Psalm 46

Pesem Korahovih otrok o mladosti, za izmenično petje.

Bog je naše zaupanje in moč,
gotova pomoč v nadlogi, ki nas je zadela.
Zato se ne bomo bali, čeprav se zemlja trese
in čeprav gore padejo v sredo morja,
najsi morje divja in poganja velike valove
in se od nemira podirajo gore. Sela.
Vseeno bodo vodni potoki razveselili Božje mesto
in prebivališče Najvišjega.
Bog je sredi njega, zato bo obstalo,
Bog mu bo zgodaj zjutraj pomagal.
Pogani so divjali, kraljestva so se vzdigovala,
on pa se je dal slišati in zemlja je razpadla.
Gospod vojske je z nami,
Bog Jakobov je naša obramba. Sela.
Pridite in poglejte dela Gospoda,
ki je naredil takšno razdejanje na zemlji.
Po vsem svetu je umiril vojskovanje,
lok je strl, sulico razlomil in vozove je sežgal z ognjem.
Mirno stojte in spoznajte, da sem jaz Bog,
povišan bom med pogani na zemlji.
Gospod vojske je z nami,
Bog Jakoba je naša obramba. Sela.

Milost v času hudobije

Ko je torej videl Gospod, da se množi hudobnost človekova na zemlji, in da so vsi naklepi in misli srca njegovega samo hudo ves čas, je bilo žal Gospodu, da je naredil človeka na zemlji, in bolelo ga je v srce. …

Ali Noe je našel milost v očeh Gospodovih … z Bogom je hodil Noe neprestano. (1 Mz 6,5–6.8.9 CHR)

“Neprestano hoditi z Bogom” je lepa religiozna fraza, toda kaj v resnici pomeni? Kako bi to izgledalo danes, v 21. stoletju?

O popolnosti

“Popolnost dosegamo z aktivnim in pozitivnim naporom, da iz resnično slabega izvlečemo resnično dobro.”
(Dorothy Sayers)

Jed, ki nasiti

»Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate … Moja hrana je, da uresničujem voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 4,32.34).

Kaj resnično nasiti človeka? To, da udejanja Božjo voljo. In se tega zaveda. “Popolni” smo, ko smo “povsem gotovi v vsem, kar hoče Bog” (Kol 4,12). To je Kristusova skrivnost – človek, ki dela to, kar želi Bog. In pri tem uživa neizrekljivo svobodo. To skrivnost nam Duh razkriva korak za korakom, kolikor mu dopuščamo. Zato molimo:

Zgôdi se tvoja volja

kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh …

Božja skrivnost: Kristus

Hočem namreč, da veste, kako zelo se moram bojevati za vas, za one v Laodikeji in za vse, ki me osebno niso videli, da bi potolaženi v svojih srcih in združeni v ljubezni, imeli vse bogastvo gotovosti v dojemanju in bi globoko spoznali Božjo skrivnost, Kristusa. (Pismo Kološanom 2,1-2)

Kristus je skrivnost Božjega načrta za človeško zgodovino. Njegova nova oblast se zdaj razodeva tem, ki verujejo. Za to je potreben boj v molitvi in v oznanjevanju evangelija. Sad nove oblasti je ljubezen in gotovost v dojemanju Božje volje.

Kako gledamo

»Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« (Mt 6,22-23)

In v prevodu “The Message”: Nadaljuj z branjem “Kako gledamo” →

Bog je ljubezen

Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. Ljubezen med nami je postala popolna v tem tako, da imamo zaupnost na dan sodbe, kajti kakor biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu. V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. … Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil. (1 Jn 4,16-19)

Izpostavimo lahko naslednje poudarke:

– ljubezen kot Božja narava in Božji način bivanja,
– povabljeni smo, da ostajamo/bivamo v njej,
– zaupnost/svoboda, da nad nami ni več sodbe,
– uničenje strahu,
– vse skupaj je Božja iniciativa, ne (najprej) naša.

Preberite celo poglavje: http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Jn+4

Dati sebe

»Kdor namreč hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil; kdor pa izgubi svojo dušo zaradi mene, jo bo našel.« (Mt 16,25)

Ni nam vseeno zase. Skrbimo zase. Vse svoje želje želimo zaradi sebe. Svoja stališča in svoje mišljenje utemeljujemo na sebi in iz sebe. Sebe zagovarjamo, sebe ohranjamo, sebe varujemo. Nazadnje je tudi naša religija le projekt, kako rešiti sebe.

Jezus predlaga nekaj popolnoma drugačnega, nekaj predrznega in nezaslišanega. Želi, da mu sebe damo, »svojo dušo«. Nekaj osebnega, skrajno intimnega. Prav to in nič drugega. Vse ostalo je farizejska igra.

Onkraj tega je nepopustljiva ljubezen.

»Kdor namreč hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil; kdor pa izgubi svojo dušo zaradi mene, jo bo našel.« (Mt 16,25)

Ni nam vseeno zase. Skrbimo zase. Vse svoje želje želimo zaradi sebe. Svoja stališča in svoje mišljenje utemeljujemo na sebi. Sebe zagovarjamo, sebe ohranjamo, sebe varujemo. Nazadnje je tudi naša religija le projekt, kako rešiti sebe.

Jezus predlaga nekaj popolnoma drugačnega, nekaj predrznega in nezaslišanega. Želi, da mu damo sebe, »svojo dušo«. Nekaj osebnega, skrajno intimnega. Prav to in nič drugega. Vse ostalo je farizejska igra.

Onkraj tega je nepopustljiva ljubezen.

Pridi pred Boga

“Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. …

Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo.” (Heb 4,16 in 10,19-22)

Povabilo v neposredno Božjo prisotnost, v sveti prostor, najsvetejše, kjer vlada in se na nas izliva nezaslužena dobrota in kjer se nad kerubi sliši njegov glas. Je kaj bolj čudovitega od tega? Je lahko kaj bolj preprostega? Enostavno zaupaj v Kristusa in pridi pred Boga. Vsi še kako potrebujemo milost in usmiljenje. Kaj nam brani, da tega ne bi počeli vedno, vsakodnevno, neprestano?

Prebivanje

Jezus je odgovoril in mu rekel: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. (Jn 14,23)

Kakšna je razlika med Božjo vseprisotnostjo in Božjim posebnim prebivanjem na določenem kraju (pri nekomu)? Zakaj je pri tem drugem potreben ‘prihod’?