V strokovni javnosti se je kot nekakšno samoumevno dejstvo uveljavilo mnenje, da so se predstave o Jezusovem božanstvu (preprosto rečeno: da je Jezus Bog, kar koli naj bi to že pomenilo), razvile sorazmerno pozno, morda v nekaterih najpoznejših novozaveznih besedilih (Janezovi oziroma »joanejski« spisi, Pismo Hebrejcem ipd.), predvsem pa v poznejši krščanski zgodovini. Ta proces naj bi se končal šele z nicejskim koncilom leta 325, ko naj bi dogma o Jezusovem božanstvu, sedaj podprta z imperialno avtoriteto, šele dokončno premagala in na silo ukinila vse drugačne predstave. V podporo temu prepričanju se mnogi strokovnjaki sklicujejo na Markov evangelij, ki je bil skoraj gotovo napisan najprej, verjetno okrog leta 60, po nekaterih mnenjih pa še precej prej. Tako zagovorniki krščanstva (npr. James Dunn), kot njegovi nasprotniki (npr. Bart D. Ehrman^[1]) trdijo, da v tem prvem evangeliju še ne zasledimo verovanja v Jezusovo božanstvo, in zato izvajajo, da so se te predstave razvile šele polagoma v ostalih dveh sinoptikih, Mateju in Luku, bolj očitno pa v četrtem, Janezovem evangeliju. Kritiki, kot je Ehrman, seveda očitajo, da je tak razvoj v protislovju z naukom in cilji Jezusa samega in morda tudi v nasprotju z verovanji skupnosti, ki je stala v ozadju Markovega evangelija in morda še katerih drugih novozaveznih besedil.

Vendar pa sámo pozorno branje in »prisluškovanje« Markovemu besedilu jasno kaže v drugo smer. Slika, ki vstaja pred nami, je res drugačna, kot smo je vajeni iz poznejše govorice o Jezusu, nikakor pa ni v nasprotju z njo, temveč je prej z njo v takšnem razmerju, kot je prekipevajoči izvir z umirjenim potokom, ki teče naprej od njega. Markova slika je morda res bolj »primitivna«, neizpiljena in groba, a hkrati je očitno bolj primarna, pristna in neposredna.

Nadaljuj z branjem “Markova implicitna kristologija” →