Vera in civilizacija

Abraham, oče vere, je zapustil urbano življenje in ga zamenjal za polnomadsko. Vera zaobide človeško civilizacijo, krši njene standarde, okvire, horizonte pričakovanja, prepričanja, predstave, norme. Njene utrditve in ustalitve in zagotovitve. Prejema nebeško kraljestvo.

Vera je neukročena, nepokvarjena, nezaustavljena s človeškimi merili. Odpoveduje se človeški stalnosti in lastnini, ker v stalno posest prejema Boga in njegovo kraljestvo. In pri tem je Abrahamu navrženo tudi tisto prvo.

Vera je nekaj prvobitnega, veliko bolj kot civilizacija.

Zaradi te napetosti je vera vedno subverzivna. Ne pristaja na pravila človeške igre. Zato nastopa kot nekakšna motnja ali celo grožnja. Zato je tudi nujno deležna preganjanja, a je to ne more uničiti, nasprotno, ob tem še bolj raste.

To je zmaga, ki premaga svet: naša vera.
1 Jn 5,4

Kristusov Duh

Sveti Duh, s katerim bi bili radi napolnjeni, ni moč, s katero lahko ozdravljamo ali naredimo to ali ono čudežno dejanje po svojem hotenju in preudarku, ampak je najprej Kristusov um, njegovo mišljenje, njegova notranja mentalna drža (1 Kor 2,16; Rim 8,4–10). Če hočemo biti polni Božjega Duha, moramo pustiti, da Kristus opravi različne odprte kirurške posege v našem umu in volji, našem mentalnem, duševnem in čustvenem svetu, da začnemo misliti in bivati in želeti in hoteti in sploh “čutiti” kakor on. On pa je mislil in čutil tako, da se je izpraznil sebe in privzel vlogo in identiteto sužnja. Ni bival sebi in zase. Ne samostojno in ne avtonomno. Bil je poslušen. Vse je mislil, želel, govoril in delal za Očeta, in tako za ljudi. Bival je Očetu, ne sebi. Tako je čutil, to je bil njegov notranji svet in tega želi njegov Duh prinesti, presaditi, vcepiti, naseliti v nas.

Sveti Duh v meni torej že v začetku predpostavlja križanje samega sebe, usmrtitev starega sebičnega bivanja, jaza, samoljubnega sebovanja, starega gledanja nase in na svet (Rim 8,13). Pomeni vzpostavitev Kristusa v meni. Infuzija njegovega karakterja. Pomeni, da ne mislim, bivam, želim, skrbim zase, ampak za to, kar je njegovega (Flp 2,21). Živim Kristusa (Flp 1,21). Flp 2,5–11.

Vsako iskanje polnosti in moči Svetega Duha, ki tega ne upošteva, je zgrešeno in nevarno, ker človeka izpostavlja lažnim duhovom in močem, ki se zgolj pretvarjajo, da so Sveti Duh. Če se nisi pripravljen odreči sebi, svoji samostojnosti in avtonomnosti, če nočeš postati povsem tak kot Jezus, če nisi pripravljen privzeti njegovega poslanstva in značaja, ne prosi za Svetega Duha, ker boš prejel ponaredek. On prihaja zato, da opravi prav to “obrezo srca” – da nas od znotraj predela v Kristusa. In tam potem lahko delujejo tudi njegove moči, svobodno in naravno.

Človek je ustvarjen za Boga

Človek je bil ustvarjen kot Božja podoba (1 Mz 1,26; Rim 8,29), kot njegovo svetišče. Torej je moje naravno stanje, da sem popolnoma združen s Kristusom – on v meni in jaz v njem – in da sem poln Svetega Duha. Čeprav se sliši antiintuitivno in daleč od dejanskega stanja, sem bil prav za to narejen – takšen sem v resnici, tako sem koncipiran. Za to sem kot človek. Vsako drugačno bivanje je dejansko nenaravno, proti moji pravi naravi. Greh je izkrivljenje te prave narave, njeno popačenje in iznakaženje, toda Božji Sin se je razodel zato, da uniči to hudičevo delo in obnovi to pravo naravo ter jo pripelje do njenega smotra: popolne združenosti z Bogom, popolne prosojnosti za Boga v svet, da človek postane luč sveta (Mt 5,14), Božja luč v temi (Rim 2,19). Kristus je samega sebe žrtvoval, da bi bili čisti brez vsakega madeža ali hibe, polni Božjega veličastva (Ef 5,27). To velja zame kot človeka v celoti, še posebej pa za moje telo, kot tisto oprijemljivo, čudno, čudežno čutenje sebe v svetu, kot tisti del sveta, ki je jaz in ki je pod mojim neposrednim nadzorom in čutenjem. Zato: telo je za Gospoda in Gospod za telo (1 Kor 6,13). Zato je edino pravo bogoslužje, ki ostaja v Kristusu, darovanje svojega telesa kot žive žrtve Bogu (Rim 12,1). Tako postajamo – skupaj z brati in sestrami – njegovo telo, njegovo vidno, oprijemljivo svetišče v svetu.

