Jezus je odgovoril in mu rekel: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. (Jn 14,23)
Kakšna je razlika med Božjo vseprisotnostjo in Božjim posebnim prebivanjem na določenem kraju (pri nekomu)? Zakaj je pri tem drugem potreben ‘prihod’?
Vzemite svoj vsakdan, svoje navadno življenje – svoje spanje, uživanje hrane, odhajanje na delo in hojo po opravkih – in ga kot daritev položite pred Boga. Sprejemanje tega, kar Bog dela za vas, je najboljše, kar lahko vi naredite za njega. Ne postanite tako zelo prilagojeni na svojo kulturo, da se prilegate vanjo ne da bi sploh pomislili. Namesto tega usmerite svojo pozornost na Boga. Spremenjeni boste od znotraj navzven. Pripravljeni bodite prepoznati, kaj hoče od vas, in se hitro odzovite temu. Za razliko od kulture okrog vas, ki vas vedno vleče dol na svoj nivo nezrelosti, Bog prinaša iz vas najboljše, razvija v vas lepo oblikovano zrelost. (Apostol Pavel v Pismu Rimljanom 12,1–2 – v prevodu The Message/Sporočilo)
V komentarjih na strani “Zakaj ne sprejemam kreacionizma” in na njeni podstrani “Kritika Behejeve mišnice”, se je razvnela živahna debata o razmerju med tema dvema področjema. Kako naj “beremo” zgodbo o začetkih, ki nam jo ponuja sodobna znanost, in tisto drugo, ki jo najdemo v Svetem pismu?
O tej temi sicer govorita tudi nekoliko starejša teksta, “Znanost in vera” in “Življenje iz Boga”, ki sta zdaj dobila nekaj nujno potrebnih dopolnil.
Pridružite se in napišite še svoje mnenje!
V knjigi, ki je izšla pred nekaj meseci, sta dve zbirki: zgodnjekrščanske hvalnice (Salomonove ode) in zgodnjejudovske molitve ter žalostinke (Salomonovi psalmi). Prevedla sva jih Alen Širca in jaz (Matjaž), zdaj pa lahko poslušate tudi pogovor, ki sva ga o tem imela na Radiu Ognjišče:
Beremo beremo, 14. 1. 2010 (neposredno predvajanje, lahko pa datoteko tudi prenesete)
Knjiga je po mojem uporabna kot molitvenik za vsakdanjo rabo, še posebej, ker nam prinaša molitveno izkušnjo prvih krščanskih generacij.
Na temo:
“Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa” (prim. Rim 3,21-22)
Od papeža!?! Preberite si jo na: aktualno.rkc.si
Kristjani smo poklicani k spodkopavanju kulture, v kateri živimo, k subverziji samovšečnosti, individualizma, gonje za uspehom, oblastjo, užitki ipd. O tem govori prispevek “Subverting for the Sake of Christ” (Subverzija zaradi Kristusa):
http://www.outofur.com/archives/2010/02/the_hansen_repo_7.html
Gre pravzaprav za recenzijo nove knjige. Posebej zanimiv je zaključek: avtor je prepričan, da je prvo subverzivno dejanje molitev. Ko molimo, v nasprotju s potrošniško kulturo, ki vedno napihuje našo “pozitivno samopodobo”, priznamo svojo nemoč, grešnost, majhnost in odvisnost od Boga. S tem se že obračamo proti toku …
V svojih molitvah ponavadi prosimo zase: za svoje potrebe, skrbi, želje, načrte, strahove. Namen te duhovne vaje je, da storimo nasprotno: osredotočimo se na Boga in začnemo molitev z njegove strani. Pridružimo se mu in pogledamo na svet z njegovega vidika. Prosimo in molimo »zanj«: za to, kar je pomembno njemu, za to, kar je njegova »skrb«, njegovo delo, njegova želja.
»Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,6–7)
Zelo podobno spodbudo najdemo v 1 Pt 5,7, napovedana pa je že v Stari zavezi (Ps 55,23; 68,20; Iz 30,15 itd.). O tej temi je veliko govoril Jezus: »Ne skrbite za svoje življenje« (Mt 6,25; preberi tudi naslednje vrstice). »Posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna« (Mt 13,22).
“Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal” (Pavel v Rim 12,3).
Misliti, misliti, misliti: živeti premišljeno. Mišljenje ima odločilno vlogo v pristni krščanski duhovnosti. Nadaljuj z branjem “Misliti in biti premišljen”
Na nekem blogu sem bral, kako eden izmed komentatorjev sprašuje uglednega krščanskega avtorja, če je določena cerkvena praksa iz 3. st. normativna, se pravi zavezujoča za nas danes. Ko sem premišljeval o tem, sem prišel do naslednjega: Bog je pred mene postavil eno – umreti s Kristusom in z njim vstati od mrtvih. Nadaljuj z branjem “Normativ: križ”
Matjaž Črnivec 