Razmišljanja in razlage svetopisemskega nauka o določenem vprašanju ali temi
Že nekaj časa razmišljam o članku Davida Bentleya Harta Kristusova sodrga (drhal, svojat), ki je izšel v katoliški reviji Commonweal, v nekoliko drugačni obliki s provokativnim naslovom Ali naj bi bili kristjani komunisti? pa tudi v New York Timesu.
Za tiste, ki ne veste: David B. Hart je ameriški pravoslavni teolog, ki spada med najpomembnejše sodobne krščanske mislece. Nadaljuj z branjem “Zatemnjena svetilka”
Vprašanje, kaj je Cerkev, se zdi precej samoumevno, vendar čim hočemo podati natančnejši odgovor, vidimo, da stvari niso tako preproste, kot se zdi na prvi pogled. Obstajajo različne, celo nasprotne predstave o tem, kaj naj bi bila Cerkev, kako naj bi se vzpostavljala in kaj naj bi bilo njeno bistvo oziroma njeno glavno opravilo v svetu. Od tega je odvisna celotna vizija in nato tudi konkretna organizacija krščanskega življenja in delovanja. Gre torej za bistveno vprašanje, kako naj bi kristjani obstajali in delovali v sodobnem svetu, kako naj bi se povezovali in kako naj bi izvrševali misijon »do skrajnih mej sveta«, ki nam je bil zaupan.
Nadaljuj z branjem “Osnovna oblika Cerkve”
Kristus je ustanovil Cerkev, da bi bila ustanova vere sredi sveta, ki se vzpostavlja drugače, kot vse ostalo na svetu. Njeno bivanje v svetu je bistveno označeno z zunanjo negotovostjo in z notranjo močjo, ki prihaja »od zgoraj«. V tem zaupanju v Nevidnega je temeljno pričevanje Cerkve v svetu. Nadaljuj z branjem “Kristusova vizija Cerkve”
Psalmi so Božja beseda, ki je že dosegla človeka in ki se zdaj vrača nazaj k Bogu. Poglejmo, kako je nastala ta svetopisemska knjiga, ki jo imenujemo tudi Psalter.
Mnogi psalmi so bili individualne molitve, ki so jih judovski modreci zbrali v posebno knjigo, ki je postala nekakšna normativna Izraelova pesmarica oziroma molitvenik. Nadaljuj z branjem “Izziv Psalmov”
Najprej moram opozoriti, da je izraz »domišljija« v slovenščini problematičen, ker zveni negativno, slabšalno in ima prizvok utvare, nečesa neresničnega. Temu se pridružuje še izpeljanka »domišljav«, ki označuje izredno slabo značajsko lastnost. Imamo sicer še drug izraz, »predstava«, oziroma »predstavna zmožnost«, vendar ta ni splošno uveljavljen. Angleži so v tem primeru na boljšem, za domišljijo v slabem pomenu imajo izraz »fancy«, za domišljijo v dobrem pa »imagination«. V nadaljevanju bom izraz »domišljija« uporabljal v tem drugem pomenu.
Spodbudo k »sveti domišljiji« lahko prepoznamo v bibličnem klicu k »prenovi našega uma« (Rim 12,2). Nadaljuj z branjem “Sveta domišljija”
Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje. (Pismo Efežanom 1,15–23)
Govoril naj bi o Božji hiši kot Kristusovem telesu. Pred tem klecam. Gre za neizrekljivo milost, o kateri je težko govoriti. Naokrog sebe v cerkvi vidite telo Jezusa Kristusa. Nadaljuj z branjem “Božja hiša kot Kristusovo telo”
Glede na to, da sem se v debatni skupini zapletel v debato o krstu, se mi zdi prav, da navedem nekaj misli o članku, “Is baptism necessary for salvation?“, ki je nekakšna osnova omenjene debate. Ob tem bi rad razvil nekaj svojih misli.
Na svojem drugem blogu, ki je posvečen svetopisemskim temam, sem objavil razmislek oziroma nekakšen “uvod” v Pismo Galačanom, ki obravnava predvsem vprašanje “odrešenja po veri” in kaj to v resnici pomeni.
Vsak, kdor se loti branja Svetega pisma, kmalu naleti na presenetljivo dejstvo: Božja beseda, ki je namenjena človeku, se na več mestih obrne in postane človekova beseda Bogu: prošnja, krik, molitev, vzklik zahvale in slavljenje. Dve svetopisemski knjigi vsebujeta samo molitve: Psalmi, »srce Svetega pisma«, in pa Žalostinke, pretresljivi krik k Bogu iz globin človeške bede. To dejstvo je vredno razmisleka. Božja beseda očitno ni namenjena samo temu, da enostransko nagovarja človeka, ampak da človeka tudi uspešno nagovori do te mere, da začne – navdihnjeno! – odgovarjati Bogu in se odzivati na njegovo milost. Avtoritativno, navdihnjeno razodetje Boga torej vključuje tudi že avtoritativni, navdihnjeni, pravi odziv človeka na to razodetje. Nadaljuj z branjem “Svetopisemska molitev – vrata v dramo odrešenja”
V strokovni javnosti se je kot nekakšno samoumevno dejstvo uveljavilo mnenje, da so se predstave o Jezusovem božanstvu (preprosto rečeno: da je Jezus Bog, kar koli naj bi to že pomenilo), razvile sorazmerno pozno, morda v nekaterih najpoznejših novozaveznih besedilih (Janezovi oziroma »joanejski« spisi, Pismo Hebrejcem ipd.), predvsem pa v poznejši krščanski zgodovini. Ta proces naj bi se končal šele z nicejskim koncilom leta 325, ko naj bi dogma o Jezusovem božanstvu, sedaj podprta z imperialno avtoriteto, šele dokončno premagala in na silo ukinila vse drugačne predstave. V podporo temu prepričanju se mnogi strokovnjaki sklicujejo na Markov evangelij, ki je bil skoraj gotovo napisan najprej, verjetno okrog leta 60, po nekaterih mnenjih pa še precej prej. Tako zagovorniki krščanstva (npr. James Dunn), kot njegovi nasprotniki (npr. Bart D. Ehrman[1]) trdijo, da v tem prvem evangeliju še ne zasledimo verovanja v Jezusovo božanstvo, in zato izvajajo, da so se te predstave razvile šele polagoma v ostalih dveh sinoptikih, Mateju in Luku, bolj očitno pa v četrtem, Janezovem evangeliju. Kritiki, kot je Ehrman, seveda očitajo, da je tak razvoj v protislovju z naukom in cilji Jezusa samega in morda tudi v nasprotju z verovanji skupnosti, ki je stala v ozadju Markovega evangelija in morda še katerih drugih novozaveznih besedil.
Vendar pa sámo pozorno branje in »prisluškovanje« Markovemu besedilu jasno kaže v drugo smer. Slika, ki vstaja pred nami, je res drugačna, kot smo je vajeni iz poznejše govorice o Jezusu, nikakor pa ni v nasprotju z njo, temveč je prej z njo v takšnem razmerju, kot je prekipevajoči izvir z umirjenim potokom, ki teče naprej od njega. Markova slika je morda res bolj »primitivna«, neizpiljena in groba, a hkrati je očitno bolj primarna, pristna in neposredna.
Nadaljuj z branjem “Markova implicitna kristologija”
Matjaž Črnivec 