Mesija Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem izkazan, potrjen in postavljen za »Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Dana mu je vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18). S tem je Bog Oče že opravil bistveno, kar se tiče Božjega kraljestva: izbral, določil in postavil je vladarja. Sveti Duh, ki ga je Oče poslal v Jezusovem imenu takoj zatem, pa je izvajanje te Jezusove vladarske oblasti. Sveti Duh je torej oblast Božjega kraljestva. Konkretna oblast, oblast, ki se izvaja, oblast, ki se vzpostavlja tam, kjer je prej ni bilo. Ta aktivna, živa in osebna oblast je seveda drugačna od človeške – ima Božjo naravo. Je najprej Božja ljubezen (Rim 5,5), potem Božja pravičnost, mir in veselje (Rim 14,17).
Beseda »prebujenje« se v zadnjih časih pogosto pojavlja v krščanskih krogih, še posebej v tistih bolj »karizmatično« usmerjenih. S tem ponavadi mislimo na vsesplošno prenovo duhovnega življenja, na gorečnost v Cerkvi, na novo zanimanje nevernih za Boga, včasih tudi na splošno preobrazbo družbe. Točno te besede v Svetem pismu sicer ni, ne smemo pa prezreti njene pomenske bližine z drugo, središčno besedo Nove zaveze – z »vstajenjem« (to velja tudi za angleški besedi »awakening« in »revival«, ki sta najbrž predloga slovenski). Ni pretirano in sploh ni narobe, če rečemo, da je prebujenje določena manifestacija »vstajenja mrtvih«. Če želimo biti natančni, moramo reči, da gre za predokus tega, kar prihaja na koncu sedanje dobe: vzpostavitev Mesijeve oblasti, vstajenje vseh mrtvih, ozdravljenje vseh bolezni, konec zla ter popolna obnova sveta in človeške družbe – »čas poživitve« (Apd 3,20). Prebujenje je torej kapljica, ki napoveduje prihodnji dež. Nadaljuj z branjem “Križ: ključ do prebujenja”→
Ko beremo Pavlov seznam »sadov Duha« v Pismu Galačanom 5,22–23, ga ponavadi dojemamo kot seznam splošnih vrlin, ki naj bi zorele v nas pod blagodejnim vplivom Božjega Duha. Dejansko pa gre za podrobnejši opis temeljnega dejstva, ki ga je Pavel omenil prej v pismu, namreč tega, da smo »oblekli Mesija« (Gal 3,27). Tukaj nikakor ne gre za splošne, občečloveške, »etične« vrline, ampak za zelo konkretne in določne oblike, manifestacije in izraze Mesijevega življenja v nas. Vse to so konkretni pojmi, ki opisujejo točno določeno resničnost Božje vladavine med nami, njeno konkretno »ureditev«, ki temelji na božanski ljubezni. Tako je živel Jezus. Vse to je bivalo in biva v Mesiju in vse to zdaj postaja naša dejanska, vsakodnevna življenjska resničnost po močnem delovanju njegovega oživljajočega Duha.
Zakaj je Jezus trpel in kako sta lahko njegova smrt in vstajenje povezana z vsemi nami
Jezus je s svojim trpljenjem in vstajenjem ustvaril novo obliko človeškega jaza, novo obliko “uosebljenosti”. To je nova oblika življenja, ki je po temeljni strukturi odprta v svoj izvor, v Boga. To je storil v moči svoje božanske narave Božjega Sina in Božje Besede, ki nosi obstoj, in hkrati je storil to kot človek. To, kar je dosegel, je dosegel kot človek. Hkrati pa je to zaradi njegove stvariteljske moči Božjega Sina in Božje Besede posijano in posejano kot potencial (sejalčevo seme!) vsakemu človeku, vsaki človeški naravi.
»… da bi bil za narode liturg Mesija Jezusa, ki z Božjim evangelijem opravlja duhovniško službo, da bi narodi postali Bogu prijetna daritev, ki jo posvečuje Sveti Duh« (Pavel v Pismu Rimljanom 15,16).
»Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobražajte s pomočjo prenove svojega uma, da boste ugotavljali, kaj je Božja volja, dobra, všečna in popolna.« (Pismo Rimljanom 12,1–2)
»Na Gospodov dan se zberite, lomite kruh in se zahvaljujte, najprej pa priznajte svoje prestopke, da bo vaša žrtev čista. In kdor se prepira s svojim bližnjim, naj se vam ne pridruži, dokler ni dosegel sprave, da bi vaša žrtev ne bila oskrunjena. O njej je namreč Gospod rekel: ‘Na vsakem kraju in času naj se mi daruje čista žrtev, kajti velik kralj sem, govori Gospod, in čudovito je moje ime med narodi.’« (Didahe 14; prost navedek iz Malahija 1,11.14)
»Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in liturgiji vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi.« (Pavel v Pismu Filipljanom 2,17)
Dali: Kristus iz Vallesa
Iz teh in drugih zgodnjekrščanskih besedil nam vstaja pred očmi slika velikega žrtvovanja oziroma daritve, ki zaobjema ves svet in vse čase. Gre za nenehno vesoljno bogoslužno dejanje, osrediščeno v Kristusovi smrti na križu pod Poncijem Pilatom in katerega druga stran je njegovo vstajenje od mrtvih. Ta holokavst, celostna žgalna daritev, ki zgori do konca, ima svojo zgodovinsko in geografsko os, okrog katere se vrti, in jedro, iz katerega se širi v »vse kraje in čase«, v »povsod« in »vselej«. V to skrivnostno navzoče dogajanje, poslušno odgovarjanje in mistično resnično bogoslužno dejanje smo povabljeni vsi in sicer po evangeliju. Klic Kristusovega evangelija je jasen: »Spreobrnite se, hodite za menoj, sprejmite svoj križ, kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik« (prim. Mt 4,17.19; 10,38.39; Jn 12,26).
Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta. (Apd 1,8)
Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. … Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. (1 Pt 2,5.9)
… zdaj pa [Bog] naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. (Apd 17,30)
… [evangelij] je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. (Kol 1,6)
Cerkev ne obstaja sama zaradi sebe; njen namen ni, da skrbi zase in ohranja nekakšen status quo, ampak da oznanja, razglaša, pričuje za Jezusa in razširja dobro novico o njem; skratka da je “agent” rasti Božjega kraljestva. Nadaljuj z branjem “Poslanstvo Cerkve”→
Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« (Mt 19,21)
Ko beremo to vrstico, se nam lahko zdi, da je veljala samo bogatemu mladeniču in se ji tako nekako izognemo. Vendar v evangelijih najdemo podobne Jezusove izreke, ki so očitno namenjeni vsem: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33; prim. tudi v. 26–27 idr.). Torej se moramo tudi z zgornjo vrstico spopasti vsi kristjani, čeprav je iz zgodovine prve Cerkve v Novi zavezi jasno, da niso vsi kristjani prodali vsega svojega premoženja.
Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota! (Ps 136; prim. 2 Krn 5,13; 20,21)
Osrednja tema Nove zaveze je Jezus. On, ki se je spustil od Boga, kot dar nam, iz ljubezni. Z njim je povezana tema milosti, Božje nezaslužene dobrote, ki smo je deležni. Jezus je čista milost.
Matjaž Črnivec 