Barth: Razodetje

Karl Barth:
Božje razodetje in gospostvo^[1]

V skladu s Svetim pismom je Božje razodetje Božji lastni neposredni govor, ki ga ne moremo razločiti od akta govorjenja in ga torej ne moremo razločiti od Boga samega, od božanskega »jaz«, ki v tem aktu prihaja naproti človeku in mu v njem pravi »ti«. Razodetje je Dei loquentis persona.

S stališča celovitega koncepta Božje besede moramo reči, da je tukaj, v Božjem razodetju, Božja beseda identična z Bogom samim. Izmed treh oblik Božje besede[2] lahko to brezpogojno in z najstriktnejšo upravičenostjo rečemo samo o razodetju. To lahko rečemo tudi o Svetem pismu in cerkveni proklamaciji, vendar ne tako brezpogojno in neposredno. Kajti če to lahko in moramo reči tudi o njih dveh, moramo vsekakor dodati, da je njuna identičnost z Bogom posredna. Ne da bi hoteli zanikati ali vsaj omejevati njun značaj kot Božje besede, se moramo zavedati, da je Božja beseda tukaj posredovana: najprej prek človeških oseb prerokov in apostolov, ki jo prejemajo in posredujejo naprej, in potem prek človeških oseb njenih razlagalcev in pridigarjev, tako da morata Pismo in proklamacija vedno postati Božja beseda, da bi to lahko bili. Božja beseda je sam Bog celo v Svetem pismu in cerkveni proklamaciji; tako je, ker je tako v razodetju, o katerem pričujeta. Kadar Božjo besedo razumevamo kot pridigano in zapisano besedo, je vsekakor ne razumemo kot Božjo besedo nižje stopnje, ampak razumevamo isto Božjo besedo v njeni navezavi na razodetje. Kadar pa jo po drugi strani razumevamo kot razodeto, jo razumemo ločeno od takšnih navezav, ali bolje kot osnovo navezav, v katerih je tudi Božja beseda. Razumemo jo torej kot nerazločljivo od dogodka, v moči katerega je to ena Božja beseda v teh navezavah, in torej kot nerazločljivo od Božjega neposrednega govora in zato od Boga samega. To je to, kar – ne bomo rekli razločuje, saj ni govora o višji ali nižji stopnji – ampak je značilno za razodetje v primerjavi s Svetim pismom in cerkveno proklamacijo (glede tega primerjaj § 4, 3 in 4).

V skladu s Svetim pismom je Božje razodetje osnova, ki nima nikakršne višje ali globlje osnove nad ali pod sabo, ampak je samo po sebi absolutna osnova, zato je za človeka sodišče, pri katerem ni mogoče sklicevanje na kako višje sodišče. Njegova realnost in resnica ne počivata na kaki višji resničnosti in resnici. Ti dve ne potrebujeta uresničitve ali potrditve za resnično s te ali katere koli druge točke. Ne da se ju meriti z realnostjo in resnico, ki jo najdemo na tej drugi točki. Ne da se ju vzporejati s čimer koli takšnim niti presojati in razumevati kot realnost in resnico s sklicevanjem na kaj takega. Nasprotno, Božje razodetje ima svojo realnost in resnico povsem in v vsakem pogledu – tako ontično kakor noetično – znotraj sebe. Samo če ga zanikamo, mu lahko pripišemo višjo ali globljo osnovo oziroma ga poskušamo razumeti in sprejeti ali zavrniti s stališča te višje ali globlje osnove. Seveda tudi sprejemanje razodetja s stališča te drugačne in domnevno višje osnove, npr. sprejetje razodetja, ko človek najprej postavi nadenj svojo vest kot sodnika, lahko pomeni samo zanikanje razodetja. Razodetje ne postane realno in resnično z ničemer drugim, bodisi po sebi ali za nas. Tako po sebi kot za nas je realno in resnično prek sebe. To ga razlikuje celo od pričevanja prerokov in apostolov ter pričevanja razlagalcev in pridigarjev Svetega pisma, vsaj vkolikor se to pričevanje razume per se. Če lahko rečemo, da je tudi to pričevanje po sebi in za nas osnovano prek sebe, je to v moči dejstva, da si to pričevanje ne le prizadeva navezati na razodetje, ampak se zares naveže nanj, ker je razodetje v njem postalo dejanski dogodek. To se lahko zgodi. To se mora zgoditi, če naj bosta Pismo in proklamacija Božja beseda. To morata postati. Razodetju to ni treba postati. V njem počiva in živi polnost izvornega samo-obstoječega bitja Božje besede.

To vse lahko povzamemo s trditvijo, da se Bog razodeva kot Gospod. To trditev moramo jemati kot analitično sodbo. Razločevanje med obliko in vsebino za biblično razodetje ne velja. Ko razodetje postane dogodek v skladu z Biblijo, ni nadaljnjega vprašanja, kaj naj bi bila njegova vsebina. Niti se ne more njegova vsebina enako dobro izraziti v katerem drugem dogodku. Čeprav v skladu z Božjim bogastvom razodetje nikoli ni enako, temveč vedno novo, je kljub temu kot táko vedno in v vseh okoliščinah razširjanje basileía toû theoû, gospostva Boga. In kako naj se razširjanje te basileía sploh zgodi, če ne prek tega, čemur tukaj pravimo razodetje? Biti Gospod pomeni biti to, kar je Bog v svojem razodevanju človeku. Delovati kot Gospod pomeni delovati tako, kot Bog v svojem razodetju deluje na človeka. Dobiti Gospoda je dobiti to, kar v Bogu dobi človek, ko sprejme njegovo razodetje – razodetje, ki je tukaj vedno razumljeno v tistem brezpogojnem smislu, v kakršnem nas sreča v pričevanju Pisma. Vse drugo, kar poznamo kot gospostvo, je lahko le kopija in je v resnici žalostna karikatura tega gospostva. Brez razodetja človek ne ve, da obstaja Gospod, da on, človek, ima Gospoda, in da je Bog ta Gospod. Prek razodetja pa to ve. Razodetje je razodetje gospostva, in s tem je razodetje Boga. Kajti Božje božanstvo, to, česar človek ne pozna in kar mu mora Bog razodeti ter mu v skladu s pričevanjem Pisma tudi razodene, je gospostvo. Gospostvo je prisotno v razodetju, ker sta njegova realnost in resnica tako popolnoma samoosnovani, ker ne potrebuje nobene druge uresničitve ali potrditve kot to, da se zgodi, ker je razodetje prek sebe in ne v navezavi na nekaj drugega, ker je tisti samo-vsebovani novum. Gospostvo pomeni svobodo.