Videnje vesoljne daritve

»… da bi bil za narode liturg Mesija Jezusa, ki z Božjim evangelijem opravlja duhovniško službo, da bi narodi postali Bogu prijetna daritev, ki jo posvečuje Sveti Duh« (Pavel v Pismu Rimljanom 15,16).

»Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobražajte s pomočjo prenove svojega uma, da boste ugotavljali, kaj je Božja volja, dobra, všečna in popolna.« (Pismo Rimljanom 12,1–2)

»Na Gospodov dan se zberite, lomite kruh in se zahvaljujte, najprej pa priznajte svoje prestopke, da bo vaša žrtev čista. In kdor se prepira s svojim bližnjim, naj se vam ne pridruži, dokler ni dosegel sprave, da bi vaša žrtev ne bila oskrunjena. O njej je namreč Gospod rekel: ‘Na vsakem kraju in času naj se mi daruje čista žrtev, kajti velik kralj sem, govori Gospod, in čudovito je moje ime med narodi.’« (Didahe 14; prost navedek iz Malahija 1,11.14)

»Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in liturgiji vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi.« (Pavel v Pismu Filipljanom 2,17)

Iz teh in drugih zgodnjekrščanskih besedil nam vstaja pred očmi slika velikega žrtvovanja oziroma daritve, ki zaobjema ves svet in vse čase. Gre za nenehno vesoljno bogoslužno dejanje, osrediščeno v Kristusovi smrti na križu pod Poncijem Pilatom in katerega druga stran je njegovo vstajenje od mrtvih. Ta holokavst, celostna žgalna daritev, ki zgori do konca, ima svojo zgodovinsko in geografsko os, okrog katere se vrti, in jedro, iz katerega se širi v »vse kraje in čase«, v »povsod« in »vselej«. V to skrivnostno navzoče dogajanje, poslušno odgovarjanje in mistično resnično bogoslužno dejanje smo povabljeni vsi in sicer po evangeliju. Klic Kristusovega evangelija je jasen: »Spreobrnite se, hodite za menoj, sprejmite svoj križ, kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik« (prim. Mt 4,17.19; 10,38.39; Jn 12,26).

Nadaljuj z branjem “Videnje vesoljne daritve” →

Kako gledamo

»Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« (Mt 6,22-23)

In v prevodu “The Message”: Nadaljuj z branjem “Kako gledamo” →

Poslanstvo Cerkve

Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta. (Apd 1,8)

Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. … Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. (1 Pt 2,5.9)

… zdaj pa [Bog] naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. (Apd 17,30)

… [evangelij] je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. (Kol 1,6)

Cerkev ne obstaja sama zaradi sebe; njen namen ni, da skrbi zase in ohranja nekakšen status quo, ampak da oznanja, razglaša, pričuje za Jezusa in razširja dobro novico o njem; skratka da je “agent” rasti Božjega kraljestva. Nadaljuj z branjem “Poslanstvo Cerkve” →

Dati sebe

»Kdor namreč hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil; kdor pa izgubi svojo dušo zaradi mene, jo bo našel.« (Mt 16,25)

Ni nam vseeno zase. Skrbimo zase. Vse svoje želje želimo zaradi sebe. Svoja stališča in svoje mišljenje utemeljujemo na sebi in iz sebe. Sebe zagovarjamo, sebe ohranjamo, sebe varujemo. Nazadnje je tudi naša religija le projekt, kako rešiti sebe.

Jezus predlaga nekaj popolnoma drugačnega, nekaj predrznega in nezaslišanega. Želi, da mu sebe damo, »svojo dušo«. Nekaj osebnega, skrajno intimnega. Prav to in nič drugega. Vse ostalo je farizejska igra.

Onkraj tega je nepopustljiva ljubezen.

»Kdor namreč hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil; kdor pa izgubi svojo dušo zaradi mene, jo bo našel.« (Mt 16,25)

Ni nam vseeno zase. Skrbimo zase. Vse svoje želje želimo zaradi sebe. Svoja stališča in svoje mišljenje utemeljujemo na sebi. Sebe zagovarjamo, sebe ohranjamo, sebe varujemo. Nazadnje je tudi naša religija le projekt, kako rešiti sebe.

Jezus predlaga nekaj popolnoma drugačnega, nekaj predrznega in nezaslišanega. Želi, da mu damo sebe, »svojo dušo«. Nekaj osebnega, skrajno intimnega. Prav to in nič drugega. Vse ostalo je farizejska igra.

Onkraj tega je nepopustljiva ljubezen.

Pridi pred Boga

“Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. …

Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo.” (Heb 4,16 in 10,19-22)

Povabilo v neposredno Božjo prisotnost, v sveti prostor, najsvetejše, kjer vlada in se na nas izliva nezaslužena dobrota in kjer se nad kerubi sliši njegov glas. Je kaj bolj čudovitega od tega? Je lahko kaj bolj preprostega? Enostavno zaupaj v Kristusa in pridi pred Boga. Vsi še kako potrebujemo milost in usmiljenje. Kaj nam brani, da tega ne bi počeli vedno, vsakodnevno, neprestano?

Prebivanje

Jezus je odgovoril in mu rekel: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. (Jn 14,23)

Kakšna je razlika med Božjo vseprisotnostjo in Božjim posebnim prebivanjem na določenem kraju (pri nekomu)? Zakaj je pri tem drugem potreben ‘prihod’?

Sveta subverzija

Kristjani smo poklicani k spodkopavanju kulture, v kateri živimo, k subverziji samovšečnosti, individualizma, gonje za uspehom, oblastjo, užitki ipd. O tem govori prispevek “Subverting for the Sake of Christ” (Subverzija zaradi Kristusa):

http://www.outofur.com/archives/2010/02/the_hansen_repo_7.html

Gre pravzaprav za recenzijo nove knjige. Posebej zanimiv je zaključek: avtor je prepričan, da je prvo subverzivno dejanje molitev. Ko molimo, v nasprotju s potrošniško kulturo, ki vedno napihuje našo “pozitivno samopodobo”, priznamo svojo nemoč, grešnost, majhnost in odvisnost od Boga. S tem se že obračamo proti toku …

Skrb in Bog

»Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,6–7)

Zelo podobno spodbudo najdemo v 1 Pt 5,7, napovedana pa je že v Stari zavezi (Ps 55,23; 68,20; Iz 30,15 itd.). O tej temi je veliko govoril Jezus: »Ne skrbite za svoje življenje« (Mt 6,25; preberi tudi naslednje vrstice). »Posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna« (Mt 13,22).

Nadaljuj z branjem “Skrb in Bog” →

Misliti in biti premišljen

“Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal” (Pavel v Rim 12,3).

Misliti, misliti, misliti: živeti premišljeno. Mišljenje ima odločilno vlogo v pristni krščanski duhovnosti. Nadaljuj z branjem “Misliti in biti premišljen” →

Normativ: križ

Na nekem blogu sem bral, kako eden izmed komentatorjev sprašuje uglednega krščanskega avtorja, če je določena cerkvena praksa iz 3. st. normativna, se pravi zavezujoča za nas danes. Ko sem premišljeval o tem, sem prišel do naslednjega: Bog je pred mene postavil eno – umreti s Kristusom in z njim vstati od mrtvih. Nadaljuj z branjem “Normativ: križ” →