Kristus Božja Beseda

Zakaj se Kristus imenuje Božja Beseda? Ne samo, da ima Božjo besedo, ampak da to je? Zato, ker je že samo s tem, da obstaja, on Božja beseda nam: bodite taki! Je Božji ukaz vsemu človeštvu: živite kakor on, mislite kakor on, govorite kakor on, delujte kakor on, ljubite kakor on, učite kakor on, ozdravljajte kakor on, borite se kakor on, trpite kakor on, umrite kakor on, vstanite od mrtvih kakor on, bodite poveličani kakor on in prejmite njegovo slavo. Impakt Boga na človeka. Udarni pritisk; odtis Boga na vsako človeško bitje, ki se mu ukloni. Obnovitev človeka kot Božje podobe. Božji klic, ki je skrajno preprost, hkrati pa vseobsegajoč, bogat in globok in težak brez mere. Mogoč samo v moči Živega Boga, njegove žive Besede in oživljajočega Duha.

To je osnova osnove učenčevstva. Rim 8,29; Ef 4,15; Kol 3,11; 2 Mz 33,20..

Zato je Bog postal človek.

Postani svetišče

“Jezus, kaj je naslednji korak v mojem življenju?”

– “Postani moje svetišče.”

“Ali ni to dolgoročen življenjski cilj?”

– “Ne, sploh ne. Kdor je v meni, je nova stvaritev (2 Kor 5,17). Že zdaj. Samo postrgati mora stari kvas (1 Kor 5,7). Ker je že nov, ne ker bo nov. Jaz sem umrl, da bi ti lahko postal moje prebivališče (Ef 3,17). To je zate in za vsakogar, ki je stopil na mojo pot. To ni nekaj, kar traja, ampak nekaj, kar poslušno sprejmeš in se začneš tega zvesto zavedati, stalno.”

Torej moram zdaj začeti sebe in druge spraševati: “Ali si svetišče?” In če ne: “Kaj te pri tem ovira?”

Če se zavedam, da sem svetišče, potem bom občutljiv na vsako malenkost, ki me oskrunja – duhovno, duševno, telesno –, na vse, kar ne spada na ta veselo sveti kraj.

Bolno telo

Težava v bolezni je pravzaprav samo ena: telo hoče zavladati. S svojimi zahtevami, bolečinami, utrujenostjo. Toda če sem ga res izočil Gospodu, ga krstil v njegov križ, potem mora imeti Gospod oblast tudi tu, v takšnih okoliščinah moje duše. Telo je za Gospoda, njegovo svetišče. Tudi v tem času moram in smem najprej služiti Gospodu, ne svojemu telesu; Duhu, ne mesu; slednje bi pomenilo, da me je bolezen porazila. In nasprotno, ko služim njemu, je on močan, da mi dá moč v moji slabotnosti/bolezni. Če živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Torej tudi če smo bolni.

Problem je v miselnem vzorcu: “Jaz sem bolan,” ki prikrito, ampak učinkovito spet ustoliči Jaz na prestolu mojega življenja. Kot da moram zdaj jaz prevzeti vajeti in poskrbeti zase. Kot da Jezus ni Gospod tudi te – in še posebej te! – situacije. Pravilno mišljenje je: “Jaz sem slaboten, ampak Gospod misli name” (prim. Ps 40,18). On še vedno odreja moj čas, moj fokus, moje omejeno delo, moj potreben počitek. On skrbi zame, ne jaz. Zato mu moram biti še toliko bližje.

Ali to pomeni pretvarjanje, nepripravljenost, da bi se soočil z realnostjo? Ne, dejstva so dejstva: v mojem telesu so simptomi bolezni. Toda celotna resnica je takšna: to telo je bilo ob krstu v celoti izročeno Kristusu; je njegovo in on, Zdravnik, Gospod telesa, je tudi zdaj tukaj, kljub simptomom oziroma poleg simptomov. Ključno je, kaj bo s telesom, ki mu pripada, naredil on. Nič se ne zgodi brez njegove volje, zato je tudi v tej situaciji potrebno predvsem iskati to – njegovo voljo. “Pravični pade in gleda Gospoda” (prim. PsSal 3,5). Celotna resnica je: nekaj se dogaja z mojim telesom, nekaj pa se dogaja tudi v Duhu. In to, kar želi storiti Duh, je tisto ključno, na kar moram biti osredotočen. Telo pa je slabotno in tudi to upoštevam.

