“Vadi se v pravi pobožnosti. Urjenje telesa namreč le malo koristi, prava pobožnost pa je koristna v vsem, ker obljublja življenje, sedanje in prihodnje. Zanesljiva je ta beseda in vredna popolnega sprejetja. Zato se namreč trudimo in bojujemo, ker smo naslonili svoje upanje na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernih.” (1 Tim 4,7–10)
Vadba, dobesedno gimnastika, v duhovni osredotočenosti, v ‘dobrem Božjem strahu’. Kako točno naj bi to izgledalo? Kakšne so vaše izkušnje s tem? Kaj pri tem pomaga?