Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro. (Evangelij po Mateju 13,52)
Slika: Usmiljeni Kristus, mozaik, Carigrad, prva polovica 12. st.
Dokaz za obstoj Boga je pravzaprav dokaj preprost:
Jaz obstajam in se zavedam obstajanja, zato ima izvor mene in vsega sveta nujno tudi to zmožnost. Če trdim, da je ta zavest samo iluzija mrtve in nerazumne materije, ki je po mrtvih zakonih nekako organizirala samo sebe, moram nujno priznati, da je tudi ta trditev iluzorična, saj je popolnoma udeležena v tej veliki iluziji.
Tako. Preselil sem večino vsebin s starega “bloga” Hišne cerkve, ki bo odslej naprej gviral kot opustel štrcelj.
Razlog: večino tamkajšnjega gradiva sem tako ali drugače prispeval sam, zato je bolj jasno, če so stvari objavljene pod mojim imenom. V tistih redkih primerih, ko je besedila prispeval kdo drug, je zdaj takoj pod naslovom na to opozorjeno (“gostujoče pero” ipd.). Takšna ureditev bo od zdaj naprej omogočila, da objavljam zadeve, s katerim se drugi morda ne bi mogli poistovetiti. Za sprotne neumnosti pa vse vabim pred moj Facebookov zid.
Da ne bo tale objava čisto brez vsebine, pripenjam posnetek pridige na temo “Kaj je danes malikovanje”, ki sem jo imel pred nedavnim.
Glede na to, da sem se v debatni skupini zapletel v debato o krstu, se mi zdi prav, da navedem nekaj misli o članku, “Is baptism necessary for salvation?“, ki je nekakšna osnova omenjene debate. Ob tem bi rad razvil nekaj svojih misli.
I’ve seen again the last year’s Easter message from David Cameron (https://www.youtube.com/watch?v=G1qo1gd4klc), together with quite enthusiastic comments from some of my Christian friends. It made me feel uneasy. As a Christian, I am certainly glad that with such a statement Christianity is placed in the public sphere, where it belongs, and I strongly agree with various points being made – like the one that recognizes that Christianity can and does have a positive effect on general public life and the flourishing of the whole society. However, I must raise a Christian objection against the main point propagated here: the “Christian country” or “Christian nation”.
Na svojem drugem blogu, ki je posvečen svetopisemskim temam, sem objavil razmislek oziroma nekakšen “uvod” v Pismo Galačanom, ki obravnava predvsem vprašanje “odrešenja po veri” in kaj to v resnici pomeni.
Vsak, kdor se loti branja Svetega pisma, kmalu naleti na presenetljivo dejstvo: Božja beseda, ki je namenjena človeku, se na več mestih obrne in postane človekova beseda Bogu: prošnja, krik, molitev, vzklik zahvale in slavljenje. Dve svetopisemski knjigi vsebujeta samo molitve: Psalmi, »srce Svetega pisma«, in pa Žalostinke, pretresljivi krik k Bogu iz globin človeške bede. To dejstvo je vredno razmisleka. Božja beseda očitno ni namenjena samo temu, da enostransko nagovarja človeka, ampak da človeka tudi uspešno nagovori do te mere, da začne – navdihnjeno! – odgovarjati Bogu in se odzivati na njegovo milost. Avtoritativno, navdihnjeno razodetje Boga torej vključuje tudi že avtoritativni, navdihnjeni, pravi odziv človeka na to razodetje. Nadaljuj z branjem “Svetopisemska molitev – vrata v dramo odrešenja”
V strokovni javnosti se je kot nekakšno samoumevno dejstvo uveljavilo mnenje, da so se predstave o Jezusovem božanstvu (preprosto rečeno: da je Jezus Bog, kar koli naj bi to že pomenilo), razvile sorazmerno pozno, morda v nekaterih najpoznejših novozaveznih besedilih (Janezovi oziroma »joanejski« spisi, Pismo Hebrejcem ipd.), predvsem pa v poznejši krščanski zgodovini. Ta proces naj bi se končal šele z nicejskim koncilom leta 325, ko naj bi dogma o Jezusovem božanstvu, sedaj podprta z imperialno avtoriteto, šele dokončno premagala in na silo ukinila vse drugačne predstave. V podporo temu prepričanju se mnogi strokovnjaki sklicujejo na Markov evangelij, ki je bil skoraj gotovo napisan najprej, verjetno okrog leta 60, po nekaterih mnenjih pa še precej prej. Tako zagovorniki krščanstva (npr. James Dunn), kot njegovi nasprotniki (npr. Bart D. Ehrman[1]) trdijo, da v tem prvem evangeliju še ne zasledimo verovanja v Jezusovo božanstvo, in zato izvajajo, da so se te predstave razvile šele polagoma v ostalih dveh sinoptikih, Mateju in Luku, bolj očitno pa v četrtem, Janezovem evangeliju. Kritiki, kot je Ehrman, seveda očitajo, da je tak razvoj v protislovju z naukom in cilji Jezusa samega in morda tudi v nasprotju z verovanji skupnosti, ki je stala v ozadju Markovega evangelija in morda še katerih drugih novozaveznih besedil.
Vendar pa sámo pozorno branje in »prisluškovanje« Markovemu besedilu jasno kaže v drugo smer. Slika, ki vstaja pred nami, je res drugačna, kot smo je vajeni iz poznejše govorice o Jezusu, nikakor pa ni v nasprotju z njo, temveč je prej z njo v takšnem razmerju, kot je prekipevajoči izvir z umirjenim potokom, ki teče naprej od njega. Markova slika je morda res bolj »primitivna«, neizpiljena in groba, a hkrati je očitno bolj primarna, pristna in neposredna.
Nadaljuj z branjem “Markova implicitna kristologija”Udeležil sem se zelo zanimivega pogovornega večera o kontemplativni molitvi, ki ga je pripravil Forum za dialog med vero in kulturo.
Ob tem se mi je porodilo nekaj misli, delno kritičnih, ki jih je prijazno objavil KUD Logos:
Mesija Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem izkazan, potrjen in postavljen za »Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Dana mu je vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18). S tem je Bog Oče že opravil bistveno, kar se tiče Božjega kraljestva: izbral, določil in postavil je vladarja. Sveti Duh, ki ga je Oče poslal v Jezusovem imenu takoj zatem, pa je izvajanje te Jezusove vladarske oblasti. Sveti Duh je torej oblast Božjega kraljestva. Konkretna oblast, oblast, ki se izvaja, oblast, ki se vzpostavlja tam, kjer je prej ni bilo. Ta aktivna, živa in osebna oblast je seveda drugačna od človeške – ima Božjo naravo. Je najprej Božja ljubezen (Rim 5,5), potem Božja pravičnost, mir in veselje (Rim 14,17).
Matjaž Črnivec 