Molitveni pohod

Zakaj so redni molitveni pohodi oziroma sprehodi tako pomembni in tudi tako koristni za posameznikovo duhovno zdravje in rast?

Zato, ker takrat delujemo apostolsko. Čeprav morda v zelo omejenem smislu, takrat gremo (poslušen odziv na “Pojdite!” iz Mt 28,19), stopimo ven v svet, kamor je poslan Božji Sin in kamor smo z njegovo besedo in Duhom poslani mi. In tam, v svetu zastopamo in predstavljamo njega, molimo za njegov prihod, uresničeno voljo, dobro vse-urejajočo sodbo. In oznanjamo Stvarnika, ki ima vse v lasti in nam podarja vse, in Kralja, ki je daroval sebe za vse in prihaja sodit vsem.

V tem položaju smo stoodstotno usklajeni z Božjim srcem, njegovim načrtom, voljo, ljubeznijo. Njegovim bistvom, bitjem. Tudi če ne naredimo veliko in ne nagovorimo veliko ljudi, tudi če samo tiho molimo za njih in za ves kraj in potrpežljivo čakamo in iščemo človeka miru.

Ko hodimo ven iz toplega udobja svojega doma v mrzek svet okrog nas, posnemamo Božjega Sina, ki je zapustil ljubeče nebeško domovanje in se podal v sovražni svet. Za nas.

“Pojdi in tudi ti delaj enako!”
“Božji duh je vel nad globinami.”
“Duh veje, kjer hoče.”
Lk 10,37; 1 Mz 1,2; Jn 3,8

Tako se trenira in utrjuje apostolska narava cerkve.

Vera in civilizacija

Abraham, oče vere, je zapustil urbano življenje in ga zamenjal za polnomadsko. Vera zaobide človeško civilizacijo, krši njene standarde, okvire, horizonte pričakovanja, prepričanja, predstave, norme. Njene utrditve in ustalitve in zagotovitve. Prejema nebeško kraljestvo.

Vera je neukročena, nepokvarjena, nezaustavljena s človeškimi merili. Odpoveduje se človeški stalnosti in lastnini, ker v stalno posest prejema Boga in njegovo kraljestvo. In pri tem je Abrahamu navrženo tudi tisto prvo.

Vera je nekaj prvobitnega, veliko bolj kot civilizacija.

Zaradi te napetosti je vera vedno subverzivna. Ne pristaja na pravila človeške igre. Zato nastopa kot nekakšna motnja ali celo grožnja. Zato je tudi nujno deležna preganjanja, a je to ne more uničiti, nasprotno, ob tem še bolj raste.

To je zmaga, ki premaga svet: naša vera.
1 Jn 5,4

Kristusov Duh

Sveti Duh, s katerim bi bili radi napolnjeni, ni moč, s katero lahko ozdravljamo ali naredimo to ali ono čudežno dejanje po svojem hotenju in preudarku, ampak je najprej Kristusov um, njegovo mišljenje, njegova notranja mentalna drža (1 Kor 2,16; Rim 8,4–10). Če hočemo biti polni Božjega Duha, moramo pustiti, da Kristus opravi različne odprte kirurške posege v našem umu in volji, našem mentalnem, duševnem in čustvenem svetu, da začnemo misliti in bivati in želeti in hoteti in sploh “čutiti” kakor on. On pa je mislil in čutil tako, da se je izpraznil sebe in privzel vlogo in identiteto sužnja. Ni bival sebi in zase. Ne samostojno in ne avtonomno. Bil je poslušen. Vse je mislil, želel, govoril in delal za Očeta, in tako za ljudi. Bival je Očetu, ne sebi. Tako je čutil, to je bil njegov notranji svet in tega želi njegov Duh prinesti, presaditi, vcepiti, naseliti v nas.

Sveti Duh v meni torej že v začetku predpostavlja križanje samega sebe, usmrtitev starega sebičnega bivanja, jaza, samoljubnega sebovanja, starega gledanja nase in na svet (Rim 8,13). Pomeni vzpostavitev Kristusa v meni. Infuzija njegovega karakterja. Pomeni, da ne mislim, bivam, želim, skrbim zase, ampak za to, kar je njegovega (Flp 2,21). Živim Kristusa (Flp 1,21). Flp 2,5–11.

