Položiti svoje življenje pred Boga

Vzemite svoj vsakdan, svoje navadno življenje – svoje spanje, uživanje hrane, odhajanje na delo in hojo po opravkih – in ga kot daritev položite pred Boga. Sprejemanje tega, kar Bog dela za vas, je najboljše, kar lahko vi naredite za njega. Ne postanite tako zelo prilagojeni na svojo kulturo, da se prilegate vanjo ne da bi sploh pomislili. Namesto tega usmerite svojo pozornost na Boga. Spremenjeni boste od znotraj navzven. Pripravljeni bodite prepoznati, kaj hoče od vas, in se hitro odzovite temu. Za razliko od kulture okrog vas, ki vas vedno vleče dol na svoj nivo nezrelosti, Bog prinaša iz vas najboljše, razvija v vas lepo oblikovano zrelost. (Apostol Pavel v Pismu Rimljanom 12,1–2 – v prevodu The Message/Sporočilo)

Ozdravljenje

“Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni.” (Jak 5,16)

Podobno kakor v 2 Krn 7,14 tudi tukaj vidimo povezavo med spokorjenjem in ozdravljenjem. Slednje moramo razumeti v širšem smislu: odpuščanje grehov, obnovitev odnosov in medsebojne skupnosti, vrnitev nazaj v Božjo ureditev, okrepitev, jasna usmeritev ipd., ne da bi izključevali tudi duševno in telesno ozdravljenje.

Kristus – Bog na zemlji

Glavna značilnost krščanstva je: “Bog v človeku na zemlji.” Ljudje si sploh ne predstavljajo, kaj zares pomeni Kristusov prihod. Kaj drugega je Kristusov prihod kot preroška ideja, da mora imeti Bog svojo ustreznico na zemlji? Bog mora spet prebivati med ljudmi na zemlji. (Cristoph Blumhardt: Action in Waiting, str. 169).

Več o tej knjigi si lahko preberete na: www.plough.com/ebooks/ActioninWaiting.html, kjer si lahko zastonj naložite tudi druge knjige.

Preizkusi in spoznaj me

Ena od duhovnih disciplin oziroma “vaj v pobožnosti” je, da prinesemo sebe pred Boga in mu dopustimo, da nas “preiskuje”:

Preizkusi me, Gospod, in me skušaj,
prečisti mi obisti in srce … (Ps 26)

Srce je zvijačnejše od vsega
in zahrbtno;
kdo ga more doumeti? –
Jaz, Gospod, preiskujem srce,
preizkušam obisti … (Jer 17)

Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce,
preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!
Poglej, ali je pri meni pot bridkosti,
in vodi me po večni poti! (Ps 139)

Tukaj je prava ponižnost in priznanje grehov.
Ali dopuščamo, da nas Bog preiskuje?
O sebi imamo lahko takšno ali drugačno mnenje. Toda kakšno mnenje ima o nas Bog?
Ali ni to pot, kako dospeti do naslednjega:

Zdaj pa ne samo, da ste Boga spoznali, ampak še več, tudi Bog vas je spoznal. (Gal 4)

“Gimnastika”

“Vadi se v pravi pobožnosti. Urjenje telesa namreč le malo koristi, prava pobožnost pa je koristna v vsem, ker obljublja življenje, sedanje in prihodnje. Zanesljiva je ta beseda in vredna popolnega sprejetja. Zato se namreč trudimo in bojujemo, ker smo naslonili svoje upanje na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernih.” (1 Tim 4,7–10)

Vadba, dobesedno gimnastika, v duhovni osredotočenosti, v ‘dobrem Božjem strahu’. Kako točno naj bi to izgledalo? Kakšne so vaše izkušnje s tem? Kaj pri tem pomaga?