Ko torej molim, da bi bil Kristus v meni in jaz v njem, ko molim, da bi se Kristus v polnosti naselil v moje srce, ko molim, da bi bil poln Svetega Duha, molim za nekaj naravnega, nekaj primernega temu, kako sem bil zamišljen in ustvarjen kot človek. Prosim za to, kar je samoumevno. To, da bi bival sam, brez njega in brez Svetega Duha, je neprimerno, nepristojno, perverzno, nenaravno v globokem pomenu te besede. Je temna zastranitev, bolezen, invalidnost, ki jo je povzročil greh. Ta pa v Kristusu nima več zadnje besede, nima več oblasti nad človekom, ker smo pod njegovo milostjo (Rim 6,14).

Pridi, Gospod Jezus, v svetišče, ki so ga pripravile tvoje roke. Ti boš tudi preobrazil naše bedno telo, da bo podobno telesu tvoje slave (Flp 3,21).

Poslušnost in ljubezen

Zakaj je poslušnost Bogu tako pomembna, da je celo izenačena z ljubeznijo do njega? “Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi” (Jn 14,15.21.23; 15,10.14). Kako sta lahko poslušnost in ljubezen eno in isto? Ali ni poslušnost nekaj precej bolj hladnega, trdega, formalnega, tudi prisilnega?

Poslušnost je z ljubeznijo izenačena zato, ker nam Bog prek svoje besede posreduje, izliva, podarja samega sebe. Njegovi ukazi so stvariteljski ukazi; ko jih poslušamo, jih čuvamo, se jih držimo in jih udejanjamo, dejansko nastaja nova resničnost, Božje kraljestvo, novo stvarjenje. Kdor je poslušen Božjim besedam, v njih sprejema Boga samega, njegovo podarjanje, iztekanje navzven. “Beseda je bila Bog” (Jn 1,1). In je. Ker ga ljubi, ga sprejema, in ker ga sprejema, ga ljubi. Vse veliko Kristusovo delo odrešenja na križu ima za cilj to, da se odstranijo vse ovire za človeško poslušnost. Odstranjen je greh, ki je odtujenost in sovražnost Bogu, zavračanje Boga-v-podarjanju-samega-sebe prek svoje besede. Novi človek, ustvarjen skladno s podobo Božjega Sina, z veseljem upošteva in dela vse, kar mu govori Oče (Ps 40,9).

Poleg tega pa je prva in glavna beseda, ki naj bi ji bili poslušni, zapoved ljubezni. Tako stara zapoved (5 Mz 6,5 in 3 Mz 19,18, povzeta v Mt 22,37.39), kakor nova zapoved (Jn 13,34; 17,26), ki staro še radikalizira, ker ukazuje, kliče, ustvarja med ljudmi ljubezen samega Boga. Vse ostale besede in zapovedi so samo različni vidiki te glavne zapovedi. Torej gre tudi s te, vsebinske strani pri poslušnosti za čisto ljubezen. Ali še drugače povedano. Vse Božje besede imajo samo en cilj: ustvarjanje in širjenje troedine Božje resničnosti v svetu, med ljudmi in v vsem stvarstvu; kreiranje ljubezni, ki se podarja in se podreja drug drugemu. “Bog je ljubezen” (1 Jn 4,8.16). Bogotvorno, theopoion.

Očetova ljubezen

Poleg Jn 17,26; Rim 5,5 in 1 Jn 3,1 me v zvezi s to temo bogato nagovarja tudi odlomek Ef 1,3–8.

Zdi se mi, da je pri Očetovi ljubezni glavna težava, da je ne znamo, ne zmoremo, si je ne upamo sprejemati. (Kakor tisti, ki je ves dan prebil lačen ob polni mizi, ker je mislil, da to, kar je na njej, ni zanj.) In ker ne sprejemamo polnosti duhovnega blagoslova, ki nam ga v ljubezni podarja Oče, ostajamo nepreobraženi, v svojih grehih in tesnobah, in ker smo taki, se ne čutimo dostojni Očetove ljubezni, in kot taki se od nje dejansko oddaljujemo in odtujujemo, in ne znamo najti poti iz grešnih sekvenc mišljenje-dejanje-krivda. In nad človekom, ki tako vztrajno živi v grehu, seveda ostaja Božja jeza.

