Se je Jezus vendarle rodil 25. decembra?

Nadobudni krščanski apologet Wesley Huff je pred tremi leti objavil zapis Božič ni poganski (Christmas Isn’t Pagan). Presenetilo ga je  – in, priznam, mene tudi – da splošno sprejeto prepričanje o poganskem izvoru božiča nima tako trdne zgodovinske podlage, kot se zdi. Tudi med kristjani je namreč precej ustaljeno mnenje, da je bil 25. december poganski praznik, ki so si ga kristjani iz takšnih ali drugačnih razlogov nekako prilastili oziroma ga pokristjanili. To naj bi se zgodilo pod vplivom cesarja Konstantina Velikega, ki je bil znan kot častilec Nepremagljivega Sonca (Sol Invictus) in ki je leta 321 uzakonil nedeljo kot Dan Sonca (Dies Soli) in zato dan počitka.

Dejstva v prid 25. decembru

Več zgodovinskih dejstev govori proti temu prepričanju. Sekst Julij Afričan (pribl. 160–240) je v začetku 3. stoletja napisal obsežno delo, v katerem je skušal datirati biblične dogodke. Glede Jezusovega rojstva je napravil naslednji izračun: glede na to, da naj bi po takrat uveljavljenem prepričanju Jezus umrl 25. marca (tako trdi npr. že Tertulijan), in glede na predstavo, da naj bi bili sveti ljudje spočeti na isti dan, kot bodo umrli (o tem govori še Avguštin), je izračunal, da Jezusovo rojstvo devet mesecev po spočetju pade na 25. december.

Približno v istem času Hipolit Rimski (170–235) v svojem komentarju k Danielovi knjigi prav tako trdi, da je bil Jezus rojen 25. decembra.

Huff nadalje navaja, da so poganski praznik Nepremagljivega Sonca v prvih stoletjih izpričano praznovali prej v decembru ali celo v drugih časih leta. Šele cesar Avrelijan naj bi konec 3. stoletja določil, naj se praznuje 25. decembra, a še to ni povsem gotovo. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev bi bilo celo mogoče, da je to storil zato, da bi tekmoval s krščanstvom, ki je postajalo vse bolj priljubljeno v imperiju.

V mesecu decembru so Rimljani resda praznovali saturnalije, čas zabav, pojedin in tudi izmenjevanja daril. Toda te so praznovali od 17. do 23. decembra, kar ne sovpada z našim datumom.

Podobno se izkaže tudi za vzporednice z verovanjem v »sončnega boga« Mitro. Mitraizem je bilo perzijsko verstvo, ki je v 3. stoletju v marsičem tekmovalo s krščanstvom; priljubljeno je bilo zlasti med rimskimi vojaki. (Naslednjič, ko greste v Belo krajino, si lahko ogledate mitrej pri Rožancu.) Vendar trditev, da naj bi bil 25. december rojstni dan boga Mitre, ki jo pogosto zasledimo, ni izpričana v prav nobenem zgodovinskem viru. Gre zgolj za sodobno domnevo.

Poleg gotovih virov, ki jih omenja Huff, imamo za zgodnjo datacijo božiča na 25. december še dve priči, ki sta nekoliko manj zanesljivi. Prvo so Akti sinode v Cezareji glede pashe, kjer se na samem začetku omenja, da se rojstvo našega Gospoda praznuje 25. decembra. Čeprav je besedilo skoraj gotovo ponaredek, ki je nastal stoletja pozneje, so druga dejstva v tem uvodnem odstavku zgodovinsko preverljiva in brez izjeme držijo. Glede na to, da naj bi se sinoda odvila leta 196, bi imeli tukaj pričevanje, da je bil 25. december kot datum božiča v veljavi že v drugem stoletju. Še nekoliko zgodnejša je različica apokrifnega Jakobovega protoevangelija, ohranjena v fragmentu v Nikeforjevi Cerkveni zgodovini 3.2, v kateri podobno piše, da je Marija rodila Luč sveta 25. decembra.

Glede na vse to lahko potrdimo: datiranje Jezusovega rojstva na 25. december je zgodovinsko izpričano že na začetku 3. stoletja, morda pa že v drugi polovici 2. stoletja.

Druga mnenja

Vendar pa s tem še ni izčrpano vse, kar je mogoče povedati o tej zadevi, in tu je morda pomanjkljivost Huffovega prispevka. Med zgodnjekrščanskimi spisi namreč naletimo tudi na drugačna mnenja.

Klement Aleksandrijski (pribl. 150–215) v svojih Stromata 1.21 na primer piše, da nekateri kristjani menijo, da bi se Jezus lahko rodil aprila ali maja, medtem ko drugi skušajo izračunati, kdaj točno je bil dan njegovega križanja. Klement glede tega očitno ne pozna kakega gotovega, splošno sprejetega izročila, izpričuje pa, da sta bila okrog leta 200 oba datuma predmet zanimanja in raziskovanja med kristjani.