Vsako iskanje polnosti in moči Svetega Duha, ki tega ne upošteva, je zgrešeno in nevarno, ker človeka izpostavlja lažnim duhovom in močem, ki se zgolj pretvarjajo, da so Sveti Duh. Če se nisi pripravljen odreči sebi, svoji samostojnosti in avtonomnosti, če nočeš postati povsem tak kot Jezus, če nisi pripravljen privzeti njegovega poslanstva in značaja, ne prosi za Svetega Duha, ker boš prejel ponaredek. On prihaja zato, da opravi prav to “obrezo srca” – da nas od znotraj predela v Kristusa. In tam potem lahko delujejo tudi njegove moči, svobodno in naravno.

Človek je ustvarjen za Boga

Človek je bil ustvarjen kot Božja podoba (1 Mz 1,26; Rim 8,29), kot njegovo svetišče. Torej je moje naravno stanje, da sem popolnoma združen s Kristusom – on v meni in jaz v njem – in da sem poln Svetega Duha. Čeprav se sliši antiintuitivno in daleč od dejanskega stanja, sem bil prav za to narejen – takšen sem v resnici, tako sem koncipiran. Za to sem kot človek. Vsako drugačno bivanje je dejansko nenaravno, proti moji pravi naravi. Greh je izkrivljenje te prave narave, njeno popačenje in iznakaženje, toda Božji Sin se je razodel zato, da uniči to hudičevo delo in obnovi to pravo naravo ter jo pripelje do njenega smotra: popolne združenosti z Bogom, popolne prosojnosti za Boga v svet, da človek postane luč sveta (Mt 5,14), Božja luč v temi (Rim 2,19). Kristus je samega sebe žrtvoval, da bi bili čisti brez vsakega madeža ali hibe, polni Božjega veličastva (Ef 5,27). To velja zame kot človeka v celoti, še posebej pa za moje telo, kot tisto oprijemljivo, čudno, čudežno čutenje sebe v svetu, kot tisti del sveta, ki je jaz in ki je pod mojim neposrednim nadzorom in čutenjem. Zato: telo je za Gospoda in Gospod za telo (1 Kor 6,13). Zato je edino pravo bogoslužje, ki ostaja v Kristusu, darovanje svojega telesa kot žive žrtve Bogu (Rim 12,1). Tako postajamo – skupaj z brati in sestrami – njegovo telo, njegovo vidno, oprijemljivo svetišče v svetu.

Ko torej molim, da bi bil Kristus v meni in jaz v njem, ko molim, da bi se Kristus v polnosti naselil v moje srce, ko molim, da bi bil poln Svetega Duha, molim za nekaj naravnega, nekaj primernega temu, kako sem bil zamišljen in ustvarjen kot človek. Prosim za to, kar je samoumevno. To, da bi bival sam, brez njega in brez Svetega Duha, je neprimerno, nepristojno, perverzno, nenaravno v globokem pomenu te besede. Je temna zastranitev, bolezen, invalidnost, ki jo je povzročil greh. Ta pa v Kristusu nima več zadnje besede, nima več oblasti nad človekom, ker smo pod njegovo milostjo (Rim 6,14).

Pridi, Gospod Jezus, v svetišče, ki so ga pripravile tvoje roke. Ti boš tudi preobrazil naše bedno telo, da bo podobno telesu tvoje slave (Flp 3,21).

Poslušnost in ljubezen

Zakaj je poslušnost Bogu tako pomembna, da je celo izenačena z ljubeznijo do njega? “Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi” (Jn 14,15.21.23; 15,10.14). Kako sta lahko poslušnost in ljubezen eno in isto? Ali ni poslušnost nekaj precej bolj hladnega, trdega, formalnega, tudi prisilnega?