Toda če bi se ustavili, suspendirali sebe, svoje misli in občutja, in se samo preprosto z zaupanjem obrnili in čakali in se odprli Očetu, bi nas njegova ljubezen sama usposobila, da bi je bili dostojni. In da hodimo v luči kot Božji otroci, svobodni greha in krivde, hvaležni in pametni za vsako dobro delo, ki ga hoče Oče delati v nas in po nas.

Edino Ljubezen lahko rodi ljubezen.

Novo človeštvo

Bog je v Kristusu ustvaril novo človeštvo, novega človeka; povsem nov način, kako biti človek; na novo je določil, kaj sploh je človek, kako je notranje naravnan, nastrojen in “ustrojen”. Nova vrsta človeka: ne več homo sapiens ampak homo Dei, “Božji človek” (2 Tim 3,17). V tem času torej za vse ljudi, vsakega posameznika obstaja samo eno vprašanje: Ali želiš postati ta novi človek ali ne? Če da, potem ne skrbi, kajti moč za to preustvarjenje je izključno Božja, ti samo zvesto sodeluj z njim, korak za korakom. To je njegovo delo, njegova zamisel, njegova milost, njegova ljubezen. Če pa ne, potem si boš moral sam pripisati posledice, ker je trenutni človek zvezan z zlom in mu hote ali nehote zavezan. Zato je zavezan tudi propadu in izginotju; njemu je namenjena smrt – on daje smrti svoj smisel, pravico do “obstoja”. Homo sapiens je pač predmet preizkušanja in skušnjav, zato mora imeti postavljeno mejo.

“Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.”
Ef 4,22–24

Posredniška molitev

Posebna vaja v križanosti s Kristusom

Tega ne moreš sam. Če hočeš moliti posredniško, potem moraš moliti z Jezusom. On je že tam, v posredniški molitvi, ti se mu samo pridružiš, tam, kjer je on že, neprestano (Rim 8,34). Vsak drug vstop v posredniško molitev je aroganca in samovolja, tuj ogenj. Biti moraš strogo, tesno ob Kristusu. Tam, kjer se dogaja pravo posredovanje. Ali nismo prav tam tudi mi skriti v njem in z njim in naj bi temu ustrezno “mislili” (Kol 3,1-3)? Torej smeš in moraš misliti skupaj z Jezusom, ki je tam!

Nadaljuj z branjem →

Bitka našega časa

Česar se oni bojijo, se ne bojte in ne plašite. Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo.
Prvo Petrovo pismo 3,14b–16

Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.
Pismo Rimljanom 13,11–14

Pr(a)va bitka naših časov ni, kako se izogniti bolezni, epidemiji, gospodarski krizi ali kaj si misliti glede stanja v svetu in glede spletk, ki jih morda pletejo njegovi arhonti.

Nadaljuj z branjem →

Christosis

Božji načrt z nami je nadvse preprost: da postanemo kakor Kristus. In to je torej tudi naš klic in cilj: da postajamo vse bolj skladni z njegovo podobo (Rim 8,29). Da bivamo in delamo kakor on (1 Jn 2,6; 4,17). On je delal predvsem učence, ki bodo, ko se izučijo, postali enaki njemu (Lk 6,40).* Torej je tudi naš cilj pri učenčevstvu enak: z Božjo močjo moramo “delati” ljudi, ki bodo kakor Jezus. In seveda pred tem in pri tem tudi sami rasti v to. Pri tem imamo lahko različne pripomočke, ki predstavljajo različne korake k temu cilju, vendar cilja nikoli ne smemo izgubiti izpred oči. Gledano s te perspektive, postane vsa Nova zaveza izredno jasna, preprosto usmerjena k enemu cilju.

Nadaljuj z branjem →

Christosis

God’s plan with us is radically simple: to become like Christ. And so this is also our calling and aim: to become increasingly conformed to his image (Romans 8:29). To exist and work like him (1 John 2:6; 4:17). He was primarily making disciples who, when trained, will become as Him (Luke 6:40).* Our goal in discipleship is therefore the same: by the power of God, we must “make” people who will be like Jesus. And of course before that and in doing that we ourselves must be growing into it. In doing this, we may have different tools that represent different steps towards this goal, but we must never lose sight of the goal. Seen from this perspective, the whole New Testament becomes extremely clear, simply focused on the one goal.

Nadaljuj z branjem “Christosis” →