, da je to moč sebe in mesa, in kdo je pripravljen, da vse to vrže h Kristusovim nogam? Tam je osvoboditev.
Slišal sem za nekega iskrenega kristjana, ki je govoril o »kruti« misli na ločitev od tega življenja in na smrt. Toda ti ne razmišljaš tako, kajne? Kaj naj bi mislili o ločitvi in smrti? Tole: za Kristusa je bila smrt pot v slavo. »On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ« [Heb 12,2]. Križ je bil rojstni kraj njegove večne slave. Ali ljubiš Kristusa? Mar hrepeniš po tem, da bi bil v Kristusu, ne pa kakor on? Naj ti bo smrt tista najbolj zaželena stvar na zemlji – smrt sebi in združenost s Kristusom. Ločitev od tega življenja – ali misliš, da je nekaj težkega, če si poklican v popolno svobodo od sveta in si s to ločitvijo združen z Bogom in njegovo ljubeznijo ter postaneš pripravljen, da vsak dan živiš in hodiš z Bogom? Prav zares bi bilo treba reči: »Naj me kar koli pripelje do ločitve od tega življenja, do smrti, do življenja popolne združenosti z Bogom in Kristusom.«
Pridite in vrzite to samovoljno življenje in življenje mesa h Kristusovim nogam. In potem mu zaupajte. In ne skrbite glede sebe, ne skušajte razumeti vsega, ampak pristopite v živi veri, da bo Kristus vstopil v vas z močjo svoje smrti in z močjo svojega življenja; in potem bo Sveti Duh prinesel vsega Kristusa – Kristusa, ki je bil križan, ki je vstal in ki živi v slavi – v vaše srce.
[i] Ali »samoljubnega življenja«, dobesedno »samo-življenja«, angl. self-life. Enako v nadaljevanju. (Op. prev.)
[ii] George Müller (1805–1898) je bil evangelist in filantrop pruskega rodu, ki je deloval v Angliji. V Bristolu je ustanavljal sirotišnice in osnoval Ustanovo za poznavanje Svetega pisma doma in v tujini (Scriptural Knowledge Institution for Home and Abroad).
Kratka spremna beseda je na voljo tukaj.
Matjaž Črnivec 