Poslušnost je z ljubeznijo izenačena zato, ker nam Bog prek svoje besede posreduje, izliva, podarja samega sebe. Njegovi ukazi so stvariteljski ukazi; ko jih poslušamo, jih čuvamo, se jih držimo in jih udejanjamo, dejansko nastaja nova resničnost, Božje kraljestvo, novo stvarjenje. Kdor je poslušen Božjim besedam, v njih sprejema Boga samega, njegovo podarjanje, iztekanje navzven. “Beseda je bila Bog” (Jn 1,1). In je. Ker ga ljubi, ga sprejema, in ker ga sprejema, ga ljubi. Vse veliko Kristusovo delo odrešenja na križu ima za cilj to, da se odstranijo vse ovire za človeško poslušnost. Odstranjen je greh, ki je odtujenost in sovražnost Bogu, zavračanje Boga-v-podarjanju-samega-sebe prek svoje besede. Novi človek, ustvarjen skladno s podobo Božjega Sina, z veseljem upošteva in dela vse, kar mu govori Oče (Ps 40,9).

Poleg tega pa je prva in glavna beseda, ki naj bi ji bili poslušni, zapoved ljubezni. Tako stara zapoved (5 Mz 6,5 in 3 Mz 19,18, povzeta v Mt 22,37.39), kakor nova zapoved (Jn 13,34; 17,26), ki staro še radikalizira, ker ukazuje, kliče, ustvarja med ljudmi ljubezen samega Boga. Vse ostale besede in zapovedi so samo različni vidiki te glavne zapovedi. Torej gre tudi s te, vsebinske strani pri poslušnosti za čisto ljubezen. Ali še drugače povedano. Vse Božje besede imajo samo en cilj: ustvarjanje in širjenje troedine Božje resničnosti v svetu, med ljudmi in v vsem stvarstvu; kreiranje ljubezni, ki se podarja in se podreja drug drugemu. “Bog je ljubezen” (1 Jn 4,8.16). Bogotvorno, theopoion.

Očetova ljubezen

Poleg Jn 17,26; Rim 5,5 in 1 Jn 3,1 me v zvezi s to temo bogato nagovarja tudi odlomek Ef 1,3–8.

Zdi se mi, da je pri Očetovi ljubezni glavna težava, da je ne znamo, ne zmoremo, si je ne upamo sprejemati. (Kakor tisti, ki je ves dan prebil lačen ob polni mizi, ker je mislil, da to, kar je na njej, ni zanj.) In ker ne sprejemamo polnosti duhovnega blagoslova, ki nam ga v ljubezni podarja Oče, ostajamo nepreobraženi, v svojih grehih in tesnobah, in ker smo taki, se ne čutimo dostojni Očetove ljubezni, in kot taki se od nje dejansko oddaljujemo in odtujujemo, in ne znamo najti poti iz grešnih sekvenc mišljenje-dejanje-krivda. In nad človekom, ki tako vztrajno živi v grehu, seveda ostaja Božja jeza.

Toda če bi se ustavili, suspendirali sebe, svoje misli in občutja, in se samo preprosto z zaupanjem obrnili in čakali in se odprli Očetu, bi nas njegova ljubezen sama usposobila, da bi je bili dostojni. In da hodimo v luči kot Božji otroci, svobodni greha in krivde, hvaležni in pametni za vsako dobro delo, ki ga hoče Oče delati v nas in po nas.

Edino Ljubezen lahko rodi ljubezen.

Novo človeštvo

Bog je v Kristusu ustvaril novo človeštvo, novega človeka; povsem nov način, kako biti človek; na novo je določil, kaj sploh je človek, kako je notranje naravnan, nastrojen in “ustrojen”. Nova vrsta človeka: ne več homo sapiens ampak homo Dei, “Božji človek” (2 Tim 3,17). V tem času torej za vse ljudi, vsakega posameznika obstaja samo eno vprašanje: Ali želiš postati ta novi človek ali ne? Če da, potem ne skrbi, kajti moč za to preustvarjenje je izključno Božja, ti samo zvesto sodeluj z njim, korak za korakom. To je njegovo delo, njegova zamisel, njegova milost, njegova ljubezen. Če pa ne, potem si boš moral sam pripisati posledice, ker je trenutni človek zvezan z zlom in mu hote ali nehote zavezan. Zato je zavezan tudi propadu in izginotju; njemu je namenjena smrt – on daje smrti svoj smisel, pravico do “obstoja”. Homo sapiens je pač predmet preizkušanja in skušnjav, zato mora imeti postavljeno mejo.

“Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.”
Ef 4,22–24