Pridi pred Boga

“Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. …

Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo.” (Heb 4,16 in 10,19-22)

Povabilo v neposredno Božjo prisotnost, v sveti prostor, najsvetejše, kjer vlada in se na nas izliva nezaslužena dobrota in kjer se nad kerubi sliši njegov glas. Je kaj bolj čudovitega od tega? Je lahko kaj bolj preprostega? Enostavno zaupaj v Kristusa in pridi pred Boga. Vsi še kako potrebujemo milost in usmiljenje. Kaj nam brani, da tega ne bi počeli vedno, vsakodnevno, neprestano?

Položiti svoje življenje pred Boga

Vzemite svoj vsakdan, svoje navadno življenje – svoje spanje, uživanje hrane, odhajanje na delo in hojo po opravkih – in ga kot daritev položite pred Boga. Sprejemanje tega, kar Bog dela za vas, je najboljše, kar lahko vi naredite za njega. Ne postanite tako zelo prilagojeni na svojo kulturo, da se prilegate vanjo ne da bi sploh pomislili. Namesto tega usmerite svojo pozornost na Boga. Spremenjeni boste od znotraj navzven. Pripravljeni bodite prepoznati, kaj hoče od vas, in se hitro odzovite temu. Za razliko od kulture okrog vas, ki vas vedno vleče dol na svoj nivo nezrelosti, Bog prinaša iz vas najboljše, razvija v vas lepo oblikovano zrelost. (Apostol Pavel v Pismu Rimljanom 12,1–2 – v prevodu The Message/Sporočilo)

Molitev »za Boga«

V svojih molitvah ponavadi prosimo zase: za svoje potrebe, skrbi, želje, načrte, strahove. Namen te duhovne vaje je, da storimo nasprotno: osredotočimo se na Boga in začnemo molitev z njegove strani. Pridružimo se mu in pogledamo na svet z njegovega vidika. Prosimo in molimo »zanj«: za to, kar je pomembno njemu, za to, kar je njegova »skrb«, njegovo delo, njegova želja.

Nadaljuj z branjem “Molitev »za Boga«” →

Skrb in Bog

»Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,6–7)

Zelo podobno spodbudo najdemo v 1 Pt 5,7, napovedana pa je že v Stari zavezi (Ps 55,23; 68,20; Iz 30,15 itd.). O tej temi je veliko govoril Jezus: »Ne skrbite za svoje življenje« (Mt 6,25; preberi tudi naslednje vrstice). »Posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna« (Mt 13,22).

Nadaljuj z branjem “Skrb in Bog” →

Ozdravljenje

“Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni.” (Jak 5,16)

Podobno kakor v 2 Krn 7,14 tudi tukaj vidimo povezavo med spokorjenjem in ozdravljenjem. Slednje moramo razumeti v širšem smislu: odpuščanje grehov, obnovitev odnosov in medsebojne skupnosti, vrnitev nazaj v Božjo ureditev, okrepitev, jasna usmeritev ipd., ne da bi izključevali tudi duševno in telesno ozdravljenje.

Trubar o nujnosti spokorjenja

Primož Trubar daje v Cerkovni ordningi [Gg 2a] naslednje navodilo:

Pridigarji morajo zvesto in pogosto opominjati ljudi ter jih poučiti, da molitve in prošnje brez pravega spokorjenja, brez vere in brez pravega Božjega spoznanja ne veljajo nič in pri Bogu ne opravijo, izprosijo ali pridobijo ničesar. Zato je potrebno, da tisti ljudje, ki hočejo svoje prošnje dobro naložiti in kaj izprositi od Boga, najprej odstopijo od grehov, ki so proti naši vesti, in nato s pravo vero v imenu Jezusa Kristusa kličejo Gospoda Boga. Če tega namreč ne storimo, slišimo od Boga, po preroku Izaiju 1,15, naslednje: »Čeprav iztegujete ali vzdigujete svoje roke, vseeno obračam od vas svoje oči, in tudi če veliko molite, vas ne uslišim, kajti vaše roke so polne krvi« itn. Zato morajo pridigarji s svojo Cerkvijo še posebej skupne molitve opravljati tako, da bodo ljudje pripravljeni na spokorjenje. Kajti nihče ne moli prav in z gotovostjo, če ne stoji v pravem spokorjenju, v ponižnosti in v pravi veri.

Koliko to velja za nas danes – za pridigarje in za vse kristjane?

Preizkusi in spoznaj me

Ena od duhovnih disciplin oziroma “vaj v pobožnosti” je, da prinesemo sebe pred Boga in mu dopustimo, da nas “preiskuje”:

Preizkusi me, Gospod, in me skušaj,
prečisti mi obisti in srce … (Ps 26)

Srce je zvijačnejše od vsega
in zahrbtno;
kdo ga more doumeti? –
Jaz, Gospod, preiskujem srce,
preizkušam obisti … (Jer 17)

Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce,
preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!
Poglej, ali je pri meni pot bridkosti,
in vodi me po večni poti! (Ps 139)

Tukaj je prava ponižnost in priznanje grehov.
Ali dopuščamo, da nas Bog preiskuje?
O sebi imamo lahko takšno ali drugačno mnenje. Toda kakšno mnenje ima o nas Bog?
Ali ni to pot, kako dospeti do naslednjega:

Zdaj pa ne samo, da ste Boga spoznali, ampak še več, tudi Bog vas je spoznal. (Gal 4)

Božični očenaš

Božična skrivnost razsvetljuje vse, kar je krščansko, tudi našo molitev. V luči tega dogodka vsi psalmi dobijo nov, globlji pomen, drugačen naboj, posebno usmeritev. Obenem pa se na novo razkrije tudi naša osrednja molitev, očenaš, ki naj bi bila »mati vse molitve«.

Oče naš, ki si v nebesih – naš Oče si zato, ker je tvoj Sin postal eden izmed nas. Da bi bili tvoji otroci, je vzel, privzel našo naravo (Jn 1,14; Heb 2,14–15) in jo brez vsake naše zasluge dvignil k Bogu.

Posvečeno bodi tvoje ime – razkril si se nam kot Emanuel, Bog z nami (Mt 1,23), kot Jezus, Bog, ki nas rešuje naših grehov (Mt 1,21), kot Trojstvo, ki nas obdaja, kakor je obdalo devico Marijo (Lk 1,35); hvala ti, ker si v svoji svobodi do nas tako dober! Strašen, pretresljiv si v svoji radodarnosti!

Nadaljuj z branjem →

Nebeško bogoslužje

Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota! (Ps 136; prim. 2 Krn 5,13; 20,21)

Osrednja tema Nove zaveze je Jezus. On, ki se je spustil od Boga, kot dar nam, iz ljubezni. Z njim je povezana tema milosti, Božje nezaslužene dobrote, ki smo je deležni. Jezus je čista milost.

Sad Jezusove milosti je, da imamo kristjani po njem „dostop do Očeta v enem Duhu“ (Ef 2,18). Nadaljuj z branjem “Nebeško bogoslužje” →