Izzivi in vprašanja za krščansko življenje. Klici k poglobitvi.
»Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« (Mt 6,22-23)
In v prevodu “The Message”: Nadaljuj z branjem “Kako gledamo”
Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta. (Apd 1,8)
Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. … Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. (1 Pt 2,5.9)
… zdaj pa [Bog] naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. (Apd 17,30)
… [evangelij] je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. (Kol 1,6)
Cerkev ne obstaja sama zaradi sebe; njen namen ni, da skrbi zase in ohranja nekakšen status quo, ampak da oznanja, razglaša, pričuje za Jezusa in razširja dobro novico o njem; skratka da je “agent” rasti Božjega kraljestva. Nadaljuj z branjem “Poslanstvo Cerkve”
»Kdor namreč hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil; kdor pa izgubi svojo dušo zaradi mene, jo bo našel.« (Mt 16,25)
Ni nam vseeno zase. Skrbimo zase. Vse svoje želje želimo zaradi sebe. Svoja stališča in svoje mišljenje utemeljujemo na sebi in iz sebe. Sebe zagovarjamo, sebe ohranjamo, sebe varujemo. Nazadnje je tudi naša religija le projekt, kako rešiti sebe.
Jezus predlaga nekaj popolnoma drugačnega, nekaj predrznega in nezaslišanega. Želi, da mu sebe damo, »svojo dušo«. Nekaj osebnega, skrajno intimnega. Prav to in nič drugega. Vse ostalo je farizejska igra.
Onkraj tega je nepopustljiva ljubezen.
»Kdor namreč hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil; kdor pa izgubi svojo dušo zaradi mene, jo bo našel.« (Mt 16,25)
Ni nam vseeno zase. Skrbimo zase. Vse svoje želje želimo zaradi sebe. Svoja stališča in svoje mišljenje utemeljujemo na sebi. Sebe zagovarjamo, sebe ohranjamo, sebe varujemo. Nazadnje je tudi naša religija le projekt, kako rešiti sebe.
Jezus predlaga nekaj popolnoma drugačnega, nekaj predrznega in nezaslišanega. Želi, da mu damo sebe, »svojo dušo«. Nekaj osebnega, skrajno intimnega. Prav to in nič drugega. Vse ostalo je farizejska igra.
Onkraj tega je nepopustljiva ljubezen.
“Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. …
Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo.” (Heb 4,16 in 10,19-22)
Povabilo v neposredno Božjo prisotnost, v sveti prostor, najsvetejše, kjer vlada in se na nas izliva nezaslužena dobrota in kjer se nad kerubi sliši njegov glas. Je kaj bolj čudovitega od tega? Je lahko kaj bolj preprostega? Enostavno zaupaj v Kristusa in pridi pred Boga. Vsi še kako potrebujemo milost in usmiljenje. Kaj nam brani, da tega ne bi počeli vedno, vsakodnevno, neprestano?
Jezus je odgovoril in mu rekel: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. (Jn 14,23)
Kakšna je razlika med Božjo vseprisotnostjo in Božjim posebnim prebivanjem na določenem kraju (pri nekomu)? Zakaj je pri tem drugem potreben ‘prihod’?
Kristjani smo poklicani k spodkopavanju kulture, v kateri živimo, k subverziji samovšečnosti, individualizma, gonje za uspehom, oblastjo, užitki ipd. O tem govori prispevek “Subverting for the Sake of Christ” (Subverzija zaradi Kristusa):
http://www.outofur.com/archives/2010/02/the_hansen_repo_7.html
Gre pravzaprav za recenzijo nove knjige. Posebej zanimiv je zaključek: avtor je prepričan, da je prvo subverzivno dejanje molitev. Ko molimo, v nasprotju s potrošniško kulturo, ki vedno napihuje našo “pozitivno samopodobo”, priznamo svojo nemoč, grešnost, majhnost in odvisnost od Boga. S tem se že obračamo proti toku …
»Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,6–7)
Zelo podobno spodbudo najdemo v 1 Pt 5,7, napovedana pa je že v Stari zavezi (Ps 55,23; 68,20; Iz 30,15 itd.). O tej temi je veliko govoril Jezus: »Ne skrbite za svoje življenje« (Mt 6,25; preberi tudi naslednje vrstice). »Posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna« (Mt 13,22).
“Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal” (Pavel v Rim 12,3).
Misliti, misliti, misliti: živeti premišljeno. Mišljenje ima odločilno vlogo v pristni krščanski duhovnosti. Nadaljuj z branjem “Misliti in biti premišljen”
Na nekem blogu sem bral, kako eden izmed komentatorjev sprašuje uglednega krščanskega avtorja, če je določena cerkvena praksa iz 3. st. normativna, se pravi zavezujoča za nas danes. Ko sem premišljeval o tem, sem prišel do naslednjega: Bog je pred mene postavil eno – umreti s Kristusom in z njim vstati od mrtvih. Nadaljuj z branjem “Normativ: križ”
Ena od duhovnih disciplin oziroma “vaj v pobožnosti” je, da prinesemo sebe pred Boga in mu dopustimo, da nas “preiskuje”:
Preizkusi me, Gospod, in me skušaj,
prečisti mi obisti in srce … (Ps 26)Srce je zvijačnejše od vsega
in zahrbtno;
kdo ga more doumeti? –
Jaz, Gospod, preiskujem srce,
preizkušam obisti … (Jer 17)Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce,
preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!
Poglej, ali je pri meni pot bridkosti,
in vodi me po večni poti! (Ps 139)
Tukaj je prava ponižnost in priznanje grehov.
Ali dopuščamo, da nas Bog preiskuje?
O sebi imamo lahko takšno ali drugačno mnenje. Toda kakšno mnenje ima o nas Bog?
Ali ni to pot, kako dospeti do naslednjega:
Zdaj pa ne samo, da ste Boga spoznali, ampak še več, tudi Bog vas je spoznal. (Gal 4)
Matjaž Črnivec 