Enako lahko pravzaprav ugotovimo tudi za zgornji izračun Julija Afričana: po takšni spekulaciji je moral poseči zato, ker glede tega očitno ni bilo avtoritativnega izročila.

Spis Apostolska didaskalija, ki ga datirajo v sredo 3. stoletja in je nastal med sirskimi kristjani, omenja 6. januar kot praznik Gospodovega razglašenja in kot prvi praznik v letu (f. 12 a). O kakšnem posebnem prazniku Gospodovega rojstva ne ve ničesar. V skladu s tem naj bi v prvih stoletjih na Vzhodu Jezusovo rojstvo povezovali s 6. januarjem in ne s 25. decembrom. To se zdi še posebej pomembno glede na to, da so zgoraj omenjeni zanesljivi viri vsi po vrsti zahodni, če ne še ožje rimski. Kot vemo, je imelo krščanstvo v tej zgodnji dobi več središč, ki so imela svoja izročila. Glede praznovanja pashe se je v drugi polovici 2. stoletja razbesnel pravi cerkveni spor med Vzhodom in Zahodom; razrešila naj bi ga zgoraj omenjena sinoda v Cezareji. Nobenega razloga ni, da bi lahko predpostavili, da glede datuma Jezusovega rojstva ni bilo podobno: obstajalo je več lokalnih izročil, ki so se razhajala.

Proti 25. decembru pa imamo še dva ugovora, ki ju srečamo pri mnogih sodobnih biblicistih. Prvi izhaja iz Lk 2,8: v Betlehemu, ki leži na nadmorski višini 775 m, naj v zimskem času ne bila običajno prenočevanje in paša ovc na prostem. Zaradi mraza naj bi se slednja začela šele spomladi. Proti temu nekateri ugovarjajo, da je bilo zaradi potreb 10 km oddaljenega jeruzalemskega templja nekaj takšne paše morda izjemoma vseeno mogoče.

Drugi ugovor je podoben: rimski davčni popisi naj se ne bi izvajali pozimi, ker je bilo potovanje takrat oteženo zaradi mraza, zmrzali in nasploh slabega vremena. Vendar točnih podatkov o tem seveda nimamo. Oba argumenta, čeprav ne dokončna, vendarle v določeni meri kažeta na negotovost glede teorije, da naj bi se Jezus rodil 25. decembra.

So prvi kristjani sploh praznovali božič?

Videli smo, da Apostolska didaskalija sredi 3. stoletja sploh ne predvideva posebnega praznovanja Jezusovega rojstva. Morda ga zgolj pridruži praznovanju trenutka, ko se je razodel poganom, se pravi, ko so ga obiskali magi z Vzhoda (Mt 2,1–12).

Nekoliko drugačno sliko daje spis Liber Pontificialis, ki vsebuje seznam in kratke življenjepise rimskih škofov (papežev) v prvih stoletjih. Nastal je razmeroma pozno, prva izdaja morda v 6. ali 7. stoletju, in po vsebini jasno odraža predstave tistega časa. Pri škofu Telesforju (ki naj bi vodil rimsko cerkev v letih 125–136) v 9.2. navaja, da je naročil praznovanje Jezusovega rojstva. Datuma besedilo ne navaja. To bi pomenilo, da so kristjani praznovali božič že na začetku 2. stoletja. Vendar tudi če odmislimo, da je zgodovinska vrednost tega besedila vprašljiva, lahko na podlagi tega ugotovimo zgolj naslednje: če je škof to prakso ukazal, je pred tem očitno ni bilo. In nadalje: to prakso lahko (spet?) lokaliziramo v Rim, kar še ne pomeni, da so jo hkrati sprejeli ostali kristjani, sploh tisti, ki so bili bolj oddaljeni ali celo izven mej Rimskega imperija. Besedilo pravzaprav dokazuje, da (vsaj v Rimu?) te prakse prej ni bilo.

Sama negotovost glede datuma, ki smo jo opazili zgoraj, ter spekulativni pristop k njegovem izračunavanju kažeta v podobno smer: to ni bila praksa, ki bi se vlekla iz apostolskih časov. Po drugi strani pa je vseh omenjenih pričevanj dovolj, da lahko potrdimo naslednje: v 2. ali vsaj na začetku 3. stoletja so mnogi kristjani začeli o tem razmišljati in morda tudi prakticirati določeno praznovanje. Nekateri med njimi tudi na dan 25. decembra. Vendar pa ta praznik nikakor ni bil primerljiv s pasho/veliko nočjo. Ta je bila že v drugi polovici 2. stoletja tako pomembna, da se je vnel spor glede njenega praznovanja – ne kdaj je sploh bila, temveč ali naj bi se pri vsakoletnem praznovanju uporabljal rimski ali judovski koledar.

Ta izrazito drugotna veljava božiča v primerjavi z veliko nočjo je lepo izpričana še pri Avguštinu (Pismo 55 1.2, pribl. 400). Velika noč je razumljena kot »zakrament«, medtem ko je božič izenačen z drugimi »komemoracijami«. V primerjavi z veliko nočjo je torej še na začetku 5. stoletja božič drugorazredni praznik.

