Vse sebuje (G.M. Hopkins). Sebovanje je bivanje kot jaz. Ohranjanje, izražanje, oddajanje mojega sebstva, tega kar sem, v svet. Jezus je prišel spremeniti, zamenjati, preustvariti, preobraziti, presnoviti, transsubstaciirati prav to.

Glavni način, kako sebujem, je moj notranji monolog oziroma dialog: tok misli v meni, ki si neprenehno sledijo. To je moj notranji svet. In Jezus je prišel očistit prav to (Mr 7,23). Ko se v tišini ustavim pred njim, Učiteljem in Gospodom, ko umolknem tudi navznoter, ne le na zunaj, ker čakam na njegovo besedo, kakor suženj svojega gospodarja, mu odprem srce, da dejansko vstopa vame in me preobraža tukaj, v globini. In če tukaj, potem vse in povsod. Ko vsaj za kratek čas neham sebovati – se vrteti okrog samega sebe, okrog lastnega repa – napravim prostor njemu, ki je moj novi jaz, novi človek, da me dejansko lahko presnovi od znotraj in vgradi svoje sebovanje vame. Zato se od tega trenutka naprej moje misli začnejo vrteti drugače, kot so se prej. Ker se menja njihovo gravitacijsko jedro. Takrat mi zbudi uho, v meni se zbuja Božja beseda, iz katere je vse ustvarjeno in iz katere sem ustvarjen jaz sam. Zdaj tudi na novo, iz Besede.