Nicejski cerkveni zbor: drugo mnenje

Letos je minilo 1700 let od nicejskega cerkvenega zbora, ki pomeni prelomnico v krščanski zgodovini. Dogodek je bil tako daljnosežen, da nekateri ločijo krščansko zgodovino na pred- in ponicejsko. Nicejski cerkveni zbor je znan po tem, da je določil krščansko pravovernost: govorimo o nicejski pravovernosti oziroma o teologiji Svete trojice, ki se je s tem cerkvenim zborom pravzaprav začela razvijati in se je nadaljevala v naslednjih stoletjih. Nicejski zbor mnogi slavijo kot pomemben dosežek, predvsem na področju krščanske enotnosti. Strinjam se, da je dobro, da arijanstvo, proti kateremu je zbor nastopil, ni postalo prevladujoča oblika krščanstva. Vendar pa način, na katerega se je to preprečilo, pušča grenak priokus, zaradi česar se težko pridružim vznesenemu proslavljanju. V tem prispevku želim predstaviti drugo mnenje, ki skuša biti zgodovinsko uravnoteženo in pokazati tudi na negativne vidike tega zbora.

Nadaljuj z branjem →

Israel and the End Times

The modern state of Israel does not equal Israel from the Christian Bible. I have been thinking for some time that someone or even I myself should say or write something about this, but then the best living theologian does it for us – nice!

Nadaljuj z branjem →

Debata o Bogu

Predvčerajšnjim je bil objavljen tale fascinanten pogovor:

Richarda Dawkinsa kot slavnega promotorja »novega ateizma« ni treba predstavljati. Zgodba Ayaan Hirsi Ali pa je presenetljiva: zrasla je v radikalnem muslimanskem okolju Somalije in Kenije, po pobegu v Evropo se je povsem odvrnila od religije, napisala knjižno uspešnico Infidel ter postala ena glavnih akterk »novega ateizma« in tudi poslanka v nizozemskem parlamentu. Nedavno pa je postala kristjanka. Tako kot mnoge, jo je Bog »našel … v deželi puščave, v pustinji, kjer tuli samota« (5 Mz 32,10), v težki življenjski situaciji, kjer se ji je porušil svet.

Nadaljuj z branjem →

Koronska kriza – kaj naj stori Jezusov učenec

Ob premišljevanju Psalma 11

Stopimo korak nazaj in poglejmo, kaj se dogaja v svetu. Znašli smo se v informacijski vojni. Gre za pravo vojno: ljudje množično umirajo, ker nimajo pravih informacij – takšnih ali drugačnih. Stave so visoke na obeh straneh.

Poglejmo, kdo je na eni in kdo na drugi strani tega spopada. Na eni strani, ki jo imenujem »uradna«, so politični voditelji s svojimi zdravstvenimi organizacijami, z množičnimi mediji in nato tudi z vzvodi prisile in organi pregona. Za njimi stoji samooklicani konsenz medicinske stroke, za njim pa velike farmacevtske družbe, katerih finančni interesi in lobistične moči niso neznani. Še za njimi stojijo vplivne gospodarske elite, nekakšni »arhonti«, arhitekti nove digitalizirane svetovne ureditve s komaj prikritimi željami po kreiranju javnega soglasja, po popolni oblasti in po množičnem nadzoru. Ob njihovem boku stojijo sociopatski verniki v tehniko, ki naj bi bila končna rešitev za vse človeške tegobe, s svojimi utopičnimi ali distopičnimi vizijami prihodnosti.

Na drugi strani, ki jo imenujem »skeptična«, je manjšinski del medicinskih strokovnjakov, ki ugovarjajo političnemu konsenzu, da je cepivo edina pot iz epidemije in da drugih zdravil ni. Ob njihovem boku najdemo mnoge pravnike, ki opozarjajo na kršitve mednarodnih pravnih konvencij ter mnogih lokalnih ustav in zakonov. Za njimi stojijo zapriseženi proticepilci, ki načelno ugovarjajo vsem cepljenjem. Ob njihovem boku so mnogi drugi, ki so v zadnjih desetletjih izgubili zaupanje v prevladujočo doktrino in prakso samooklicane medicinsko-farmacevtske stroke, ki na vseh področjih enostransko zagovarja in razvija kurativo in ne preventive. Za njimi so pripadniki različnih duhovnosti in novodobnih gibanj s komaj prikritimi strahovi, paranojami in blodnimi utopičnimi ali distopičnimi vizijami prihodnosti.

Nadaljuj z branjem →

Se je res treba cepiti proti covidu iz odgovornosti in skrbi do drugih?

Zdi se, da je ta trditev v različnih oblikah glavno gibalo javne kampanje, ki spodbuja k cepljenju. Izrekajo jo državni, zdravstveni, medijski in tudi mnogi verski voditelji. Gre za moralni naboj, ki poganja kolesje enega največjih projektov v zgodovini človeštva. Celotni argument gre nekako takole: cepiti se je treba iz skrbi in ljubezni do drugih, to je družbeno odgovorno dejanje. Če se ne cepiš, ogrožaš sebe in druge. Pravzaprav v obeh primerih ogrožaš druge: če se okužiš sam in pri tem zboliš za hujšo obliko koronavirusa, boš moral v bolnišnico, tam boš po nepotrebnem obremenil že tako preobremenjeno zdravstveno osebje, ki se zaradi tvoje sebičnosti ne bo moglo posvetiti drugim covidnim bolnikom ali pa drugim bolnikom nasploh. V priostreni obliki: zaradi tebe, ki se nisi hotel cepiti, s čimer bi lahko preprečil svojo okužbo ali vsaj resnejši potek bolezni, bo v težavah nekdo drug, morda bo celo umrl, ker ne bo dobil potrebne zdravstvene oskrbe.

