Kristus je ustanovil Cerkev, da bi bila ustanova vere sredi sveta, ki se vzpostavlja drugače, kot vse ostalo na svetu. Njeno bivanje v svetu je bistveno označeno z zunanjo negotovostjo in z notranjo močjo, ki prihaja »od zgoraj«. V tem zaupanju v Nevidnega je temeljno pričevanje Cerkve v svetu. Nadaljuj z branjem “Kristusova vizija Cerkve”
Psalmi so Božja beseda, ki je že dosegla človeka in ki se zdaj vrača nazaj k Bogu. Poglejmo, kako je nastala ta svetopisemska knjiga, ki jo imenujemo tudi Psalter.
Mnogi psalmi so bili individualne molitve, ki so jih judovski modreci zbrali v posebno knjigo, ki je postala nekakšna normativna Izraelova pesmarica oziroma molitvenik. Nadaljuj z branjem “Izziv Psalmov”
Najprej moram opozoriti, da je izraz »domišljija« v slovenščini problematičen, ker zveni negativno, slabšalno in ima prizvok utvare, nečesa neresničnega. Temu se pridružuje še izpeljanka »domišljav«, ki označuje izredno slabo značajsko lastnost. Imamo sicer še drug izraz, »predstava«, oziroma »predstavna zmožnost«, vendar ta ni splošno uveljavljen. Angleži so v tem primeru na boljšem, za domišljijo v slabem pomenu imajo izraz »fancy«, za domišljijo v dobrem pa »imagination«. V nadaljevanju bom izraz »domišljija« uporabljal v tem drugem pomenu.
Spodbudo k »sveti domišljiji« lahko prepoznamo v bibličnem klicu k »prenovi našega uma« (Rim 12,2). Nadaljuj z branjem “Sveta domišljija”
The church, then, as a body of Christians, is constantly active; it is a network of actors reaching into many different parts of city and rural life. It is not only this collection of hymn-singing people, listening to the exposition of the Word and receiving that Word in the sacrament, but also a multidimensional, multigendered activity, living continually beyond its means, transcending by grace all its physical, cultural, and historical limitations, being in relation, productive of relation, being in communion, productive of communion across both space and time. The church is this body of action, this body in action that is both temporal and eternal, material and spiritual. There is no body without this activity, for it is the body of Christ only in and through this continuous operation. This great extensive Catholic body is not in the world or entirely of the world, but it is engaged in creating the world anew, reassembling the social. (Graham Ward, Politics of Discipleship)
Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. (Pismo Rimljanom 12,1)
Vse Kristusovo telo,
vse življenje Jezusovih učencev,
naj bi bila ena sama živa žrtev,
velika ognjena daritev Bogu
iz ljubezni v ljubezen.
Kakor Sin Očetu.
Kakor predvečna narava
Očeta in Sina in Svetega Duha.
Kakor živi Bog sam v sebi,
kakor Trije, ki so Eden.
Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje. (Pismo Efežanom 1,15–23)
Govoril naj bi o Božji hiši kot Kristusovem telesu. Pred tem klecam. Gre za neizrekljivo milost, o kateri je težko govoriti. Naokrog sebe v cerkvi vidite telo Jezusa Kristusa. Nadaljuj z branjem “Božja hiša kot Kristusovo telo”
Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro. (Evangelij po Mateju 13,52)
Slika: Usmiljeni Kristus, mozaik, Carigrad, prva polovica 12. st.
Dokaz za obstoj Boga je pravzaprav dokaj preprost:
Jaz obstajam in se zavedam obstajanja, zato ima izvor mene in vsega sveta nujno tudi to zmožnost. Če trdim, da je ta zavest samo iluzija mrtve in nerazumne materije, ki je po mrtvih zakonih nekako organizirala samo sebe, moram nujno priznati, da je tudi ta trditev iluzorična, saj je popolnoma udeležena v tej veliki iluziji.
Tako. Preselil sem večino vsebin s starega “bloga” Hišne cerkve, ki bo odslej naprej gviral kot opustel štrcelj.
Razlog: večino tamkajšnjega gradiva sem tako ali drugače prispeval sam, zato je bolj jasno, če so stvari objavljene pod mojim imenom. V tistih redkih primerih, ko je besedila prispeval kdo drug, je zdaj takoj pod naslovom na to opozorjeno (“gostujoče pero” ipd.). Takšna ureditev bo od zdaj naprej omogočila, da objavljam zadeve, s katerim se drugi morda ne bi mogli poistovetiti. Za sprotne neumnosti pa vse vabim pred moj Facebookov zid.
Da ne bo tale objava čisto brez vsebine, pripenjam posnetek pridige na temo “Kaj je danes malikovanje”, ki sem jo imel pred nedavnim.
Glede na to, da sem se v debatni skupini zapletel v debato o krstu, se mi zdi prav, da navedem nekaj misli o članku, “Is baptism necessary for salvation?“, ki je nekakšna osnova omenjene debate. Ob tem bi rad razvil nekaj svojih misli.
Matjaž Črnivec 