Ta razlika bi bila lahko pomenljiva tudi za današnji čas, ko sta med večino kristjanov oba praznika po pomenu in veljavi skorajda izenačena.

Kako je potem s 25. decembrom?

Moja domneva je naslednja. V prvih desetletjih in najbrž tudi stoletjih kristjani niso praznovali dneva Jezusovega rojstva. Očitno so imeli pogled uprt drugam, predvsem v Jezusov križ in vstajanje. O tem po svoje pričuje Markov evangelij, prvi izmed štirih, ki zgodbo o Jezusovem rojstvu oziroma o njegovih začetkih preprosto izpusti. Kristjani, ki so prišli iz poganstva, morda sploh niso praznovali nobenih posebnih dni (gl. Rim 14,5!).

Kmalu, gotovo že v 2. stoletju, so kristjani začeli posebej razmišljati o pomenu učlovečenja Božje Besede. K temu je najbrž prispevalo tudi širjenje Janezovega evangelija z njegovim slavnim prologom. Takrat so vsaj nekateri začeli razmišljati tudi o tem, kateri dan v letu naj bi se to zgodilo. Vendar je bila časovna vrzel prevelika. Iz prvih generacij se ni ohranilo neizpodbitno izročilo, kdaj se Jezus rodil. Zato so posegli po teološkem razmisleku. 25. marec je veljal za dan, ko je bilo ustvarjeno vesolje. S tem je lepo sovpadal datum Jezusove pashe (ki je bil, to vemo, vsaj približno takrat) kot dan novega stvarjenja. Prav tako dan Jezusovega spočetja. In po tej logiki dobimo 25. december. Neodvisno od vseh poganskih praznikov je ta dan pri Rimljanih tradicionalno veljal za dan zimskega obrata (solsticija), ko se dan začne daljšati. Pri kristjanih so v zvezi s tem morda odigrala določeno vlogo preroška besedila, ki Mesijevo rojstvo opisujejo kot prihod luči v temo (Iz 9,1; Lk 1,78–79) oziroma njega samega kot »sonce pravičnosti« (Mal 3,20). To je bil morda glavni, ali pa vsaj dodatni razlog, zakaj je bilo za dan njegovega rojstva najbolj smiselno izbrati 25. december. In seveda: zaradi širšega družbenega konteksta je lahko razumeti, zakaj se je taka izbira zdela prepričljiva in je tako močno odzvanjala. Po svoje je izpričevala to, kar so neutrudno skušali dokazati krščanski apologeti 2. stoletja: da je Jezusov prihod povzetek in uresničitev vseh človeških intuicij in stremljenj, tudi tistih, ki so jih izražali poganski miti.

Razlogi za to izbiro so bili torej najverjetneje teološki, ne zgodovinski. Vsekakor pa ne drži splošno razširjena teorija, da naj bi šlo za prevzemanje poganskih praznikov – to smemo in moramo zdaj preprosto zavreči. Konstantinu, z njegovim simpatiziranjem s sončnim kultom, je ta krščanski razmislek seveda prišel prav in je lahko še toliko bolj goreče potrdil ta datum. Vsekakor pa ni bil on tisti, ki ga je vzpostavil. Gre za krščansko iznajdbo, ki pa je vsekakor odzvanjala tudi v sočasnem poganskem okolju.

Kaj to pomeni za nas?

Najprej – da moramo ostati ponižni. O dnevu Jezusovega rojstva ne moremo z gotovostjo trditi tega ali onega. Lahko pa se pridružimo bratom v veri, ki so že zgodaj začeli razmišljati o pomenu tega skrajno nenavadnega dogodka in ga sčasoma začeli tudi nekako obeleževati. Takšno praznovanje seveda ni zapovedano in samo po sebi ni »sveta skrivnost«, če parafraziramo Avguština. Je stvar naše krščanske svobode, kot lepo poudari tudi Huff.

Ob nevednosti, ki smo je deležni, pa vendar lahko rečemo tudi naslednje: izbira 25. decembra za dan, ko naj bi proslavili ta čudež, nikakor ni bila slaba izbira. Izredno dobro namreč uteleša smisel različnih bibličnih napovedi in ga lepo uglasi z ritmom Božjega stvarstva. In to je lahko tudi smernica, kako naj bi praznovali božič: s poglobljeno refleksijo Dobre novice o prihodu Rešitelja sveta.

Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luč,
nad prebivalci v deželi smrtne sence
je zasvetila luč. (Iz 9,1)

Vam, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih. (Mal 3,20)

… po prisrčnem usmiljenju našega Boga,
zaradi katerega nas bo obiskalo vzhajajoče sonce z višave,
da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci,
in naravna naše noge na pot miru. (Lk 1,78–79)

In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. (Jn 1,14)

Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. (Lk 2,10–11)

Ko je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. (Gal 4,4–5)

Glej, devica bo spočela in rodila sina
in imenovali ga bodo Emanuel,
kar v prevodu pomeni Bog z nami. (Mt 1,23)

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. (Flp 2,6–7)