Nadaljuj z branjem →

Kristjani in pogoj cepljenja za udeležbo na bogoslužju

To razmišljanje je nastalo v spletni debati na Facebooku kjer so nekateri sogovorniki zastopali stališče, da morajo krščanske skupnosti dosledno upoštevati vladni odlok, v skladu s katerim se je mogoče bogoslužja udeležiti le z izpolnjevanjem pogoja PCT. V svojem razmišljanju sem se osredotočil samo na pogoj C, ki predstavlja glavni etični in praktični problem. Naj uvodoma povem: nisem a priori proti cepljenju in testiranju, spoštujem brate in sestre v Kristusu, ki so se cepili in ki v skladu s svojo vestjo sledijo večinskim smernicam reševanja covida-19. Odločno zagovarjam dolžnost vseh, da pazimo drug na drugega, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi zavarujemo sebe in druge ter tako preprečujemo okužbe. Vendar je še nekaj bolj svetega od tega. Kot je rekel Luter: »Tu stojim, ujetnik Božje besede in svoje vesti, tako mi Bog pomagaj!«

Stališča sogovornikov v obrisih povzemam takole:

Vprašanje varnosti: kdor pride v občestvo necepljen, ogroža njegovo varnost.
Etično vprašanje: ravnanje nekoga, ki se noče cepiti, je »nekrščansko in neljubeče«, takšnemu »ni mar za blagor bližnjega in občestva«, tak je »brezbrižen ali ignorantski«. Z drugimi besedami: to je nemoralno, to je greh.
Izključitev iz občestva: takšnemu človeku je pred Bogom prav preprečiti udeležbo na bogoslužju.

Preden odgovorim po točkah, naj povem na splošno: če so ta vprašanja upravičena, so upravičena zgolj kot stvar internega razmisleka Gospodove skupnosti. Ne morejo biti preprosto kopija nekega vladnega odloka, ker se tičejo enosti Božjega ljudstva in cerkvene discipline, o katerih država seveda ne ve ničesar (in prav je tako). In sploh ne morejo biti preprosta kopija vladnega odloka v podrobnostih, kako se izvajajo, ker ima cerkev v zvezi s cerkveno disciplino svoja lastna pravila, ki jih je postavil sam Kristus, Glava cerkve (Mt 18,15–20).

V zvezi s temi vprašanji opozarjam tudi na javno izjavo angleških kristjanov (https://vaccinepassportletter.wordpress.com/), s katero se v celoti strinjam. Tam je že precej dobro formuliranih odgovorov in stališč, ki se jim preprosto pridružujem.

Nadaljuj z branjem →

Osnovna oblika Cerkve

Vprašanje, kaj je Cerkev, se zdi precej samoumevno, vendar čim hočemo podati natančnejši odgovor, vidimo, da stvari niso tako preproste, kot se zdi na prvi pogled. Obstajajo različne, celo nasprotne predstave o tem, kaj naj bi bila Cerkev, kako naj bi se vzpostavljala in kaj naj bi bilo njeno bistvo oziroma njeno glavno opravilo v svetu. Od tega je odvisna celotna vizija in nato tudi konkretna organizacija krščanskega življenja in delovanja. Gre torej za bistveno vprašanje, kako naj bi kristjani obstajali in delovali v sodobnem svetu, kako naj bi se povezovali in kako naj bi izvrševali misijon »do skrajnih mej sveta«, ki nam je bil zaupan.

Nadaljuj z branjem →

Dokaz za Boga

Dokaz za obstoj Boga je pravzaprav dokaj preprost:

Jaz obstajam in se zavedam obstajanja, zato ima izvor mene in vsega sveta nujno tudi to zmožnost. Če trdim, da je ta zavest samo iluzija mrtve in nerazumne materije, ki je po mrtvih zakonih nekako organizirala samo sebe, moram nujno priznati, da je tudi ta trditev iluzorična, saj je popolnoma udeležena v tej veliki iluziji.

Razlaga

Nadaljuj z branjem “Dokaz za Boga” →

Je krst potreben za odrešenje?

Glede na to, da sem se v debatni skupini zapletel v debato o krstu, se mi zdi prav, da navedem nekaj misli o članku, “Is baptism necessary for salvation?“, ki je nekakšna osnova omenjene debate. Ob tem bi rad razvil nekaj svojih misli.

Nadaljuj z branjem “Je krst potreben za odrešenje?” →

A conscientious objection

I’ve seen again the last year’s Easter message from David Cameron (https://www.youtube.com/watch?v=G1qo1gd4klc), together with quite enthusiastic comments from some of my Christian friends. It made me feel uneasy. As a Christian, I am certainly glad that with such a statement Christianity is placed in the public sphere, where it belongs, and I strongly agree with various points being made – like the one that recognizes that Christianity can and does have a positive effect on general public life and the flourishing of the whole society. However, I must raise a Christian objection against the main point propagated here: the “Christian country” or “Christian nation”.

Nadaljuj z branjem “A conscientious objection” →